8) Tako je to  8)



Popolnost pač mora biti cela in v enem kosu. Ni druge.



lp

vida wrote on 20.05.2003 at 09:34:26:



Če iščeš red v družbi lahko hitro vidiš, da se ta v trenutnem stanju stvari vzpostavlja predvsem s silo (vzpostavljajo pa ga sočutni in ljubeznivi policaji s svojimi ljubeznivimi pendreki in pištolami) - torej smo trenutno še precej daleč od reda, kot si ga predstavljaš.

Po drugi strani pa odnosi obstajajo (tako kot red) tudi v kaosu - in če gledaš ljubezen se le ta obnaša prej kaotično, kot pa redoljubno (že samo s tem, da ne priznava nobenih hierarhij ali zakonitosti in urejenosti) - ljubezen je ali pa je ni. In cilj ljubezni ni red ali kaos, temveč ljubezen sama.

Po moje je kaos dejstvo, red, kot se poskuša uveljaviti sedaj pa je red sile, ki ne more privesti do drugega, kot do nasprotne sile.

Že v realnosti tako ni neke velike razlike med redom in kaosom (še posebej, če gledamo kaos kot nered) - še hitreje pa ta razlika izgine če pogledamo stvari skozi očala popolnosti.


lp

Kaos je ravno tako kvaliteta kot red. Problem
je v tem, da  s stališča kvalitete, s katero operira opazovalec, ne zgleda kvaliteta amak odostnost le-te. Ker kaos mora najperj kolapsirat, da se  zavest sploh vzpostav,  mamo v naši civilizaciji eno zmotno predstavo, da se po tej logiki kaos s povečevanjem zavesti  zmanjšuje in da je kvaliteta le v tem, da je kaosa vse manj  več in je vse le zavestno obvladan red.

Gre psihološko za odnos med zavednim in nezavednim, pri čemer je nezavedno vseobsegajoč odsev makrokozmosa, zavedno pa tisto,  v kar ta mikrokozmos kolapsira in to pol mi dojemamo kot makrokozmos. Ta kolaps kaosa mi dojemamo kot zavest in jo poveličejuemo zato, da bi si z njeno pomočjo  podredil pa obvladal makrokozmos. Ampak v ta proces je vgrajena ena dobra varovalka, namreč ta, da si zvestno nezavednega ni mogoče kar prilastit, da gre za kavliteno dva različna svetova, med katerima je možen le zapleten mehanizem medsebojne korespondence, ki ga si zavestno ni možno enkrat za veselej podredit. Že zato ne, ker ravno s to korepondenco povzročamo medsebojno  alklimistične sovplivanje zavestnih in nezavednih psihičnih vsebin, ta nas sili nazaj k iskanju in preverjanju novih načinov  te korespondence. Tle se simbolno  srečujeta 'kaos' in 'red', 'svetloba' in 'tema', 'nezavedno' in 'zavedno', 'zlo' in 'dobro', 'strah' in 'pogum' in nikol ni možno enega  enkrat za vselej premagat z drugim.

Kaos je brezmejen rezerovar vseh možnosti, ki jih nikol ne sme zmanjkat, ker so v njem vse informcije o vsem in tud vse rešitve, ki kolapsirajo v zavest ob pravem času na pravem kraju le, če zavest zna z njim  prav korespondirat. Velik del te bogate zakladnice korespondenc majo shranjene kulture tud skoz svoje religiozne  sisteme in duhovne prakse, pri čemer znanost na daljši rok ne bi smela bi nobenea izjema. Humanistična pa znanost pa  zataji  točno na točki, ko si želi kaos podredit  z razgalistvijo svojega  od človeka ustvarjenega zavestnega  reda  za večnega. Tle si prilašča  bistvo  vere, ki je v  njeni  dimenziji  večnosti, a je dost bolj enostranska kot so religije,  ki v svojo večnost  zmorejo  integrirat tud  kaos.      

Titud,

Zanimiv si pisal, sam se ne morem cist strinjati s tabo sploh v tocki, ko pravis, da si zavestno nezavednega ne moremo prilastiti. Bistvo je ravno v tem, da nezavedno ozavestimo in v zahodni tradiciji imas zelo ucinkovite tehnike kako to storiti. Sem jaz na svojem primeru veckrat poskusal pokazati kako se to pocne. Tistega kar sam ne zmorem, pa nisem pisal...

Kar se pa kaosa tice je pa vsaj po moje tako, da popolen kaos ali popolen red sploh ne moreta obstajati ze v osnovnem principu zivljenja samega. Ce pravilno razumem besedo popolno bi takoj, ko bi neki red postal popolen, hkrati postal tudi popolnoma inerten.

Stvar je lahko absolutna, kot so npr. stevilke itd. itd. ne more pa biti popolna.
Pa ce ze vseeno enacimo absolutno in popolno...
V bistvu ni zivljenje absolutno, temvec so principi zivljenja absolutni, tako kot so pricipi matematike  absolutni. Matematika pa itak vemo, da pogosto ni absolutna, vsaj ce dokazemo, da je 1+1=3.

Veckrat sem povedal, da je vsaj po zahodni tradiciji zivljenje vzajmno delovanje pozitivne in negativne sile. T.j. sile sirjenja in sile krcenja. Da nebi kdo mislil kaksen bau bau je to, naj recem, da ce to vzamemo iz psiholoskega stalisca cloveka (mikrokosmos) gre za vzajemno delovanje npr. custev kot pozitivnega dela, ki siri in po drugi strani uma, kot dela nase psihe, ki custva omejuje, torej negativni del, jim daje s tem obliko, kar nam nato omogoca delovanje npr. v makrokosmosu oz. nasi okolici.

Torej tukaj se zdalec ne gre za neko medsebojno delovanje reda in kaosa itd., itd. Zivljenje samo je en sam red. Cim neka sila prevlada, slej ko prej druga sila poskrbi, da se zadeva uravnotezi. Te sile pa ljudje lahko dost hitro obcutimo napacno kot kaotice, saj so pri svojem vzpostavljanju ravnovesja pac povsem neusmiljenje in ce je treba ne skoparijo s npr. boleznimi takimi ali drugacnimi, pa s tem tudi s smrtjo, al pa recmo bankrotom.

Sfero kaosa zahodna tradicija tudi pozna. Vanj zapade vse tisto, kar se skozi neki proces ni uspelo harmonizirati. Tako verski fanatik, ki skozi obozevanje svojega boga krepi custveno stran svoje psihe, pri tem pa pozabi pa na svoj um, na koncu zapade ravno tem kaoticnim silam. Silna, do konca neobvladljiva moc custev nima na drugi strani opozicije v umu, ki bi ta custva prizemljil.
Tako se tak clovek sele po ze strojenem zlocinu sploh zave, kaj je soril. Pogosto se mu zdi, kot da je sanjal, ali pa se sploh ne spomni kaj je storil.

Pri tem nimam v mislih arabskih samomorilcev, ki so pogosto odraz nemoci v katero so ljudje pahnjeni, raznih zunanjih manipulacij itd., itd.

V bistvu je veda o silah kaosa v zahodni tradiciji tako razvejana, kot veda o zivljenju. Praktikanti crne magije skusajo koristiti te sile, kar pa je ze prepovedana tema.


Lp
Jst

s spekulacijo ki je podprta le z nasimi nepopolnimi instrumenti zaznave ne bomo nikol spoznal Resnice.

Resnica je nad nami, se prav, le ona se lahko razkrije po svoji volji tistim ki so iskreni. vsi ostali po domac povedan brcajo v meglo, ker ne priznajo nbene hierarhije, razen te da so oni zmeri najvisji.

pa se sami to vejo (da brcajo v meglo), le priznat si ne upajo ker jih umetna slava drzi na spagci, kot dreser obvlada zival v cirkusu ali kot lutkar obvlada lutko na spagcah.

Quote:

pol pa mi povej kako to da smo jo izgubil, oz. zakaj jo iscemo drugje in zakaj je trenutne ne zaznavamo, zarad cesa to?

zarad cesa ti delas duhovno prakso tako ali drugacno, ce pa tko al tko mas ze vse v seb?

V tem topiku se trudim nekak dokazat, da humanist (tisti, ki sledi evropski tradiciji humanizma, ki se je začela v renesansi z erazmom roterdanskim in se nadaljevla skozi razsvetljenstvo in se usidrala v moderni zavesti skoz etiko in moralo tako posameznika kot v pravnih temeljih države in mednarodnih odnosov) ni nujno neverenik oz. da humanist ni humanist zarad svojega ateizma/nevere in da  temeljna vrlina in zančilnost  humanista ni  odstnost njegove religiozne zavesti.  Hočem povedat, da je humanizem vera v človeka z vsemi elementi religioznosti, tud če ta  vera ni teistična  krščanskem ali kašnem drugem religijskem smislu. Evo ene par  sposojenih utemeljitev religioznih  dimenzij humanizma:

Renesančno humanistično gibanje, ki se z vsemi močmi prizadeva preoblikovati družbo z vzgojo in izobrazbo, da bi človekovekova osebnost svobodno razvila  vse svoje sposobnosti, doseže vrh v 16. stoletju z nizozemskim teologom Erazmom Rotterdamskim in nemškim profesorjem klasičnih jezikov Johannnesom Reuhlinom, zastopnikom neoplatonizma . Erazem Rotterdamski je kljub zvestobi Cerkvi grajal papeštvo in nezdrave razmere v Cerkvi. Prav tako je nastopal proti ošabnosti plemstva in vojni in se zavzemal za strpno krščanstvo.

Humanizem se je začel širiti v 15. stoletju, kjer se je gibanje v zavestni odvrnitvi od cerkvene dogmatike obrnilo  k ponovnemu  odkrivanju latinskega in grškega jezika, književnosti in znanosti. Kljub temu je gibanje že na začetku ostalo zvesto krščanski veri.


Italijanski humanizem 15. stoletja se je razvijal na dvorih papežev in knezov. Cosima de' medici  je osnoval v Firencah Platonovo akademijo; pod Lorencom I. Mesdičejskim  se začne vzpon mladega plemiča Pica  della Mirandola (146-1494), pisca slovitih besed, ki jih izreče Bog človeku o dostojanstvu posameznika: "Ne nebeškega, ne človeškega te nismo ustvarili. Kajti ti bodi sam svoj mojster in oblikovalec in se izoblikuj iz snovi, ki ti ustreza." S temi besedami je izrazil Mirandola duha dobe: človek dobi novo induvidualnost.

Petdeset let kasneje francoski filozof in naravoslovec Rene Descartes iz filozofije prežene sholsatilčno vero v avtoriteto in išče metodo, po kateri  bi prišel v filozofiji do spoznanj, ki bi bila tako zanesljiva kot matematična spoznanja.  Da bi prodrl  do resnice, podvrže čutne zazanave in  izjave  o človeku in svetu korenitemu dvomu: čuti lahko lažejo, zunanji svet je lahko varljiv, res je samo to, kar se da jasno razločno spoznati. Zanesljiva sta le dvom kot takšen in obstoj dvomočega. Od te točke se usmeri Descartes  k temljeni trditvi  svojega filozofskega sestava: "Cogitio, ergo sum" (mislim, toraj sem). Sposobnost "pravilno presojati in razločevati pravo od napačnega" naj bi bilo vodilno načelo človekovega ravnanja. Njegov racinalizem, imenovan kartezijanstvo, nato celo stoletje vpliva na zahodnoevropskio filozofijo (Spinoza, Leibniz).

Dvesto let kasneje (1678) eden od predhodnikov razsvetljenstva Nicolas de Malebrancev svojem filozofskem delu 'O iskanju resnice, ki obravnava naravo človeškega duha in kako naj tega človek uporablja, da se bo izognil znanstevnim zmotam', ugotavlja: "Bog nam je dal svobodo samo zato, da ne segamo po verjetnosti, ampak po resnici, in se tako izogibati  zmotam in vsemu zlu, ki izhaja iz zmot; da nenehno uporabljamo razum in ga ne odvrnemo od najmarljivejšega raziskovanja stvari, dokler ni vsega popolnoma preučil in tako jasno osvetlil, da ni potrebnega več nobenega raziskovanja. Kajti očitnost je vedno tam, kjer je resnica. Ene brez druge ni, kajti resnica je  prav jasno in natančno prepoznavanje  vseh delov in vsakega od njih, vseh razmerij, potebnih za določeno sodbo. Najbolje bomo uporabljali svojo svobodo, če jo bomo uporabljali tolikokrat in tako močno, kolikor le moremo. To pomeni, da ne smemo odobriti nobene stvari prej, dokler nas k temu pravzaprav ne prisili notranje privolitev našega razuma.
Slediti zapeljivemu videzu resnice in se ga oprijeti, pomeni narediti samega sebe za sužnja in se tako upreti božjemu namenu . Nasprotno pa bo poslušal glas večne resnice tisti, ki nikoli ne bo nezvest skrivnim zahtevam svojega razuma, saj so te dovolj močne tudi takrat, kadar bi se človek rad upiral sprejeti, kar je očitno. Dve pravili sta v vseh spekulativnih znanostih in morali skrajno nujni in sta hkrati temelj vseh znanosti med ljudmi.
Prvo pravilo, ki zadeva znanost, je tole: Nobeni trditvi ne nakloni odobravnja prej, dokler se ti ne zdi tako očitna in resnična, da ji ga ne moreš odreči, ne da bi začutil notranjo zaskrbljenost in skrivno samokaznovanje svojega razuma. To ni nič prej, dokler se jasno ne zaveš,  da si slabo uporabil svojo svobodo, če bi odrekel svoje odobravanje, ali z njim odlašal dlje, kakor je prav.
Drugo pravilo za moralo je tole: Nobene dobrine ne ljubi brezpogojno, dokler ji svoje ljubezni ne bi mogel več odtegniti, ne da bi te pekla vest. Samo po sebi in brez povezanosti torej ne moreš ljubiti ničesar razen Boga, ker je on edini takšen narave, da mu ne moreš odreči svoje ljubezni, ne da bi te zajel nemir, ne da bi neutajljivo uvidel, da delaš slabo - domnevam, da je človek bodisi zaradi razuma bodisi zaradi vere prepričan o njegovem obstoju in njegovi popolnosti.