Quote:


Motiti se je človeško... učimo se iz napak...kar ne ubije, utrdi... Po takih in podobnih rekih bi reku da je patološkost človeku imanentana lastnost, ki ma en razvojni smisu, sa  naj bi nas bi pripeljal k temu,  da je adekvaten, čustveno/razumsko nezmotljivo  zannje/spoznanje enemo idealno  stanje uma, ki je uravnotežen s stvarstvom. Jest vztrajam na tem, da je to pataloškost treba sprejet do konca pa naprej. Da ni treba v njej zmeraj videt eno zaciklaniost, ki pelje v propad, ampak je mogoče  na eno  razvojno stanje, v katerem je blo dosežene eno optimalno ranvotežje. Če v tem smsilu  gledamo partnerski odnos, je to stanje čustveno inenzivno, racionalno,  odgovorno in dinamično in kljub temu, da nima  nobenih nadaljnih samorazvojnih tendenc, hkrat  tud dekandentne medsebojne zaciklanosti  ne.  Jst bi temu reku harmonija, če bi jo gledal od znotraj, če bi bil v odnosu, če bi bil pa zunaj pa kaj lahko kot  patološko  povezanosti odvisnost.


Pa še to o  patološkosti  (romantične) ljubezni, ki kot da ni možna, ker bi pol ne bi bla ljubezen. Vzemimo spet romea pa julijo: a ni že samo ljubezen med  članoma dveh sprtih klanov ena 'naravna' težnja k  harmonizaciji te sprte scene prek ljubezeni, zato  mora ta imet praktično neomejen energestki potencial, ki presega  zemeljsko predstavljivist in jo pomika v izpolnjenje/uravnoteženje v na onem svetu. A je taka nedvomna patološkost res nenaravna in hkart tud zanikanje ljubezni same? Jst, po moje bi ti reku, a morata zadeve spedenat racionalno,  se trudit sprte družine skup spravit al pa bi jim morala skukaj  pobegnt pa na ta način harmonijo, potrebno za ljubezen usvart? Klinc, onadva sta  vse to  probala nardilt, pa usoda ni hotela. Tko tud v real lajfu usoda tovrstnim ljubezenskim harmonijam masikomu  al pa skor vsem ni nakljonjena,  ker hotenja so eno, karmična danost pa drugo. Al pol v tej pataološki sceni zemeljska ljubezen ni možna? A je patološkost v tem da si nista zmogla/znala pričkovanja z realno danostjo uskladit? Kako naj en mlad človk to nardi, ko lahko celo življnje zavestno pa podzavestno na tem delaš, pa ni nobene garancije nikjer, da boš  sploh kam prišel. Jst?    

Quote:


Če si usklajen s samim  sabo, si  tud z okolico. Če okolica ni usklajena z mano  je to njen problem, ki bo odpravljen, ko bo vsak usklajen s samim sabo. Ker smo z drugim eno skoz  ljubezen pa sočutje, si pomagamo vsak sebe k seb spravljat, zato je neuskljenost okolice z mano  seveda tud moj  problem.    

titud wrote on 04.10.2002 at 11:16:21:


Titud, patološko je treba sprejeti, se strinjam.
Zaciklanosti v njej dejansko NI  vedno. In patološkost je pač odraz stanja, v katerem smo.

Po mojem je le en moment... ko lahko toneš globlje, ali pa greš višje...

Harmonije ne morem razumeti, kot jo opisuješ.
Zame je harmonija stanje miru.

To sploh ni fora romantike. Fora romantike je, da veš, da tisti 'tebe' ni on/ona, ampak tvoje gledanje sveta in kljub temu ljubiš. In da ti zaradi tega ne bi bilo živeti tud ni fora romantike, ampak bolj nezmožnost sprejeti dejansko stanje. Niso vsi romantiki neki nezmožneži, pa neke žrtve. So večni sanjalci.

Amstel wrote on 04.10.2002 at 13:22:33:

Karmen je v razpravi o kategorijah omenila eno zelo zanimivo Žižkovo izpeljavo o Wagnerju iz Tristana in Izolde, ki naj bi postala vzorec, po katerem naj bi živeli v današnjem času. Ta vzorec gre po Žižku nekako takole:

"brez tebe mi ni živet, pa vendar bom preživel brez tebe"

Quote:


Quote:


In se jaz tukaj sprašujem, kaj je bolj patološko, romatična ljubezen, ali "resnična ljubezen", ki morda sploh ni ljubezen, oz. se ne more izraziti skozi spolno ljubezen?

Kaj je huje, kaj je patološko, nezmožnosti ljubiti, ali preveč ljubiti?

So seveda tudi mene pred leti kje na mestnih ulicah po zahodu ustavljali scientologi in prodajali Dianetiko, da sem se jih moral prav otepat, pa se nekateri še vseeno niso dali odgnat. In mi je od tega v spominu ostalo, da me je ena starejša gospa vprašala, če sem zadovoljen s svojim življenjem. Seveda, sem ji odgovoril, mi ni prav nič hudega, me prav nič ne muči, prav ničesar ne potrebujem, skratka skoraj en tak mali buda. Pa je našla v svoji knjigi tudi recept zame, tako kot je našla tam recept za vse in vsakogar. Pokazala mi je eno tako skalo (od +100 do -100) in mi pokazala tja na središče, na ledišče, na tališče, na ničlo in me vprašala, če sem imel morda to v mislih. Potem sem se zagledal v tisto lestvico, malo gor, pa malo dol in ji moral priznat, da me je kar lepo locirala. Predvsem pa mi je ostalo v spominu tisto zgoraj, na vrhu, kjer je bilo narisano eno žareče sonce in kjer je pisalo ljubezen, navdušenje, izžarevanje, entuzijazem, ... Sem se počohal po glavi, si rekel ah ja, Dianetike pa vseeno nisem kupil in prebral, še najmanj mi je bilo pa do tega, da bi moje življenje uravnavalo merjenje prevodnosti moje kože (čeprav morda to sploh ni najslabše vodilo za življenje). Mi je pa v spominu ostala ta lestvica in pa spoznanje, da notranji mir in ravnovesje ni nujno tisto zadnje, kar bi jaz v življenju hotel doseči.

ARS ima svoj citat Mae West, ki pravi, da je preveč dobrega lahko prav čudovito.

Zakaj so potrebne vse soap opere, limonade, ljubiči, red shoe diaries, Konsaliki, Barbare Cartland, solzave pop pesmice, filmi z Richardom Gere-om, ..., če je romantična ljubezen že sama na sebi patološka?

Morda zato, ker je včasih "resnična ljubezen" še dosti bolj?

lp bp

Julija, udejanjanje, bi se strinjal, sem tudi sam razmišljal o tem.

Tako Richard W., William S., ko imamo ravno Romea in Julijo in Tristana in Izoldo za primera, ali pa naš France P., so bili z neke perspektive precej patološki primerki. Vihrave besede, "večje kot življenje", mogočna glasba, komplicirane pesniške strukture, ampak mene se ne dotiktaknejo.

Kot, da zadaj nekaj manjka, da je neka praznina, da so te besede ali note, pa naj bodo mogočne, ali lirične, vse kar je, ali pa celo več kot se skriva zadaj. Moraš, ne smeš, ali naj sploh kaj, je pri W.S. ali pri R.W. bistveno bolj pomembno od ljubezni, pravila so vedno pomembnejša od ljudi.

Tako, da se mi zdi, da niti ni kakšne velike razlike, katero od obeh fantazem izbereš, drugega se vedno zamenja za velikega drugega (za boga, kulturo, državo, družino, spodobnost, cerkev, ..., tja do idealizirane ženske, ali moškega), tebe pa tako ni kaj dosti zraven.

V enem primeru postaviš drugega daleč predse, tako, da si pripravljen zanikat vse pri sebi (kaj je samomor, kot totalno zanikanje sebe?), za drugega, ki s tem lahko postane veliki drugi, v drugem primeru nikogar ne spustiš do sebe.

Poslat nekoga v smrt v začetku ljubezni je morda res velika tragedija, si zgradiš krasno dramsko strukturo, pa še lepši izgovor, da ni treba pisat o tistem, kar pride za začetno fascinacijo, ker tega ne znaš in ne zmoreš.

Življenje je največja umetnost. Vse drugo so samo bergle.

(Samo moje 0.02 SIT vredno mnenje, prosim.)

lp bp

Julija wrote on 04.10.2002 at 17:43:36:


Ob vseh mogočih okularingoloških "filanjih", ki jih je zmožna okusit percepcija v naši dobi hiperprodukcije in hiperpotrošnje, se mi zapiše:

ko režem v zapestje na roki, da bom počastila resnico, in tekla da me pobere na poti in še - ne bom nehala, ne ne bom pribijala z glavo ob steno, si raje iztaknem oko,  vrgla se bom ob tla, tulila bom brez glasu, da se bo splašilo vse, kar se plazi naokoli, sedela bom nepremično in nikoli več ne bom zatisnila očesa, ne bom se več hranila, dokler...

... ne, ne vrgla se ti bom pred noge, te rotila in prosila, da se ustavljava skupaj, da nehaš s to blaznostjo, da začneš zares noret, in pomagala ti bom, te umirila, pritegnila te bom z zgodbo, potem s telesom, šepetala ti bom na uho tvoje najlepše resnice, iskala te bom v temi, megli, vlagi, ko te bom našla, bo toplo, ker te bom grela in nasitila, se privijala k tebi, izlizala bom vse tvoje rane, da bova kot naphani štruci nekje v nosu in odveč za tak svet..

Kaj ni res, da prav vse tele novele in  Velike zgodbe dobijo na neki točki skupen predznak neobčutenja in lahko potem čez vse potegnem križ tudi na strani glave, ki je zacelila rano čez odrezan uhelj.
Je to patologija? Ali kvečjemu njeno največje nasprotje,  ko se pomlad oddišavi, da se dež lahko izlije na vse gnilo in potem še postreže s pari osvežilnih kapelj, puhtečih nad vročino, ko v momentu ko popada z ivjem na pregreto grud..

Bp,

Bp said:
Poslat nekoga v smrt v začetku ljubezni je morda res velika tragedija, si zgradiš krasno dramsko strukturo, pa še lepši izgovor, da ni treba pisat o tistem, kar pride za začetno fascinacijo, ker tega ne znaš in ne zmoreš.

Ha, ha, ha, good point. Vsec mi je ta trditev. Ce bi Romeo in Julija zivela npr. v nasih liberalnih cajtih bi obstajala velika verjetnost, da bi se slej ko prej locila, ker, ta starim bi se itak jebal...  


Titud,

Titud said:
Jst bi temu reku harmonija, če bi jo gledal od znotraj, če bi bil v odnosu, če bi bil pa zunaj pa kaj lahko kot  patološko  povezanosti odvisnost.  

Se strinjam Titud. Samo, ce gleda nekdo na ljubezen dveh kot na patolosko vezo, to pomeni, da ali ni imel moznost spoznati za kaj gre, ali pa je totalno zgresil bistvo. Ljubezni kot take pa se to ne dotakne. To ti hocem povedati.

In ko pravis:
...a ni že samo ljubezen med  članoma dveh sprtih klanov ena 'naravna' težnja k  harmonizaciji te sprte scene prek ljubezeni...

Zgoraj v bistvu posredno trdis, da ce klana ne bi bila sprta tudi ljubezni Romeo/Julija, kot teznje za harmonizacijo ne bi bilo. No, moja trditev je, da ne glede na zunanje okoliscine, sprtost klanov ali ne, bi bila ljubezen Romeo/Julija enako mocna. Namrec, ce je bil najvecja gonilna sila njune ljubezni spor med klanoma, bi se Romeo/Julija po koncu spora dejansko precej ohladila. To pa ze ni neka Romeo/Julija ljubezen. Morda zgolj zaljubljenost.

Zato jaz pravim, da se ljubezni zunanje okoliscine ne dotaknejo. Ce pa na ljubezen kot notranje obcutje  zunanje okoliscine lahko vplivajo, pa po moje to ni ljubezen. Tukaj, po moje, je kar prav, da smo malce idealisti.

Titud said:
...ker hotenja so eno, karmična danost pa drugo. A je patološkost v tem da si nista zmogla/znala pričkovanja z realno danostjo uskladit? Kako naj en mlad človk to nardi, ko lahko celo življnje zavestno pa podzavestno na tem delaš, pa ni nobene garancije nikjer, da boš  sploh kam prišel.

V bistvu ti zelo tezko karkoli recem. To se trudimo pac vsi ljudje spoznati. Moras pa biti predvsem sam sebi garancija.

Ugotoviti kaj ti je dano, kaj ti je na dosegu in kaj ne, pa potem temu uskladiti svoje delovanje in hotenje pa je po moje vrhunec modrosti zivljenja. Namrec, ljudje si vecino dejansko zelimo stvari, ki so nam nedosegljive ali pa za nas nepomembne.


Lp

bo držalo... 8)

LP Harry