Malce pozno, pa vendar...
Andres, kar sem želela povedati je, da se mi zdi neumestno nekoga siliti v nekaj, kar njej/njemu ni želja oz. bolje rečeno: zdi se mi omejeno reči, da neko stvar nekdo MORA narediti. To je prva stvar.
Druga pa, da se mi zdi, da imam pač drugačen pogled na stvari. Navadila sem se, da zagledam tudi drugo plat. Gledati toliko široko, kot pač lahko. Tu me vodi srce. Intuicija. Želja, ki živi v meni je, da bi to ljudje sprejeli. In, seveda, da bi si vzeli čas za razumevanje. Ne le za prebiranje.
Eno vprašanje vsem (to ni napad, le vprašanje): ste opazili, kolikokrat se dogodi, da se zgreši bistvo nekega posta? Naredite mi uslugo in bodite kdaj pozorni. Se dogaja.
Amstel! Ne verjamem v Ljubezen, ki se MORA dokazovati skozi dejanja. Ljubezen je gonilna sila za dejanja!
Čutim Ljubezen do vsega, kar je bilo, kar je in kar bo. Verjamem, da se tebi to zdi kot "kaj-pa-vem-kaj", meni je pa to normalno stanje. Taka sem že od nekdaj.
Če sva že pri tem... Zadnjič mi je oseba, ki mi je izredno blizu, kateri povem vse, kar se mi plete po glavi,... zastavila retorično vprašanje:"Saj ti imaš pravzaprav vse rada, kajne?"
Ja, imam. Zakaj pa ne?
Ljubim lepoto, ki jo nosimo ljudje v sebi. Tisti biser, popolni del nas. Ljubim nepopolnost, ki obkroža to lepoto. Ljubim pač!
Pa še tole: dati sliko na forum je marsikomu dejanje poguma. Ponosna sem, da ste izkazali pogum in to naredili. Ponosna, ker ste sami ponosni nase. Sicer pa: se ne obremenjujem z drugimi ljudmi.
Nisem želela biti napadalna ali kaj podobnega... Le odkrita in iskrena sem bila.
Še eno off-topic vprašanje: ste kdaj premišljevali, koliko iskrenosti lahko prenesete?
Cmokci + veliko ljubezni!
Suzana