Sej načelno ste že vse povedal, a kljub temu bi še opozorila na nekaj:

Ko je bil Šturm pred nekaj leti k sreči samo nekaj časa minister za šolstvo, je dal za sobotni Dnevnik obsežen intervju. Mene, ki sem celo življenje težila za enakostjo na vseh področjih življenja (in imam poklic, ki mu Angel ne bi mogla določiti ženske oblike), je vrglo pod strop. Pa ne od ogorčenja, jeze ali kaj podobnega, ker teh čustev skorajda ne doživljam, ampak od pretresenosti, da v našem svetu nekdo še vedno tako zaplankano razmišlja. Takratni minister Šturm je trdil, da bi morali biti do fantov v šoli med njihovo puberteto popustljivi. Jim pogledati skozi prste. Jih razumeti. Jim dati olajšave. Razlagal je, da se sedaj dogaja, da fantje iz pubertetniških razlogov pustijo šolanje in, ko pridejo k pameti, so že marsikaj zamudili. Dočim pa deklice, po naravi bolj mirne in z manj pubertetniškimi težavami, šolanje uspešno končajo in zasedejo vse pomembnejše službe, iz česar sledi, da bodo kmalu povsod na vodilnih položajih ženske.

Zgornjemu razmišljanju rečem intelektualni primitivizem.

Pa niti nisem bila presenečena zaradi takega razmišljanja (navajena sem na marsikaj),  bolj me je presenetilo dejstvo, da si človek upa to na glas razpredati. Presenetilo me je tudi dejstvo, da ni bilo na njegove čudaške izjave nobenega odziva, vsaj jaz ga nisem zasledila.

Že nekaj let prej se je namreč dogodilo, da so nekateri poskušali kar z zakonom (ali odlokom ali kaj, ne me prijet  za besedo), omejiti vpis žensk na medicinsko fakulteto. Kar naenkrat se je Sloveniji dogodilo, da je imela veliko žensk, zdravnic, kar je šlo, zgleda, nekaterim hudo v nos. Še vedno so nekateri mnenja, da so ženske v bolnici primerne za prinašanje in odnašanje kahel, za ugotavljanje zdravstvenega stanja moških prostat pa ne.

Kasneje mi je prijateljica, ki ima en kup zdravnikov v žlahti, rekla, da se selekcija vpisanih na medicinsko fakulteto vseeno na tiho dogaja v škodo žensk. Koliko je bilo (ali pa je mogoče še vedno)  to res, ne vem.

Sicer pa smo tudi pri nas doma pomembnost šole rešili na ta način kot ga je Edi: matematiko rabiš, da znaš zračunati, s koliko dnarja moraš iti v trgovino. Zemljepis itd zato, da lažje rešuješ križanke, in tako dalje. S tem dostavkom, da najstarejša uživa v šoli in se rada uči, mlajša dva sta pa tista, ki smisla šole ne razumeta. Jaz ga tudi nikoli nisem, a vztrajam pri tem, da storiš in opraviš v življenju tisto, česar si sposoben. Sem sodi tudi šolanje. No, poj majo pa moji otroci še tako mamico, da šolski svetovalki, ki hvali njene pridne otročiče, gladko reče, da dober uspeh v šoli otrokom še ne zagotavlja srečnega življenja. Nakar mi presenečena svetovalka reče , da dober uspeh v šoli pomeni tudi dobro službo z veliko denarja, kar pa JE sreča. In seveda spet nisem mogla biti tiho. Veliko denarja in dobra služba še ne zagotavljata srečnega življenja. Podprto s samomori med izobraženim folkom in z dobrimi službami, obolevnostjo za hudimi boleznimi, kriminaliteto belih ovratnikov… Hja, na koncu je morala svetovalka pritrditi meni.

Nikoli nisem delala razlik med spoloma. Naj vsak dela, kar mu paše. Moj sin ni nikoli slišal od mene, da kaj ne sme delati, ker je fant , ali hčeri, da zato, ker sta deklici, se za njiju nekaj ne spodobi. Kljub temu, da so si otroci po zunanjosti precej podobni, so si po značaju popolnoma različni, in to njihovo različnost spoštujem.
Zagovarjam stališče, da smo vsi samo ljudje: eni mlajši, drugi starejši, eni ženskice, drugi moški, eni višji, drugi nižji itd… Ko bomo prišli po smrti pred božji tron ali kamor koli že, ne bo pomembno, ali smo bili v tem življenju Janez ali Micka, ali smo imeli pet otrok ali nobenega, ali smo naredili doktorat ali ne. Važno je sedaj, je bilo in bo vedno samo eno dejstvo: ali si bil vsakem trenutku svojega življenja Človek. Si bil sočuten do trpečih, si pomagal, ko si bil naprošen, si dal (prispodobno rečeno) lačnemu jesti in žejnemu piti?

Moje mnenje je, da je naše otroštvo samo toliko pomembno, da smo se notranje izoblikovali. Nikoli nisem zagovarjala opravičil, da se zaradi frustracij v otroštvu otepaš s takimi ali drugačnimi težavami kasneje v življenju.  Sama sem kot otrok zelo trpela. Pa niti ne toliko zaradi krutosti staršev kot pa bolj zaradi dejstva, da sem bila izredno občutljiv otrok. Kasneje v življenju, ko sem sama sebi svojo občutljivost pripoznala, ko se mi moja občutljivost ni več zdela slaba lastnost, ki jo je treba skrivati, sem tudi do grenkih doživetij otroštva dobila drug odnos.  Ampak ker spominov nisem potlačila in vem, kdaj in v kakšnih situacijah sem jaz kot otrok trpela, kot starš poskušam, da moji otroci ne doživljajo čustveno podobnih dogodkov. Tisti izgovor, ki ga tolikokrat slišim, češ, kaj sem pa jaz kot otrok imel, dobil, kako so pa z mano starši delali itd…, zame ne obstaja.  

ja sej, JD, danes je poleg Dnevnika še priloga Križišče in v njej je članek (ameriški zdravniki z elitne yalske univerze so ugotovili...), ki govori o tem, da naj bi bilo tradicionalno razmerje med spoloma očitno zdravo.
Prastara delitev vlog med moškim in žensko (staro razumevanje vlog v zakonu s svojo delitvijo dela in odgovornosti) naj bi pomenila, da oba partnerja živita manj stresno. ON naj bi bil močan in suveren, ONA naj bi ga gledala navzgor in potrebovala njegovo ramo, da se nanjo nasloni.
Taka delitev (pa seveda sprejemanje teh vlog) obema spoloma podaljšuje življenje. V primeru, da je on slabič in ona močna, ima moški precej krajšo življenjsko dobo.


primerjava s Slovenci ???