comp, sej jest te razumem. Sprejemanje ja.

Vse ostalo je iluzija!

Quote:



Ja, recimo, da so se počutili zapuščene, nevredne in odveč. Nekdo, ki to nosi v sebi in ta občutek neguje, mu ni do tega, da bi kogarkoli izbiral, ker se počuti v bistvu žrtev.


Amen....  

Duše dvojčice, Moore

SKRIVNOST INTIMNOSTI
Intimnost je najgloblja notranjost. Najgloblja človekova notranjost se razkriva zelo preprosto. Z izkazovanjem čustev, izražanjem misli in zaupnostjo do svoje skrivne duše. Intimnost je težavna za ljudi, ki se obvladujejo in so izredno zaprti vase, saj so ločeni od svoje notranjosti, ki se zato v razmerju ne more pojaviti. Človek, ki ni v stiku s svojo notranjostjo, lebdi nekje v zraku, oddvojen od lastnih globin in od duš drugih ljudi.
Intimnost se začenja doma, pri sebi. Če ste razklani in odtujeni sebi, je nikar ne iščite pri prijateljih, partnerjih in družini.
Duša se neprestano giblje in vpliva na naše odnose.
Dušo sestavlja množica podosebnosti. Jung jih je imenoval »majhni ljudje«, skupki z lastno voljo in zavedanjem.
… Popularna psihologija postavlja preveč pričakuje od odnosov in postavlja nemogoča pravila. Uči nas, naj jasno in neposredno izražamo svoja čustva, trdi, da se morata partnerja pogovarjati. Znali naj bi tudi poslušati in biti potrpežljivi, ter empatični. Zavaja nas v iluzijo, da je mogoče razumeti sebe in druge. Mislim, da se taka pričakovanja ne menijo za dušo. Duša je vselej zapletena. Večine njenih misli in čustev ni moč izraziti z običajnim jezikom. Da bi odnose doživljali z dušo, se moramo odreči pričakovanjem, ki so duši tuja.
Morda se moramo približati zmedi v partnerjevi duši brez upanja, da jo bomo kdaj jasno razumeli, brez prošenj, naj razumljiveje opiše svoja čustva, brez pričakovanj, da bo končno odrasel ali se poboljšal.
Duša ima veliko lastnosti, ki se v dolgih obdobjih komaj kaj spremenijo. Veliko je stvari, ki bodo za vselej skrite v nepregledni zmešnjavi spominov, strahov, zmede in težav. Intimnost zahteva, da zabredemo v kalejdoskop osebnosti in spoštujemo njeno bogastvo. Opustiti moramo nestvarna, psihološko moralistična pričakovanja.

Svoje duše ni lahko odpreti drugemu , tvegati, da na s bo ranil, in obenem upati, da bo zmogel sprejeti našo iracionalnost. In čeprav ste zelo odprtega duha, tudi ni moč zlahka sprejeti takega odpiranja. Sočasna ranljivost obeh partnerjev sodi med največje darove ljubezni; drug drugemu moramo omogočiti dovolj čustvenega prostora, v katerega bo njegova duša lahko živela in se izražala na način, ki ga je moč sprejeti ali pa tudi ne, moramo pa tvegati in mu razkriti lastno dušo z vsemi nesmisli, ki se skrivajo v njej.
Sicer pa – v trenutkih težkih odločitev ali močnih čustev pogosto delujemo nerazumno.
Intimnost zahteva, da ljubimo in sprejmemo dušine manj razumne strani. Živeti z dušo ni stvar vedenja ali ozaveščenosti, marveč sprejemanja ljubezni in sovraštva, ki ju nosimo v srcu.

Kot jaz razumem ta tekst... sploh ni gozdarjev v gozdu, ki odločajo, kaj je za posekati, kaj ni, ali katero drevo je čudno. Gozd sam uravnava svoje rastje...

Drgač pa tko. V sebi je dobro doseči stanje, ko nismo nevrotični, ko ne jemljemo vsega prekelto osebno in resno, tako, da lahko slišimo drugega in sebe. Najlepše darilo pa je, biti v sebi in drugemu pustiti, da je v sebi. Kaj lepšega, kot pustiti drugemu, da je. In da tebi drugi pusti, da si. Brez teženja, pričakovanj, omejevanj. In kaj je lepšega kot to, da se partner ne ustarši, ne glede na to, kaj se dogaja z drugim. V smislu, da prepoznava razne pasti uma in se ne pusti speljati na stranpot nevrotičnosti.

BRUS-LI wrote on 03.06.2002 at 19:41:05:


"Brus li", se strinjam.

A lahko razložiš kaj pomeni, da sebe imaš za iluzionista odnosov in kaj dobiš od tega?

BRUS-LI wrote on 04.06.2002 at 13:48:11:


Hm. Ta iluzija, da to kar nekdo reče, drži kot pribito, ali pa da to traja v nedogled, je kar razširjena. Mislim, da smo vsi čejnđebl... Sama ločim med namenom biti čimbolj jasen in čist v odnosu z ljudmi in pa namenom, da zakrijemo, zavijemo v skrivnosti, v nejasnosti, sebe.
Poznam ljudi, ki samo zato, da so "neulovljivi", da jih ljudje v resnici ne morejo spoznati, se poslužujejo totalnih spreminjanj vedenja, misli in se ob tem zelo zabavajo.

BRUS-LI wrote on 05.06.2002 at 16:20:25:


Brusko, po želji in potrebi....
Drgač pa; v čem je štos odprtosti? Jaz ga vidim v pristnosti sebe. V tem, kar dajam drugim. Kaj dajem, če sem v celofanu? Sebe ne.
Modrost vsakega pa je, da oceni, kdaj biti odprt. Jaz nisem za to, da bi okol hodl, kot kak lazar... brez hiške.
Mislim pa, da je merilo za kvaliteto odnosa, kaj dajem, kaj se pretaka med dvema. Dobro veš, da če je vse skrivnostno, zamotano, neresnično itd. je tak tudi odnos. Kaj misliš, da se pretaka? Ali se sploh kaj pretaka?
Še nisem slišala za dober odnos med dvema, medtem, ko se eden spreneveda, skriva, laže itd...
Tako, jaz se pač vprašam, kaj imam od tega, da sem v odnosu z nekom, ki noče biti to kar pač je?
Če je tebi najpomembneje, da si varen, tako kot kača, če verjameš, da če si odprt, se bodo "otroci" igrali s teboj, potem je seveda edina možnost ta, ki jo izvajaš.
Ampak, po mojem mnenju in predvidevanju, resnično resnično, se počutiš samega tako.

Zdej sem vidla, da ti je Gape napisal pri temi ČM nekaj, kar mislim tudi jaz. V odnose z ljudmi, ki jih "čutim", vstopam v veri, da govorijo, to kar je res.

(Lepo si to napisal, Gape. )

Ne, zakaj?