Devi
5 p
Offline
ravno prav
Posts: 5471
Dolenjska
Gender: 
|
Včeraj sem začela razumevat, zakaj se padajo kritike na naš račun, pa zakaj bi se ljudje lahko počutili izločene pa zakaj mogoče take kritike na administratorje.
Recimo, tak kot gledajo eni na nas kot administratorje, sem po svoje tud jaz gledala na admine na kakih drugih forumih. Nikjer razen tukaj se nisem počutla doma, iz določenih razlogov:
Na vsakem forumu se ustvari ena skupina, vedno, ena posebna, ki se malo bolj sveti. Finta je, da ni nič tako posebnega, v njej so ponavadi ljudje, ki jim je forum malo bolj mar, nekaj je vedno šikiniranja, imajo malo več moči, ki je večinoma ne izrabljajo, nekateri pa tudi.
Ljudje, ki na istem forumu sodelujejo pa so ponavadi tudi prima. Ljudje na mestu. Vsak se trudi dat nekaj dobrega, izrazit iz sebe neko kvaliteto, za čemer se ponavadi skriva dosti časa, volje, da to deliš z nekom in duše tega človeka. Ki pa je velikokrat v tem svojem izrazu prezrt. Ker ni del skupine. Jasno je, da vsi ne morejo biti del skupine, se pa velikokrat dogaja, da je nekdo iz skupine podprt ob povprečnosti in nekdo, ki ni, prezrt ob resnični kvaliteti. Ko pridejo trenutki, ko so dnevi čudni in iščejo ljudje podporo in varnost, se ena skupina, ki ima drug drugega, takrat strne, podpre, tolaži. Ljudje, ki v to skupino niso padli, se lahko takrat počutijo izdane, prezrte, zatrte. Politika skupine je običajno kruta do zunanjih. Večinoma je skupina prva, zaradi osnovne varnosti nekako, in harmonija skupine je lahko kdaj tudi pomembnejša od Resnice. Dejstvo je, da je v skupino včasih težko prit. Ponavadi moraš za sprejetje pokazat nek poseben talent, se izkazat, se potrudit, da te drugi spoznajo in sprejmejo v svoj krog. Na miselni ravni ni težko delovat harmonično in odprto okolju. Na čustveni ravni pa se lahko dogajajo nehotene velike razlike. Vedno obstajajo zelo posebni ljudje, ki niso v skupini, konflikt pa se lahko pojavi, ker si vsak človek želi priznanja, po naravi, ker je tak kot je, in se mu zdi za malo (v čemer ima prav), da bi se moral za vstop v skupino dokazovat. V idealni skupini bi recmo moral vsak v vsakem trenutku imet svoje (spoštovano) pravo mesto, že po sami naravi tega, kdor je. Krutost skupine se skriva tudi v tem, da je skupina tako čustveno samozadostna, da lahko postane neobčutljiva za čustvene potrebe zunanjih. Bolj je skupina čustveno zadovoljena, težje je vanjo prit in vedno moraš nekaj naredit za to, da te sprejme. Če nek človek ne ostane v okolju, kjer deluje skupina, lahko to pomeni tudi, da ga je energija skupine odbila. Da skupina ni tako duhovno široka, da bi se lahko sam po sebi, brez večjih sprememb v svojih pogledih, vanjo vključil.
Tako sem jaz nehala hodit na marsikateri forum, saj se mi je osnovna skupina zdela pocukrana, preveč zazrta vase, preveč determinirana na neki svoji poti, preveč značilna in nesposobna globalnih (resničnih) sprememb v dojemanju.
Hotla sem povedat, da se mi mogoče ne zavedamo, da smo postali preveč skupinski. In da je mogoče to tisto kar ljudi dejansko moti, ko se začnejo pritoževat nad administratorji. Mogoče se predobro poznamo in predobro razumemo med sabo in smo se preveč začeli zanašati drug na drugega. Res je da smo dovolj odprti, da bi vsak lahko prišel do nas (se mi zdi), ampak eni ljudje enstavno ne pridejo na pravo pot, da bi prišli do nas. Recimo ten-nay jo je našel brez problema, Vida pa je nikakor ne more. Andresa smo sprejeli takega kot je, Arsko smo zavrnili na čisto, ker ni vzbujala pravih energij. Tudi za Mirota se mi zdi, da je mogoče problematičnost v nas, in ne v njem. Določenim ljudem so torej neke možnosti odprte same po sebi, medtem ko nekim drugim niso, pa mogoče ni problem v tem, da je to zato, ker se mi nismo potrudili zato, da odpremo širše možnosti, ampak je mogoče naša skupinska energija taka, da nekaj omogoča drugega pa za nas enostavno ni.
Torej, kaj je narobe? Do kje smo dejansko pripravljeni sprejemati, ne da bi nas razbilo in ali s tem morda nehote siromašimo sebe in forum, saj determiniramo duhovni in čustveni izraz v svoji okolici?
Moje videnje tega foruma je prostor visoke mentalne in čustvene zrelosti. V tem trenutku se mi zdi, da s svojim (lastnim) čustvenim in mentalnim nivojem nisem niti senca tega, kar si na tem forumu želim uresničit. Namreč prostor enak za VSE, z za vse enakimi možnostmi in enakim sprejemanjem, je pa to tako širok pojem, da ga trenutno čustveno nisem v stanju sprejet in izražat.
Smo se mogoče preveč čustveno poenotili in se čustvom drugih ne znamo več odpirat? (to je kot če imaš dolgo istega partnerja in si navajen sprejemati ljubezen samo na določen način... vzorec).
Oki, to mi je padlo na pamet. Je samo razmišljanje, prek lastne zaznave, ni kritika, je samo vprašanje.
|
Home
Pages: 1 
