titud wrote on 21.05.2003 at 08:52:34:V tem topiku se trudim nekak dokazat, da humanist (tisti, ki sledi evropski tradiciji humanizma, ki se je začela v renesansi z erazmom roterdanskim in se nadaljevla skozi razsvetljenstvo in se usidrala v moderni zavesti skoz etiko in moralo tako posameznika kot v pravnih temeljih države in mednarodnih odnosov) ni nujno neverenik oz. da humanist ni humanist zarad svojega ateizma/nevere in da temeljna vrlina in zančilnost humanista ni odstnost njegove religiozne zavesti. Hočem povedat, da je humanizem vera v človeka z vsemi elementi religioznosti, tud če ta vera ni teistična krščanskem ali kašnem drugem religijskem smislu.
Res je,
vendar pa si pozabil, da se je kljub ohranitvi celotne krščanarske religioznosti v vrnitvi k grkom (Grčija je Evropa in začetek Evrope) vseeno zgodil pomemben obrat - namreč, če je do tedaj veljalo, da je prvi Bog, za njim pa pridejo njegovi najbližji zastopniki s papežem na čelu, se v renesansi zgodil obrat nazaj v klasiko k Grkom in njihovi filozofiji in načelu, da je človek merilo vseh stvari.
Erazem je to načelo utemeljeval na svobodni volji in ravno svobodna volja je tista, ki ga tako loči od fanatika Lutra.
Mogoče se to tebi ne zdi tako pomembno, ampak v tem je bistvo in tudi religija, ki dobi drugačen center - se postavi na drugo stran.
Če me spomin ne vara si v tistih časih lahko zapustil krščansko religioznost samo na grmadi, zato me sploh ne čudi, da so vsi kazali tako močno krščansko vero
- lep primer pa je Bruno, ki tega ni storil.
V humanizmu je zame pomemben predvsem obrat k človeku in njegovim spoznavnim možnostim - stran od usmrajene dogmatičnosti - in to je tudi njegova glavna pridobitev.
Seveda lahko rečeš, da je humanizem (mišljen kot človek je merilo vseh stvari) vera, vendar pa je po moje vseeno potrebno priznati, da ta vera nima več nikakršne zveze s kakršno koli religioznostjo. Namreč, ko se enkrat pride do novegaga kriterija, ki nam omogoča boljše razlage sveta in nas samih, vera v to ni več potrebna (vsaj ne na način religije - tu gre za spoznanje). Gre torej za privzetje spoznavnega izhodišča, ki poleg vsega omogoča tudi kompatibilnost z vsemi možnimi religijami in praznoverji, še več omogoča nam tudi njihovo razlago - to pa je tudi poglaviten greh humanizma in kasneje razsvetljenjstva.
Kot lepo pove Kant za razsvetljenjstvo:
"Razsvetljenjstvo je človekov izhod iz nedoletnosti, za katero si je bil kriv sam. Nedoletnost je nesposobnost uporabljati svoj razum brez vodstva nekoga drugega. Človek je te nedoletnosti kriv sam, saj vzrok zanjo ni v pomanjkanju razuma, temveč v pomanjkanju odločnosti in poguma uporabljati svoj razum brez vodstva koga drugega. Sapere aude! Imej pogum uporabljati svoj lasten razum."
lp
Home
Pages: 
