Je po moje nakaj na tem, da so  sočutja sposobni le tist,  ki posedujejo  tako resnico, da je  tud resnica drugega, pa če si ta to prizna al pa ne.

Aryan, a je sočutje ob trpljenju drugega tud tvoje trpljenje? Če je, zakaj bi bil iskalc univerzalne/absultne resnice, če si nase po kristusovko navesiš še trpljenje drugih, ki trpijo zato, ker te  resnice (še) niso najdl? A to pomen, da bo tvojga  trpljenja konc šele, ko bomo vsi to resnico najdl in v medsebojnem sočutju ne bo nobenga  posamičnega  trpljenja več in bomo sočutni samo v veselju?

Ok, da ne bomo čist skrenil s teme, ki jo je odprl  krneki glede tega, da smo zahodnjaki v očeh muslimanov neverniki in da bi nas blo treba preobrazit.

Pustmo pri strani možnost, da za hodžo krščanstvo ni prava vera, ker dvomim, da gre za to, da verni  muslimani vernih kristjanov nimajo za vernike. Problem zanje je po moje v tem, da v muslimanskih očeh  kristjani svoje vere sploh  ne prakticirajo. Problem zanje je   je tud v tem,  da je zahod dal skozi razsvetljenstvo, ki je legaliziral ateizem in vero/nevero postavu v polje  legalne osebne izbire in da vera na zahodu ni zapovedana, ne taka ne drugačna.  Naš problem pa je v tem je v tem, da mamo en veropocentrični stereotip proti vzhodnjakom na splošno (sem spadajo tud pravoslavni kristjani), da niso 'civilizirani', ker niso imel razsvetljenstva, da zato nimajo svobode veroizpovedi kot osebne izbire in da prav iz tega izhaja njihova verska nestrpnost, fanatizem in sovraštvo do drugih ver oz. nevernikov.

Če smo iskreni,  je  razvstljenstvo z vsemi meščanskimi ter posledično industrijskimi in proletarskimi revolucijami v  vzhodne tradicialne družbe vnašalo samo razdor tradicionalnih vrednost v zameno za materilno blagostanje tamkajšnjih elit in bedo množic.  Priznajmo si že enkrat, da  navzven delujemo grozljivo nemoralno in barbarsko  in da se nas je dejansko za bat. Nehajmo se navznoter med sabo farbat, da smo ne vem kako civilizirani, humani, tolerantni in kar je še teh zapuščin razsvetljenstva. Tolk smo se zatravmiral v zgodovini z medsebojno versko in ideloško nestrpnostjo, da smo si bli prisiljeni  nevero naredit za vrlino in se vsepovprek delamo neverne, čeprav v resnici sploh nismo, pol pa se čudmo, zakaj nas npr. musilmani radi odrešili pred nami samimi. Tud niso edini, med nami dobro uspevajo tud drugi, manj vsiljivi in bolj prilagodljivi  orientalski preobraževalci na samih.  

Priznajmo si, da se farbamo iz strahu, da se  bomo spet med sabo pobili, če bomo iskren izrazli tisto, kar v globini in tud skoz svojo kulturo dejansko smo. Upam si rečt, da smo zahodnjaki latentni/zatajevani  verniki in da nam ta  religioznost sem pa tja nenadzorovano kolektivno 'uide' skoz kašno ponavad res uničijučo ideologijo al pa induvidulano  skoz kakšno sektaško prirejeno religijo. Vera se nam zdi zarad skor tristoletne zgodovine (samo)zatajevanja, konvertiranja, zatairanja in nenaravnega potisknja iz javne v zasebno sfero  ene vrste perverzija: skor da prepovedana, a kljub temu in prav  zato nezaustavljivo privlačna. Men se ne zdi nč čudn, da nas majo muslimani za ene zafrustrirane in nevarne bedake, s katerimi bi blo treba v smislu vere osvobodit. Ena od oblik osvobotitve je tako z njihovega stališča islamizacija, kar sploh ni daleč stran od vatikanskih poskusov ponovnega pokristjanjenja evropejcev.

Jest nobenmu nč ne zamerim, očitno en  zunanji pritisk pač nujno rabmo, da se ponovno vsak o svoji veri intimno in javno  iskreno  izpraša in izreče.  

Ten-nej je dobr napisov,  iz kašne nove perspektive so renesančni humanisti pogledal na vero. Tak pogled je   zahodnjaku odpru nov pogled na naravoslovje in ga naredu dojemljivega tud za druge vere/filozofioje/kulture. Od antične grške do tedaj cvetoče arabaske/muslimanske in ostalih orienatlskih. Ker je ta nedogmatični pogled omogoču tud reformacijo krščanstva s protireformacijo in tridestletnimi  evropskimi verskimi vojnami vred, se je po moje s prosvetljenstvom ta prvotna humanistična širina, da je znotraj ene  vere mogoče sprejemat tud druge vere in kulture, skor čist izgubila. Razsvetljnestvo je blo  rešitu za versko nestrpnost prisiljeno najt  potisnitvi vere v zasebnost, v  vzporeni eksitstenci in toleranci ver ali v ateizmu, ne pa več v prepletenju in stapljanju temljenih človeških resnic, ki jih vsaka vera na sicer svoj način razglaša. Po moje bi se za eno normalno sožitje z muslimansko kulturo in vero zahod moral še enkrat fino humanistično prekvasit, ne pa da se muslimane zmerja s primtivci in  fanatiki in se jih pošilja skoz prosvetljenstvo. Oni ga ne rabjo, se niso v svoji 1500 letni muslimanski  zgodovini nikol med sabo tko pobijal, kot smo se krščanski evropejci.

A ni razvidno? En po zahodnjaško latenten zafrustriran zatravmiran vernik, ki se javno razglaša za dediča razsvetljenske tradicije in se ima zato za enega strpnega pa tolerantnega atesita, če prav za praktično rabo sem pa tja podleže kašni močni idelogiji ali pa se skor ne more upret kašno sugestivni sekti.  

Zdej tkorekoč javno ugotavljam, kaj sem in ko bom to ugotovu, pol itak ne bom več to kar sem zdej in zato je brez veze planirat, kaj naj pol nardim, ker ziher ne bom štratov iz zdajšnjih izhodišč  

Javnost ne razumem tolk  kot ogledalo kot kulturno okolje, ki mi je to nelgodje okrog vere povzročilo oz. ga mi naprtilo, da ga moram osebno razrešit. To ni čist fer, zato po moje upravičenu pričakujem, da ga mi bo to kulturno okolje z mojim angažiranjem tud pomagalo eni interakciji razrešit. Jest tega pač nism pripravljen jemat samo za moj osebno problem, čeprav bi blo po drugi strani zlo privlačno, če bi 'krivdo' zanj v celoti prevalu na drugega. To se je tud v zahodni novejši zgodovini dostkrat dogajal, zato tolk bolj pardoksno zgleda, ko pravim, da me prav muslimani s svojim stališčem do zahodnih nevernikov na en način opozarjajo na bistvo mojga(zahodnega) problema.

S tem, da (zahodno) kulturno okolje losalo odgovornosti za zadovojeve posameznikovih  reigioznih potreb  in to odgovornost naprtilo posamezniku, ne da bi ga krati skozi svojo kulturo  naučila, kako  naj to svojo religiozno potrebo sam zadovolji, mu je dalo eno versko svododo, s katero absolutno nima kaj za počet. Zato tako podeljeno svobodo večina doživja kot obsojenost na svobodo, v katero se počutjo ujeti  in pred katero  bežijo pod okrije ideologij, ki s to elementarno potrebo po religioznem dojemnaju sveta  veselo manipulirajo v skladu s intersei protagonistov teh ideoogij. Ob tisto, kar je zahodna kutura posprava pod tepihm, se zato nesprestano spotika, da je to od zunaj že res težko gledat.

Jest bi težko re trdu, da  je od prakticiranja vere več škode kot koristi, ker prakticiranja tud probov nisem. Lahko pa z gotovostjo trdim, da kanalizirane  religioznih čustev in energij skoz politične in druge idelogije ne odpravja kuturnega negodja posmeznika, ampak ga smo multiplicira n x-to potenco. Vse t.i. verske vojne v prejšnjem in tem stoletju so imele politično ozadje, od nacionalnega do ekonomskega in socialnega. Temelj reigioznega občutejna je vsebovanost vsega v  vsem, enost in  druge absolutne kategorije, ki se kljub kulturnim razlikam pri prakticiranju po moje ne morejo konfrontirat na tako  nasilen in izključojoč način. Zano pa bit kulturne razlike konfliktne, če se posameznik svojih reigioznih potreb skoz  lastno  kuturo ne nauči niti artikuirat.

Titud,

Jest mam tebe na sumu, da te tare credni nagon. Ocitno se ne mores cist vklopt v credo, pa ceprav bi se rad. Pol mas pa cel kup frustracij glede kulturnega okolja, pa religioznosti posameznika zaradi tega. Pa ne zdej tega vzet kot vrlino, ker ni tko misljeno.

Zdej, ce taprva varianta ne velja bi pa rekel takole:

Druga varianta je, da so ti ti problemi izgovor za intelektualiziranje v katerem se pocutis odlicno. Itak si enkrat ze rekel, da ti v teh debatah ljudje vec ali manj niso kos (po moje si mislil svoje kolege in sovascane). Torej, malce te ego daje, kar ni nic slabega. Vsaj iz stalisca sodobne zahodne pop kulture.
Vere pa itak ne prakticiras, tko da ti tud bog nima kej zamert.

Kar se mene tice, mas lahko cist mirno vest in iz religioznega stalisca in iz druzboslovnega stalisca.

Vsaj men osebno se zdi prvi odstavek tvojga zadnjega posta ze spet precej zgresen. Recimo tale tvoj citat:
Titud quote:
S tem, da (zahodno) kulturno okolje losalo odgovornosti za zadovojeve posameznikovih  reigioznih potreb  in to odgovornost naprtilo posamezniku, ne da bi ga krati skozi svojo kulturo  naučila, kako  naj to svojo religiozno potrebo sam zadovolji, mu je dalo eno versko svododo, s katero absolutno nima kaj za počet.

Zame je to tipicno sodobno prelaganje odgovornosti iz svojih plec na "credo". Sam ti si dost pameten, da se tega zavedas, pa te potem tare, ker bi, pa ves da to ni OK itd., itd. Zato pa se tud vrtis ze tolk casa okol te teme, ceprav so bile resitve ze dostikrat nakazane.

V bistvu je Ten-nej dobr rekel tisto o tozbi ujetega ptica, s tem da je pozabil povedati, da ima ta ptic odprto kletko (v danasnjih cajtih mamo vsi odprto kletko), pa mu je bolj fancy ostat not pa mal cebljat, kot se naucit letet, pa ceprav je to letenje lohk tud strmoglavljenje.

Razen, ce je tvoj ego na delu. Pol je pa itak vse kul.



Lp
Jst

Tle, v tem topiku, je blo uvodoma nakazano, kako nas kot (ne)vernike dojemajo drugi, konkrenktno muslimani. Hočem povedat tud na svojmu primeru, iz lastne religiozne izkušnje (kakršnakoli že je, je odsev oz. poslednica zhodne kulture, tega ne morem zanikat ne jest ne kdorkoli drug), da v bistvu nismo tist, za kar se imamo sami. Da hodži nima smisla zamerit, ker nas ne vid takšen kot se vidimo sami (da smo si iznašl idelan  kulturen obrazec za zadovoljeitev svojih religioznih potreb, ki bi ga moral sprejet vsi drugi, če hočejo versko in sploh osebno svobodo),   ampak da  nas morda čist upravičeno  vidi  zbluzene in  pomoči potrebne.  

Religioznost in ideologija pa vsaj zame nista eno in isto. Idelogija izkorišča religiozna čustva za svojo globinsko zasidranost v človeku, jih zlorablja za dosego svojih partikularnih ciljev.  Religije seveda tud temeljijo na človekovi religioznosti (ki jo jest nimam tolk primarno za psihološko oz. čustveno potrebo kot za ontološko sposobnost za djemanje enosti, vsepovezanosti vsega z vsem, ki seveda pozroča tud določeno, za nekatere najvišjo možno stopnjo čustvenega ugodja), ampak zato religije  niso v službi kakršnega koli posamičnega interesa. Smisu religije je v tem, da  kulturno nelaodje posmeznika odpravlja, ne pa pozvroča. Zgodovinsko gledano so  ble religije res ideloško vezivo rodov, plemen, kneževin, držav in imperijev, ampak to jih ni vzdrževalo pri življenju. Religija črpa svojo vitalnost iz tega, kolk kolk uspešno posmezniku razrešuje  kulturno nelagodje, kolk ga je sposobna individualizirat in ga hkrat nardit za  del ne samo črede ampak ga izločit in hkrat inegrirat v kozmične dimenzije časa in prostora. In to ne samo filizofsko/intelektulano, ampak totalno.