ce nekdo ne cuti zadovoljstva (ali nima upanja da ga "bo" imel), pol mu ni vredno obstajati. iz tega sem jaz zakljucil da je zadovljstvo bistvenega pomena nasega obstoja, v kakrsnikoli obliki ze. ce nekdo tega zadovoljstav nima, ga bo nekak poskusal pridobit al pa se bo ubil oz. "zameglil" (intoksiciral, droge, itd.). ampak dolgorocno vemo da s tem ne uspemo dosezt nc druzga kot kratkotrajno oljasanje ki pa nas spet ne zadovolji in pripelje se v vecjo frustracijo.

ce zadovoljstva nimamo, pol je :

1. sigurno nekaj narobe, v teoriji ali v praksi (delovanju)
2. ali pa je zadovoljstvo le jalovo upanje in ga v resnic sploh ni

(* maslo = zadovoljstvo)

ce stepamo vodo, koliko masla lahko dobimo?
ce ne stepamo mlecne mascobe, koliko masla lahko dobimo?

- v prvem primeru je falil teoreticni koncept (iz vode se smetane ne da dobit), ceprav je praksa recimo pravilna. rezultata ni. masla ni. zadovoljstva ni.

- v drugem primeru je teoreticni koncept pravilen (v mlecni mascobi maslo je), vendar je praksa falila. nismo ga stepali. rezultata ni. masla ni. zadovoljstva ni.

na podobn nacin, mi vsi se strinjamo v eni stvari. vsi hocmo met zadovoljstvo. strinjamo se tud s tem da bi radi meli trajnega (al pa vsaj cimvec kokr ze je mozno).

od kje mi izvemo za teorijo in prakso pa je odvisn od nasega vira informacij, v katere bodisi "verjamemo" bodisi so iz nasih lastnih izkusenj.

ko smo bili zejni, smo "verjeli" ali smo iz prejsnih izkusenj "vedeli", da ce pijemo vodo se bomo odzejali. ce tega ne bi verjeli ali vedeli se ne bi lotili prakse pitja vode in se ne bi nikol odzejali.

ce smo "verjeli" da dedek mraz nosi darila in smo mu pisali pismo, na konc pa tocno "tistega zeljenega" darila nismo dobil, ampak nekaj drugega, smo bili nezadovoljni, ker je bila teorija napacna.

se prav je pomembna pravilna teorija in pravilna praksa da pride rezultat. torej moje vprasanje je, koliko ljudi je pripravljeno priznati (in s tem spustiti svoj ponos), da zeljenega rezultata/zadovoljstva nimajo in se posledicno iskreno spravjo sistematicno iskat problem (v teoriji ali praksi) in ga v koncni fazi tud tam kjer je odpravt.

tuki pa pol pridejo razlicni teoretski koncepti, razlicne prakse in razlicni rezultati. torej, kam, v kaj ali v koga ponavad polagate svoje zaupanje je moje vprasanje?

Bardo_Thodol wrote on 19.06.2003 at 13:00:20:


Se strinjam z z napisanim, razen z trditvijo, da kamen ne premore zadovoljstva. Tega si ne upam trdit, ker ne morem vedet zanj v smislu pametovanja.

Mogoče bi blo boljše, aryan, ko se ne bi tolk osredotočal in polagal svojo energijo v pehanju za zadovoljstvom, kot edinim smislom. Bardo ma prav, ko pravi, da je smisel obstoja obstoj sam. Zadovoljstvo je lahko le nagrada, ko človek najde samega sebe in svoje poslanstvo.  

Quote:

se prav teb ni smisel najdt sebe in svoje poslanstvo, delovat v tem in pr tem dobit "zadovoljstvo"?

Quote:

Zakaj bi se pa omejevali in si ne bi dovoljevali karkoli zaključevati o kamnu? Saj kamnu je tako "vseeno", kaj o njemu zaključimo.

Bardo_Thodol wrote on 19.06.2003 at 13:48:18:


Po moje se bolj omejujemo, če karkoli zaključujemo. In spet: kako veš, da je kamnu vseeno? Jaz si tega ne drznem trditi.

Quote:

Do zdaj se mi še noben kamen ni pritožil (zaradi mojih zaključkov).
Dostikrat svoja čustva projiciramo tudi na predmete, ki  teh čustev nedvomno nimajo. (si upam trditi)

Quote:

Jaz sem pa mislil, da se pogovarjamo o čustvih ...

... Duh (Duša) resnice, uff, to je zdaj (ob tej uri 8)  ) malo prehuda tema, vsaj zame.

Quote:


OK, niso glih nekaj drugega. Ampak če niso 'čista in iskrena' povzročajo pač razdvojenost in ločenost od Vira.