zadnji popis je razkril eno izredno zanimivo številko:
iz 71 % ob letu 91
na 58 % ob zadnjem popisu

+ 300.000 neopredeljenih kar to številko še močno zniža!

stanje kaže na alarem, kaj je vzrok, kaj se dogaja?
se bo cerkev res morala spremeniti? ali je vzrok v tem da so ljudje sedaj končno le podali dali realno stanje?
vendar za tak procent?

večinoma so končno podali da vrjamejo v boga, ki pa ni nujno krščanski?

sama vera ni slaba jo je povozil čas? je izobrazba tista ki vpliva na število(izobrazba se je močno dvignila)

cerkev ne zna slediti novim trendom ali jim sledi prepočasi, ustvarja jih sploh ne več?

hm...

Jest verjamem v svojega Boga. Ki ni podoben krščanskemu.

...kako je lahko vera ki se siri z mecem, dobra vera?  

Mogoče je, ko se je folk predlani brati naučil celo malo prelistal tisto knjižico, ki ji pravijo Sveto pismo..

Rodeta pa tudi bolj za strašilo uporabljajo kot pa kaj drugega pri RKC..  

Kje je zdaj Realbe prijatel, da bi kaj pametnega napisal...  

Quote:


To je ziher res, ker Rode kot nadškof, je čisti kontra kot prejšnji. Šuštar je res bil človek, kot bi pričakovali od duhovnika, od nekoga, ki širi vero. Rode mu ne seže do kolen.


Je pa res, ljudji ne zaniam več maščevalni bog. Ker Bog je ljubezen, maščevalni smo ljudje.
Cerkev ostaja v srednjem  veku, ljudje pa ne.


ps jaz sem se opredelila za kristjanko. Ker verjamame v Boga, v Kristusa in Marijo. Je pa res, da ne hodim v cerkev, ker me dolgočasi.

Quote:


Cerku je  zgubila na popuarnosti  prav zato, ker je začela sledit trendom: politki, ekonomiji in sociali. Iz duhovnega področj, kjer je bla praktično brez konkurence, je začela konkurirat drugim  ideloškim programom in pogorela. Ko so se je folk  razočaran nad idelogijami začeli vračat k religioznosti, je v cerkvi ni več najdu, zato se je zgodu en pardoks, da  cerku kljub povečani religioznosti folka ni več popularna. Rode  pooseblja ideološki vidik cerkve in po moje nima tiste duhovne karizme, ki bi religioznega človeka priprava do tega, da bi svojo religioznost prakticiral obredno skoz cerveno občestvo.

Jst, cerkve so ble polne, ampak glede na to, da so v povprečju nad 100 let stare in da so ble polne tud pred 100 leti, ko je blo po moje na ozemlju sedanje slovenije okrog  miljon folka, to ni ravno kakšen poseben uspeh katoliške cerkve. Sorry, ampak jest mam občutek, da se z moč pa vitalnost krščanstva izkazuje s plehom na štirih kolesih pred cerkvenimi vrati in ne tolk s kakšno intimno  pobožnostjo za njimi, za domačimi vrati  pa kljub posvečenosti šunke pa pirhov pa potice tud ni kakšne družinske svetosti.  

Po moje je nekaj s človekovo vero narobe, če  opredeli  za kristjana al pa za karkoli sploh. Če je intimno veren/pobožen, bi se mu  moralo  zdet t.i. opredeljevanje za krščanstvo  enako tuje, kot se povprečnemu volilcu zdijo tuji partijski sestanki. Zato so v tud enako v  trendu neinstitucionalne oblike izražanja religioznosti kot tudi civilne oblike opredeljevanj do javnih zadev. Če je folku kaj zares sveto (pa na bo to ljubezen, bog, narava/okolje al pa kulturni dosežki človeštva), se mu   do tega ni treba opredljevat. To kar je, to nobenga čist nič ne briga, tega ne moreš nikomr dat in tega ti tud ne more noben vzet.

Po moje se je  delež t.i. kristjanov  v zadnjih desteih letih premakonu v tej smeri. Delež vernih/pobožnih tud v krščanskem smislu se po moje ni zmanjšal, ampak folk se do svoje religioznosti enostvano ni več pripravljen opredeljevat.  Nočjo bit noben faktor, na katerga bi se sklicevala kakršna koli  politka al pa ideologija, ki stoji za njo. Konc koncev res nobenga ne briga, kaj je komu sveto, saj je ta svetost zlo primerna kljuka za obešanje nanjo svega i svašta.

To itak, vida, ampak prevzem krščanstva za državno vere krščanstva duhovno ni tolk zvodenil kot je posvetil oblast samo. Krščanstvo je duhovno najbolj zvodenil protestantizem, ki ga  je zarad svoje materialne uspešnosti moral posnemat tud katolicizem. Temljeni prelom se je zgodu konc 19. stoletja, od takrat naprej se je ena in druga cerkev vpletla čist v vse posvetne sfere družbe. Hotla  je zkoristit svojo posvečenost, da bi dala večjo težo  socilanim gibanjem nasprot ateističnemu markizmu in nacionalsocilazmu, a je skupaj z njimi sama odšla na smetišče zgodovine, pa če se propad konkurentov še tko trudit prikazat kot svojo zmago. Folk je  tako ostal ne samo brez vere v socialno pravičnost na zemlji kot tud brez upanja, da bo zanje poskrbela oblast, tako zemeljska kot nadzemeljska. Saj po moje je za folk to čist o.k., se je  prisiljen enkrat končno na suho soočit s svojo religioznostjo,  le  za tisočletno cerku je to slabo.