Jaz pa menim, da bi se vidva odlično dopolnjevala; on nasilen, ti nesamozavestna... vendar fant čuti, da to ne bo kakšna dream zveza, zato te tudi podi od sebe. Svetujem ti, da ga poslušaš. Meni bi tudi bilo prihranjenega tri leta brezveznega matranja, če bi si že na začetku vzela to na znanje. Pri tem se mi poraja vprašanje: Le kaj so delali doma s tabo, punca, da se tako malo ceniš?

Zvedaj pa se, da svoje občutke ne moreš spremenit takoj, ko si rečeš, zdej pa bo drugače (ciljam na tvojo "mirnost" na zmenku). To je še dolga pot. Kot prvo, kontroliraš lahko le svoje misli in dejanja. Torej moraš se naučiti razmišljati in delovati drugače. Vem,da bi rada na vso silo imela odnos s tem fantom, samo dopovej si, da to ne bo dober odnos. Upoštevaj njegovo željo, da ga pustiš pri miru. Nikogar namreč ne moreš prisiliti, da bi bil s tabo, če tega sam noče.

Nauči se umiriti, kadar te popade težnja, da bi ga klicala in se srečevala z njim. Lahko si pomagaš s tem, da si rečeš, da ga boš poklicala čez dve uri, nato to spet podaljšaj za nekaj časa, nato spet preloži na naslednji dan. Ko boš nekaj časa tako prelagala zadevo, se boš vedno lažje obvladovala.

Pa na list si napiši, pod kaj si ti predstavljaš en dober odnos. Kako naj bi se partner obnašal do tebe, kako ti do njega, kakšne lastnosti naj bi imel itd. Nato pa ta list imej pred sabo in ga primerjaj z odnosi, ki jih imaš ali boš imela. Če se ne bo pokrivalo v večini točkah, potem ta odnos ni zate.

bravo dejana ... si pa dolgo pot prehodila ...

Živjo,

Jest bi te rad opozoril na še en aspekt, ki je bil tukaj morda samo mimogrede omenjen, predvsem kot nesamozavest.

Sama praviš, da se tvoje zveze končajo zaradi pretiranega ljubosumja, praviš celo, da pozabiš na vse in se ukvarjaš samo še s partnerjem in mu postavljaš zahteve in omejitve in ga obremenjuješ s sumničenji.

Poleg tega omenjaš, da je imel partner na nekaj vajinih sestankih povsem drugačen odnos do tebe, ker si bila skulirana (in morda kot piše Titud tudi malce nedostopna).

Iz teh tvojih navedb ugibam, da moraš sicer biti do partnerja precej zahtevna, postavljaš pričakovanja, ki jih mora partner izpolnjevati, ves čas ocenjuješ njegove odzive, brezpogojno zahtevaš, kontroliraš (ljubosumje), postavljaš ultimate, v primeru, da se ti njegova reakcija ne zdi primerna.

Če se ti to resnično dogaja in če je še zadosti pogosto in intenzivno, bi jaz to imenoval kar dušenje (v manj intenzivno obliki pa teženje, ki se nekaj časa sicer prenaša, prej ali slej pa se ga vsak naveliča). Tako ravnanje ti bo ob primerni intenziteti garantirano zagotovilo da se ti bo vsaka zveza končala najkasneje v šestih mesecih, na partnerjih pa boš spoznavala njihove najslabše strani, medtem ko se bodo z vso silo otepali, da bi se znebili tvojega pritiska.

Normalno je, da vsakdo pričakuje nekaj od zveze z drugim, pričakovanja se lahko izpolnijo ali pa ne. Vendar pa je vsaka zahteva, ki jo postaviš, vsak ultimat, nekaj, kar partnerski odnos postavi v zelo neenakopraven odnos. Na tak način pogosto zahtevaš  od svojega partnerja, da se spremeni, da sebe prilagodi tvojim željam in tvojim predstavam. Seveda je potrebno, da v vsakem odnosu partnerja pazita, da ne stopata prevečkrat drugemu na prste in da usklajujeta svoje svoje interese, želje in potrebe, pa lahko ultimati in podobna dejanja vsebujejo vedno nek hočem in pa moraš, ne glede na to, ali so izraženi direktno ali pa skozi jok ali pa so besede celo nežno zašepetane v uho.

Ne rečem, včasih je treba koga malo tudi vzpodbost in sunit v rit, ampak problem se pojavi, ko začneš živeti skozi drugega, ko v odnosu postaneš njegov parazit, kjer mora on za tebe uresničevat tvoje želje in hotenja (oziroma vsaj en del njih). Kar pa je že precej patološki odnos in če ne razvijeta kakšne prav posebne simbioze, nikakor ne more trajat.

Tako lahko tudi pogledaš vase, ali lahko živiš neodvisno, zadovoljno in samostojno, tako zunaj zveze (pa čeprav je lahko na trenutke malce prazno), kot v odnosu. Ali morda vendarle ne prenašaš dela odgovornosti za svoje življene v obliki uresničevanja tvojih želja in pričakovanj na drugega. Najprej na partnerja, kasneje se lahko breme porazdeli še na otroke.

Tako, da se lahko vprašaš, kaj pravzaprav pričakuješ od te in od vseh prejšnjih zvez. Iskren odgovor te lahko morda usmeri na pot, ki te bo pripeljala do nekaterih spoznanj in sprememb, ki ti bodo omogočale vzpostavit bolj uspešne partnerske zveze. Najti tak odgovor ni vedno enostavno, saj je treba dostikrat ozavestit nekatere strahove in dele sebe, ki si jih do sedaj nismo upali priznati.

Ti želim uspešno samospraševanje, čimveč iskrenosti in pa veliko zadovoljstva v življenju.

bp

P.S. Ni nujno da karkoli od zgoraj napisanega drži v tvojem primeru, gre za moje izkušnje in strahove, ki so jih vzpodbudili nekateri tvoji stavki.

Katarina,

Jest bom imel popravni izpit v moji naslednji zvezi. Kdaj bom pripravljen na to, ne vem, se mi pa zdi, da ta trenutek morda še nisem.

Moja načinj ozaveščanja teh strahov in občutkov je, da poskušam stvari zapisat. Če jih želim zapisat, morajo iz neke nedoločene in neverbalne oblike dobit povsem določeno obliko v govorici.

Se mi je zgodilo, da se je moj odnos do nekega človeka obrnil v enem dnevu za 180 stopinj (torej stran), pa mi ni bilo takoj hitro jasno zakaj, potem sem pa le ugotovil, da me je strah ponavljat isto zgodbo, kot sem jo preživljal pred tem in da sem v tej osebi v nekem trenutku oz. detajlu zagledal nekatere poteze prejšnjega partnerja. In v hipu še na to osebo projeciral vsa čustva in nerazrešene probleme s prejšnjim partnerjem.

Ko sem bral to, kar je napisala p., me je tudi nekaj ne točno določenega vznemirilo, tako da sem se spravil napisat ta odgovor. Skozi odgovor, ki sem ga napisal sem uspel določene stvari tudi sebi bolje razjasniti.

Svojih strahov mi pa seveda še ni uspelo zajezit, mogoče kje kakšnega čisto majhnega
Za svoja pričakovanja pa se zavestno trudim, da jih nimam oz. se učim sprejemat drugega. Z oslovsko kapo na glavi.

bp