|
marina
Guest
|
Naj vam še jaz povem mojo izkušnjo posta, ki ni prva in upam, da ni zadnja, sem že stari maček v tem.
Lani poleti sem delala 17 dnevni post, ali pa sadno dieto, če lahko temu tako rečem. Prva 2 ali 3 dni je bilo hudo, težko sem prenesla, da so ostali za mizo jedli pomfri in zrezke in podobno, jaz pa solato.
Vsak dan sem zjutraj pojedla jabolko (po 3 dneh sem si jih morala začet kuhat, sicer sem imela drisko), za kosilo solato, zvečer 1 pomarančo. Po enem tednu mi ni bilo treba zjutraj nič pojest, torej solata in pomaranča samo. NIč drugega, nobenih sokov, samo vodo, z žličko medu, kakšne 2 litra dnevno, bilo je poleti.
Po 3 dneh so lahko poleg mene drugi jedli karkoli, želodec se mi je navadil, da ne dobi.
PRI POSTU SO TRIJE PROBLEMI, zaradi katerih POST večina ljudi prekine, ker se teh znakov boji. Jaz jih takole ločim:
1. trpljenje zaradi jezika, ki bi rad okušal
2. občutek slabosti v želodcu
3. občutek šibkosti celega telesa
1.Tole z luštanjem hrane (lušta se ti predvsem kuhane hrane) s tem moraš sam zavestno opraviti. Če je NE,je NE pa pika.
2.Kar se tiče slabosti želodca, je povsem nenevarno, ker gre za zrak v želodcu in obilico sokov, treba je popiti vode ali se zrigat in TAKOJ ti odleže. Želodec se ti pač krči in normalno, da protestira ob tem Včasih se zgodi še kakšna ostra bolečina v želodcu, takrat je treba pojest neki sadež in popit navrh, vzrok pa je v stisnjenju želodčnih sten. Ali pa samo popiti pol litra vode, počaaasi, da ga ne razburiš preveč...
3. Kar se pa tiče občutka šibkosti telesa, je ta prisoten ponavadi zaradi pomanjkanja sladkorja v krvi in možganih, zato je sploh pri kakšnem občasnem fizičnem delu (ne gospodinska opravila) potrebno sladkor nadomeščati, najbolje žlička medu v čaj ali v vodo. Znana omedlevica pri postu ima vzrok ravno v tem pomanjkanju sladkorja. Treba ga je nekako dobiti, ker možgani vedno potrebujejo neko glukozo za delovanje.
To,kar vi opisujete, več energije in to...Jaz mislim, da je to zmotna predstava. Kri se ti čisti in navidezno se počutiš že kaj kmalu, kot da si fuuul lahek, problemov z morebitno nesprečnostjo nimaš več, potrebuješ manj spanja, sanje so ti blazno jasne, govoriš tiho in umirjeno, vsega se bolj veseliš kot prej.
Toda v resnici si pa pri vseh opravilih počasnejši kot si bil, težje opravljaš fizično delo, sam sicer ne čutiš razlike, počutiš se ok, toda drugi vidijo, da nimaš moči, če si prej neko delo z lopato opravil v tričetrt ure, boš zdaj za to porabil kakšno uro in pol (recimo prekopavanje vrta).
In bolj kot minevajo dnevi in se počutiš nekako "povzdignjeno", bolj si v resnici počasen. Pa nič ne de, kaj bi to, važen je ugoden vpliv zaradi prečiščevanja telesa pa super vpliv na psiho.
Spomnim se, da sem tam nekje 10., 11. dan tako intenzivno sanjala o hrani, da sem v mojih sanjah organizirala akcijo razdeljevanja golaža celi vojski lačnih klošarjev, jaz si pa v sanjah nisem smela privoščiti, ker sicer ne bi ostalo nič zanje.
Prvi teden intenzivno izgubljaš na kilah, skoraj vsak dan eno, če se res držiš in se nikoli ne zmotiš, da bi pojedel kak keks al pa spil krožnik juhe. Tu gre prve dni za izgubljanje vode iz telesa in ne za topljenje maščobe. Špeh začneš izgubljati šele drugi ali treji teden in sicer po največ kilo na teden, ker telo se zaščiti s počasnim delovanjem in počasnim kurjenjem rezerv. Tako da sem imela tam nekje 12. dan vsa rebra spredaj in zadaj kosti vidne, ampak to ni nevarno. Ko je bil tam nekje 14. dan, me je nepričakovano zagrabila tista volčja lakota, da bi pojedla vse, kar vidim pred seboj. NIsem popustila, ker sem iz izkušenj vedela, da ko začneš, ne nehaš in prekineš vse skupaj. Post sem prekinila 17. dan, imela sem 9 kil manj, počutila sem se sicer v redu, premagali so me mamini lignji.
Ko začneš jest, ugotoviš, da sploh ne potrebuješ toliko kot si prej, malo zaradi skrčenega želodca, malo pa za to, ker si spoznal, da se je resnično mogoče odvezati od hrane in da pogosto jemo zaradi požrešnosti. Še isti mesec so me v zvezi s hrano zafrknili v službi, selili smo pohištvo in vse ženske smo delale, nosile in se znojile, tako da sem nujno potrebovala kalorično hrano.
En mesec pa pol po tem postu sem hudo zbolela, skoraj mesec dni prehlada, kašlja, slabega počutja... Bilo je septembra in nisem bila izpostavljena mrzlim temperaturam in okoli mene ni bil nihče bolan. Toda očitno je, da post ni tako zdravilen, kot se govori in nas hočejo prepričati razni naturopati, kajti telo dolgoročno izgublja rezerve in vitamine in minerale, potem ko je črevesje že davno očiščeno - kar bi naj bil poglavitni zdravilen učinek in potem se pač zruši, morala sem ležati 14 dni. Kljub temu ga opravim enkrat letno, najraje poleti, predvse zaradi dobrega filinga, ker čeprav v bistvu trpiš zaradi hrane, imaš nonstop v doživljanju sebe in sveta prisotno tisto skoraj blaženo lahkotno stanje
Ponavadi vsako leto naredim tedenski post, tokrat sem imela daljšega zaradi bule, ki se mi je pojavila pod pazduho in ena trda bula v vratu. Tista boleča pod pazduho je od lakote telesa sama sebe požrla ali bolje rečeno, telo jo je porabilo že po 9. dnevu posta, in nikoli več se mi ni pojavila. Tista v vratu se je pa zelo zmanjšala, na eno trdo pikico in zaenkrat ne raste. Rešila pa nisem ničesar, enako kot prej sem zdaj spet od čokolade odvisna.
|
Home
Pages: 
