pirano
Guest
|
Hjah, nova tukaj.. Z ne ravno poduhovljenim problemom, ki me pa mori, in si želim vašega mnenja - ne trepljanja po rmi. Mogoče si p zaslužim brco v rit??? Takole gre:
Z zdaj bivšim fantom sva bila skupaj pol leta. Že na začetku sva se pogosto prepirala - največkrat zaradi neumnosti, na katere je reagiral izjemno eksplozivno. Zgodilo se je, da me je v navalu besa celo udaril, pa ne enkrat ampak trikrat, takrat sem ga želela zapustiti, pa sem se potem odločila, da mu oprostim, ker sem besno reakcijo izzvala sama in ker mi je obljubil, da se to ne bo več ponovilo. Zares se ni, še vedno pa je v določenih primerih (ko kaj ni bilo po njegovo), grozil, da me bo ubil, vrgel skozi okno, namlatil... Večinoma sem te izbruhe spet preslišala, ker sem jih pripisovala njegovi vzkipljivosti in temu, da sem ga - mnogokrat zares brez potrebe- razdražila. Kadar sva se resneje sprla, je vedno videl rešitev v umiku - odlaganju slušalke, begu za nekaj dni, končanju razmerja... Ker sem se vedno počutila krivo ali pa vsaj sokrivo, da je prišlo do prepira, sem bila brez izjeme sama pobudnik vsakega pobotanja...
Sem se pa začela počutiti izjemno negotovo - nisem mu zaupala, mnogokrat sem ga obremenjevala z nepotrebnim ljubosumjem, popolnoma sem se nehala ukvarjati s samo seboj, ga začela dušiti, zato je pred mesecem dni prekinil zvezo tako, da si je izmislil, da ima razmerje z drugo žensko. kasneje je zgodbo vzel nazaj, pa tudi sama nisem verjela vanjo, bila je bolj maščevanje v smislu: to si želela slišati, pa imaš. Mimogrede - fant je star 33 let, jaz 28 in najino obnašanje se mi zdi veliko preotročje za najina leta. Minili so trije tedni, medtem sem ga večkrat poiskala in ko sem ravno hotela odnehati, mi je ponudil možnost, da poskusiva še enkrat. Počasi. če se bom jaz spremenila. Strinjam se, da moja samopodoba ni dobra, zato sem začela delati na sebi. Dobila sva se na nekaj zmenkih in bil je navdušen nad mojo umirjenostjo. Resnično sem bila takrat zelo mirna in začela sem se spravljati s samo seboj... Najin odnos je bil nedorečen - po njegovi interpretaciji nisva bila par, sva bila pa na poti do ponovnega partnerstva... rekel je, da se boji, da se bo zgodba ponovila, zato noče kar takoj spet začeti s pravim odnosom. Sva pa ves ta čas, večino srečanj, prakticirala tudi spolnost, v kateri sva se vedno ujemala. Po desetih dneh sem se zlomila, čeprav sem prej pristala na nedorečen odnos, se mi je zazdelo, da je vendarle prav, da imava čiste karte. Mislim, da se je bal izgube svobode in miru, ki ga je v tem času imel, a sama sem bila mnenja, da lahko odnos definirava, pa potem še vedno počasi gradiva... Na ne najbolj posrečeno izbran večer sem mu omenila, da ne morem več tako. Dolgo časa nisem želela načenjati pogovora, ker sem se bala, da se bo končal tako, kot se je, a ker je pokazal zanimanje za to, kar me žre, sem mu povedala. Rekel je, da si ničesar ne želi bolj kot to, da bi bila nekoč spet skupaj, da vse, kar počne, počne za naju, da ve, da trpim in da tudi njemu ni najlažje... Potem me je postavil ob zid z besedami: zakaj ne moreš biti še naprej taka kot na teh prvih zmenkih, ko si me neustavljivo privlačila s svojo mirnostjo? Takrat sem verjetno naredila napako, ker sem bila preiskrena - namreč rekla sem mu, če se zaveda, da na tistem prvem zmenku nisem čutila ničesar - obesil se je na ta del stavka, čeprav sem mu skušala pojasniti, da sem s tem mislila, da pač nisem imela nobenih posebnih pričakovanj - ne da bova, ne da ne bova skupaj. Ni želel poslušati, rekel je, da se vlečem ven, videla sem, da sem ga zelo prizadela. Zahteval je, da grem in sem šla. celo pot domov in celo noč potem sem razmišljala, če nisem morda le pretiravala. Ugotovila sem, da sem prehitro nehala delati na sebi, da sem se spet preveč osredotočila na njegov odnos do mene... Zjutraj sem se mu po elektronski pošti opravičila (naj povem, da ga ves čas najinega ponovnega srečevanja na njegovo zahtevo nisem smela klicati po telefonu, prav tako sva se v glavnem dobivala le, če je tako želel on, nekajkrat pa sem ga kar sama obiskala (nenapovedano, kar je bila moja napaka in bi se lahko interpretiralo tudi kot nespoštovanje do njegovih zahtev. Jaz jih nisem smela imeti, ker je on meni dal še eno priložnost.). Na moje opravičilo ni bilo odgovora, sama pa se tudi nisem znala toliko zadržati, da ga ne bi popoldne (seveda spet nenapovedano) poiskala. Ko me je videl čakati nanj, je ponorel, da me bo ubil, da naj izginem, da sem nora, ker hodim za njim, da me noče več videti, niti zame slišati in da me bo premlatil, če se samo še enkrat prikažem tam... Nisem pričakovala ljubečega sprejema, a reakcija se mi je vseeno zdela pretirana. Seveda sem odšla... Zdaj sem v dilemi: sem res zagrešila tako napako z eno nespretno izbrano besedo, da mi je on, ki si je izmišljal boleče zgodbe, ne bi mogel oporstiti? Sem sploh še realna ali se že preveč obtožujem? Bi sploh kdaj lahko na novo zgradila odnos, če bi morala čakati na znak ponovnega začetka, ki bi ga dal on? Vsako kritiko je vedno dojel skrajno užaljeno, vedno je imel prav ali želel imeti prav... Zdaj se sprašujem, če ni le čakal na prvo napačno potezo, če je sploh mislil resno s tem ponovnim poskusom, ko pa naj bi čakala v nedogled.. Sem ga res polomila, ker nisem nadaljevala le delo na sebi, pač pa sem prehitro želela, da je moj partner, ne pa skrivni ljubimec, s katerim se videvam za hrbti vseh prijateljev, staršev... Vse moje zveze so se končale zaradi mojega pretiranega ljubosumja, vse njegove - tako on - ker mu ženske niso ustrezale. Že v čem. Jaz naj bi bila naje od vseh še najbliže njegovim predstavam... Je sploh smiselno žalovati za takim odnosom? Kakšno je vaše mnenje? Hvala in naj vam sije sonce Zmedena
|