"Ni tvoja naloga, da iščeš ljubezen, ampak moraš odpraviti ovire v sebi, ki ljubezni preprečujejo, da bo prišla po tebe. Ljubezni je za vse dovolj"
Sanja Rozman


Trenutno berem njeno knjigo Zaljubljeni v sanje.
In preko vseh debat, ki jih soustvarjamo z bp, pa, omembe o Tristanu in Izoldi... sem začutila potrebo, da spregovorim o ljubezni v partnerstvu, ki to ni in o Ljubezni in o odvisnosti od odnosov in o raznih občutkih in čustvih, ki čeprav intenzivni, so le slepilo.

Za istočnico tole:
(str 265)
"Otroci, ki se jim v otroštvu zgodi kaj takega, da pri tem trpijo, velikokrat to razumejo, kot, da so oni odgovorni za to, da so se starši ločili ali jih zapustili. Ne glede na to, ali so jih starši zapustili zaradi smrti, razveze, študija v drugem kraju, vojaških obveznosti, otrok razume to kot : "Nisem bil dovolj dober!" Bolečina in krivda, ki jo čuti ob tem, ostane v duševnosti kot nezaceljena rana, ki se skrije v pozabo, vendar tudi iz ozadja še vedno pomembno vpliva na življenje človeka, ker si svet razlagamo na osnovi starih izkušenj......"

O tem, da je za deklico oče pomemben, vemo. Da je za dečka mama najbolj pomembna pri pridobivanju izkušenj... in nadaljnem odnosu z ženskami... tudi...
............

"Tisti partnerji, ki ponujajo iskren in pošten odnos, je ne privlačijo posebno.
Zanimajo jo taki, ki v odnos vnašajo nemir, negotovost, ki niso zmožni popolne zavezanosti, bodisi, da so nezreli, vezani drugje, ali kemično odvisni.
Ob njih čuti močan občutek prepoznavanja prav iz globin svoje duševnosti. Zdijo se ji PRAVI. Privlačni so zato, ker ob njih lahko podoživi občutek strahu pred zapuščanjem, ki ga je doživljala ob svojem očetu in hkrati z njim veliko upanje, da bi, če obdrži tega moškega, lahko popravila boleče obdobje svoje preteklosti in - potem bi bilo vse v redu! Okolica je dostikrat presenečena, ko zavrača urejene, mirne, predane fante, in nori za ženskarji, bleferji in grobijani. Moški, ki z njo ravna enako kot njen oče v otroštvu,se dotakne njenega bistva prav v dno globoke in boleče razpoke v njeni duševnosti in vzbudi v njej tako silno podoživljanje, da je zanjo neustavljivo privlačen. Privlači jo ravno njegova "napaka", zaradi katere bi se ga druge ženske izognile v velikem loku. ŽEnska, odvisna od odnosov, romantizira in počno podcenjuje, celo idealizira temeljne značajske napake svojega partnerja, zaradi katerih je v perspektivi trajen, ljubeč in predan odnos nemogoč.
Ima jih za "lepotne napakice", ki so posledica tega, da ga še niče do sedaj ni resnično ljubil. Ko bo čisto njen in ko bo videl, kako velika je njena ljubezen, se bo spremenil in skupaj bosta dolgo srečno živela"

(str 252)
"Trud in čustvena energija, ki ju vlagamo v iluzijo, da bi jo uresničili, sta vložena v nasprotju z zakoni narave in se zato nujno morata obrniti proti nam"

(str  251)
" Moje osnovno spoznanje je, da naši najbolj usodni odnosi služijo bistveno drugačnim namenom, kot jim jim mi pripisujemo. Predvsem nsio namenjeni temu, da nas bi osrečili, nam izpolnili vse naše potrebe, nam opredelili naš življenski prostor, nas zavarovali, pač pa služijo naši duhovni rasti in ozaveščanju smsila tega življenja"

Torej, kdor išče brezpogojno ljubezen, išče romantično ljubezen. Išče nekaj, kar ni naravno. Drugi niso tu zato, da bi nas zacelili, da bi nam nudili varnost in zavetje, kot malim otrokom. In mi nismo tu, da bi skrbeli kot mamica za odraslega človeka.
Ampak zato, da z njimi v odnosu širimo svojo zavest.

(vse je napisano kot opis ženske odvisnosti, ampak, da ne bo pomote, obstaja tudi moška odvisnost od odnosov)

Remember that the fundamental security of your being is your responsibility, and not someone else's.

Amstel wrote on 18.09.2002 at 13:44:05:


Vedno se najde  kdo, ki ma interes to nezaceljeno rano 'držat' odprto,  kdo, ki krivdo vzdržuje pri življenju. Največji paradoks je v tem,  da se ti uturi kot tolažnik...  


Quote:


Na to bi jest dodal tole: lahko pa tud, da  so  tovrstni tipi le potencialni partnerji, ki jo privlačjo v smislu, da jih demistificira. Da dokaže njemu pa seb, da sta v tem smilu oba ene zgubljne duše, ki drug drugmu ne moreta bit v oporo, kvečjemu v tolažbo. V tolažbo pa sta si lahko, če drug drugmu ran ne pustita zapret. Na tem nivoju se pomoje lahko razvije en čustveno nabit, vendar nepotešljiv odnos. Ta problem je moja partnerica razrešila s kupom enih 'prijatlov', s katerim se je obdala v gimzijskih letih, pa si odgovornosti zanje še zdaj  ne more otrest, čeprav z nikomer od njih ni razvila trajnejše partnerske zveze. V tem obdobju je edino resno partnersko zvezo imela z nekom, ki je bil v vsem sprejemljiv bodoči partner (iz bogate držine, lepo vzgojen,  ustrežljiv, s predvidljivo kariero...), ampak zanjo čustveno nevznemirljiv. Bil je ene vrste sredstvo,  s katerim je vznemirljivjše prijatle držala na distanci od globjih zvez. Ko  se je  blo po končani gimnaziji treba odločat zanj al pa za 'prjaltle', je izbrala prjatle, ki pa so se ji, potem ko je fanta pustila, vsi povrst začel ponujat za nove partnerje, zato je raskinula z vsemi.      

Iz lastnih izkušenj lahko trdim, da je tovrtsna prediestiniranost na odvisnot od odnosv lahko nadzoruje pa spelje v en  dinamčnen odnos, v katerem  ni nujno, da se ljubzen zromanticira. Sebe bi v obdobju, ko naju ju je s partnerico skup potegnilo, okarakteriziral kot en ignorantski tip, ki iz razočarnja nad odnosi gojil en kult samozadostnosti. Kot tak nedostopnež po moje pravi balzam za  nekoga, ki prav tako  beži od lasne zasužnjenosti z odnosi. Sva se tako nujno zapletla v en dinamičen  odnos v eni res čisti obliki brez vsakih  čustvenih vezi z vrstniki in starši, brez   materialnih temlejev osvobojena vsakih vzorcev, po katerih bi se najin odns moral vkalupit. Seveda se zadeva ni mogla razplest drugače kot novo odvisnostjo od odnosov, a po moje na eni 'bianko' podlagi, zarad katere se je   romaticizem uspel integrirat v real-lajf.   To se tud tle gor trudm prikazat kot možno, čeprav pol zgleda to kot ena nadrealistična scena.  

titud wrote on 19.09.2002 at 11:56:31:


Se zavedam, da nam manjka skupni slovar za te besede.
Tu je iluzija mišljena, ko nekdo vlaga ogromno čustvene energije v spreminjanje ljudi - partnerjev, verjame, da je to mogoče, le če bo to osebo dovol ljubil-a, da se bo potem le spremenil v princa. Drugega pa mora spremeniti po svoji podobi, zato, da bo lahko romantično zadavoljevala potrebe, ki so že z vekov nazaj nezadovoljene.

titud wrote on 19.09.2002 at 13:56:08:


Mhm, ravo za to gre. Oseba x rabi od osebe y, da se spremeni točno na določen način, ker verjame, da bo potem on-a sama srečna - en.
V bistvu gre za spregledovanje teže "napakice", ki jo ima oseba y. Navadno gre za še neo odvisno osebo... s kemijo ali procesom.

Socializacija je pa seveda nekaj drugega in se strinjam s teboj, da se to dogaja v dobrem odnosu.

Odvisnost od odnosov govori o odnosu med dvema osebama, ki ne živita z realno osebo, ampak projekcijo. In to leta in leta, ne le v obdobju zaljubljenosti  in normalega idealiziranja.

Quote:


Jest si okrog tega ne bi delal problema, smo še znotraj polja socializacije. Sem se pripravljen spremenit, če bi s tem parterco osreču, ker ji tolk zaupam, da me tolk pozna, da se bom v tem smislu tud zase korist naredu, da se bom spremenu pač na  boljš. Stvar zaupanja, zgrajenega na  predhodnih pozitivnih izkušnjah.    


Quote:

Pri odvisnosti gre že a priori  za neizpolnjivost   pričakovanj, to vsak odvsinik v seb v bistvu ve, zato  se niti ne trudi niti z mesta premaknt, ker če opravi prvi korak je še vedno enako daleč od umišljenehga cilja, kot če ga sploh ne bi naredu. Zato ga partner zavestno ne naredi, ker če bi  ga,  partner tega koraka ne bi niti občutil kot korak, ga zato ne  prizanl in ga zanjga ne bi nagradil z zbližanjem. Nagrada se tako  odmika v neopredeljivo prihodnsot in zato se oba nehata trudit, ohranjata le še odnos brez vsebine, le kot komunikacijo zarad komunikacije,  lupino za igranje odnosa, ki jima nudi medsebojno zavetje.  

Quote:

Tud v takem  odnosu   je treba na en način  svojo  pozornost v parterja vlagat, zato lahko tud dolgo traja.

"Ni tvoja naloga, da iščeš ljubezen, ampak moraš odpraviti EGO (skupek vzorcev) v sebi, ki ljubezni preprečujejo, da bo prišla po tebe. Ljubezni je za vse dovolj"

Edi Sanja

(str  251)
Quote:


-- zelo podoben opis daje Celestinska prerokba in še premnogi avtorji, zato se spet strinjam sam s seboj, da je pripomočkov veliko....

Katarina, hvala za tvoj prispevek.

Ja, odvisnost od odnosov je zelo povezana s sanjarjenjem oz. z zaslepljenostjo oz. z potrebo po tem, da bi videli stvari lepše, kot so... lepše od "sive" resničnosti.
Siva resničnost je resničnost, ki se zdi odvisniku dolgočasna, ker ni nobenih silovitih, dramatičnih, vulkanskih emocij, kot so recimo v odnosu.
Sanjanje je eden od manevrov, ki spremljajo odvisnost od odnosov, oz. so zasvojenost sama.

ODvisnost in zasvojenost = razlikujemo to dvoje. Sori, če oba pojma uporabljam. V resnici bi morala zasvojenost uporabiti.
Biti odvisen = je lahko čisto dejstvo, ki ni manever... "sem odvisen od vode"... "sem odvisen od staršev, ker nimam denarja"

Biti zasvojen = pomeni uporabljati mehanizme, sredstva, s katerimi se drogiramo. Tudi s hrano se je mogoče drogirati. Z delom... itd.

Gre torej za postopke, ob katerih spremenimo stanje zavesti, sprožimo proces lajšanja bolečin, dobesedno si pomagamo ne čutiti določena čustva, občutke, slišati misli...
Torej, zasvojenost je ko oseba doživi abstinenčni sindrom ob odtegnitvi (tudi delo). Človek je manično razpoložen.
Pri seksualni odvisnosti recimo se najbolj nazorno prikaže VSAKO zasvojenost = gre za spolni odnos, v katerem ni pretiranega užitka, ampak gre za kompulzivnost, brezosebnost, ne-čutnost.
Recimo pri zlorabi hrane... se ne čuti okusov, ampak se želi doseči stanje omame.

(str 253) S. R. Zaljubljeni v Sanje
"Vse zasvojenosti so bolezni volje. Lastna človekova volja je bila tolikokrat zatajena in zlorabljena, zasukana v napačno smer, zabrisana z liuzijami, racionalizacijami in zanikanji, da nima več moči".

Volja je, kot razumem to, ko rečeš/začutiš/veš recimo:
"NE! Nočem." .ali.... "Jaz čutim, hočem tako...."..itd.

Zloraba volje pomeni, ko nam kdo hoče vsiliti sebe, preprečiti, da bi uveljavljali nekaj nam lastnega, oz. ko manipulacijo dovolimo.
Zakaj dovolimo, da drugi manipulirajo z nami?

Kdor pozna manevre zasvojenosti ve, kako je zasvojencu težko reči "ne". Ve, kako mu/ji je težko povedati trenutno resnico.
Takoj resnico pretvori v nekaj sprejemljivega drugim... prilagodi sebe, da bo drugim ustrezal.
In tako, kmalu ne ve več, kaj sploh čuti, kdo je, kaj je, kam gre, kaj hoče.... Ker se je zgubil-a.

Stika s seboj nima. Pretvarja resnico. Samozavedanje kopni.
Zasvojeni z odnosi se je prirpavljen, samo zato, da ne bi bil zavrnjen ali zapuščen, popolnoma odreči sebi. Prirpavljen je početi vse, samo, da drugim ustreza.
In ravno s tem uresničuje največji strah, svojo usodo zapuščene-ga.

Zasvojeni vztraja leta in leta v odnosu, "prodaja" svoje telo, dušo.