Saj veš, da je tako, ko nehamo iskati - najdemo.

Robi wrote on 08.06.2002 at 22:15:27:


Ja, mislim, da je velik resnice v tem.

Andrej Grabar pravi takole:

S SANJARJENJEM PRIKRIVAMO ZGOLJ SVOJO NEMOČ

Ker vsak človek ve samo to, da je, hkrati pa ne ve, kdo in kaj je, ima težave z lastno določitvijo in je v iskanju svojega pokritja v stiski od rojstva do smrti. Zato v vsakem bitju, v vsakem predmetu ali v vsaki zamisli neprestano išče povratno informacijo ali definicijo samega sebe. Temu se reče sanjska ali subjektivna definicija sveta, obstoja in tega, kdo sem in kaj sem. Človeški rod je polzel po vertikali življenja od svojega začetka do danes in je ustvarjal ali določal lastno definicijo s pomočjo sanjskega sveta. Tega je oblikoval po pravilu močnejšega.

Ko v odnosu dveh ljudi eden od partnerjev dobi drugega v območje svojega sna, nagoni takoj delujejo v to področje. V istgem hipu je drugi žrtev neke sanjske definicije. Tisti trenutek, ko eden od partnerjev začuti, da je drugi šibkejši, je drugi v izgubljenem položaju. Izgubljen pa je zato, ker je bil prepočasen. Prvi je bil hitrejši po zakonu nagonov ali hitrejši od spretnosti umikanja drugega. Tako delujejo vsi odnosi, od partnerskih do meddržavnih. Kaj pa so meje? To so sanjske definicije neke identitete ali nekega jaza. Sanjska definicija pa je lahko neskončno abstraktna. Vsak si lahko izmisli karkoli, vendar miruje, dokler ne obvlada svojega prostora. Šele ko začuti, da so drugi šibkejši, začne svoje sanje spreminjati v stvarnost.

Ni pomembno, ali je človek za sanjski prostor imel cel svet ali sploh ni imel prostora. Pomembno je samo to, ali je sprejel dejansko stanje. Kajti do kam mora priti neka manifestacija ali neko drsenje, da se ustavi? Do svojega začetka - do sebe ali do same dejanskosti. Sam človekov prisotni jaz še ni prišel do sebe. Vse, kar nas obkroža, je že zaključeno v svojih razvojnih stopnjah.

Vsak človek jadra skozi življenje, kot bi jadral na ptici. Čim več svobode ptici dovoli, tem lepše jadra skozi čas na krilih duha. Povedano drugače: večjo svobodo človek dovoli, v bolj dejansko stanje zre. Če ptici v letu dovoli neskončno svobodo, zre v dejanskost vsega. Če živi z majhno svobodo, svoji ptici reže krila in življenje omejuje na ozek krog ljudi.

Duša se lahko pogubi na svoj ali na tuj račun. Človek je vdan življenju šele na koncu, ko zmore ostati brez sanj. Bolj ko nečemu vladamo, bolj čutimo pripadnost temu. Tako si ohranjamo identiteto in na koncu smo prazne sanje pripravljeni braniti celo za ceno življenja.

and so on and on...

Ja hvala, no. Sem sama izbrala. . Saj sem zmeraj samokritična, tako da.... valjda 8). Al kaj?

A je že kdo razmišljal, kaj človeka pravzaptav sili k temu,
da nonstop želi potrditve iz okolice...
In da če dobi negativne vtise, zakaj ga to spravlja
v slabo voljo?

Men to ni čist jasn, rad pa bi se tega rešil, samo sem opazil, da če okolico preveč ignoriram tud ni dobr, ker potem dobim vtis (iz okolice 8) da sem en čuden ignorant...

Sam tko ... zanima me  ???

Quote:


Hm. No, jest to malce drugače štekam. Štekam, da ne izhajam vedno iz svojega ega, ker če bi, bi marsikoga poslala v tri krasne, bi marsikomu povedala, da se mi naj spelje, da govori gluposti... Če molčim, ne pomeni, da sem hinavska, ampak, da ne dovolim, da me ego preglasi.
Če bi izhajala vedno iz ega, ne bi več šla v noben odnos, razmerje, saj ima ego dovolj argumentov, da me prepriča, kako so moški nezanesljivi. Če bi izhajala iz ega, bi za reiki supre računala, ali pa Reiki vsakemu dala zastonj.
Če bi poslušala ego, bi .........
Ker če bi vedno izhajala iz ega, bi bila superpametna, superpomembna, super.... itd. Ali pa.... nasprotje temu, ki pa je še vedno ego, saj proizvaja napačno vrednotenje "mene", ki sem ok. Itak.   In vedno.
Tudi če mi nihče ne ploska.  

Kdor se utaplja v svinjarijah... in sebe podcenjuje, je po mojem, ravnotako v egu. Ker itak cilj ega je, da nismo v stiku s pravo naravo -  s seboj, z jedrom.

No, verjamem, da obstaja še nekaj, tišjega, skromnega, nevpijočega, stalnega, vztrajnega, ob čemer/v stiku z.... čutim mir, ljubezen.

V stiku z egom čutim tekmovalnost, prezir, jezo, strah, krize, primerjanje kdo je bolj pameten, čutim borbo, čutim z eno besedo NEMIR.
In pač ne smatram ta del, recim ego, kot domovanje mojega pravega jaza.  
Verjamem, da je ego nujni del materialnega sveta, ki pa ni jaz.

Quote:


Oj. Vsi nimamo enakih vzorcev, vsi pa imamo ego.
In vsem ego "dela" isto. Nas "straši", postavlja v dvom, nas ločuje od drugih... itd itd. In jaz pač verjamem, da kdor je imel ob nastajanju ega, situacije, ko je doživljal negotovost ali bo ali ne, ljubljen, je razvil "močnejši" ego, da bi našel argumente, kako se obvarovati pred takimi pogubnimi istuacijami v bodočnosti...
Zato zame "močan" ego pomeni le = močan strah.

In recimo tole, kar je Aleš pisal:
Quote:

mi pravi, da razumemo drugače.
Boh. ???

Quote:


Pa ne da sem jaz kak expert... ampak, mi je do tega, da povem svoje...
Trpljenje.. ja, lahko pove, da smo na poti stran od našega jedra... če je primarno trpljenje... A veš, če je sekundarno trpljenje, lahko trpiš, ker nimaš dovolj keša, recimo...    8)
Zdravilo za ego.. hm.. je po mojem ljubezen, samopozaba, odločnost za resnico, mir, preseganje strahu, pozornost, zavedanje...

Vzrok za lažni jaz?
Ne vem. Sumim, da ima kaj veze z učenjem, z delom, izkušnjami skoz materialnost... z upanjem, da bomo oplemenitili vse gosto z dušo....   Ima veze z razpozavanjem iluzij, z iskanjem svojega jedra, preusmerjanjem pozornosti na jedro... Dvojnost... materia - duh... khm..
Pa sej vemo vsi, koliko osredotočenosti, odločnosti, resnice rabimo, da premagujemo ta ego.. koliko pozornosti rabimo, da se ne zapletemo v ego - igrice moči, dokazovanja, zategovanja, ločevanja itd...

A si lahko predstavljaš boljši poligon za učenje, bogatenje?