Devi wrote on 25.02.2003 at 12:17:06:


Osebnost in individualnost sta v tem primeru samo dve plati istega kovanca, osebnost je plat, ki se vzpostavlja od zunaj (osebnost je jaz, ki se oblikuje po nekem vnaprej postavljenemu družbeno pogojenemu idealu jaza); individualnost pa je notranja plat - gledana iz notranjosti osebe v notranjost (iskanje odgovora na vprašanje "Kdo sem?", skozi slavno zahtevo "Spoznaj samega sebe!").

Gledano s psihološkega vidika pa je osebnost nek splošni kalup v katerega lahko po nekih vnaprej postavljenih kriterijih stlačimo posameznika. Individuum pa je posameznik - je tisto posebno in posamezno, ki osebnost vedno presega.

lp

Oshotova videnja  razmerja med posmeznikom in družbo, subjektivnim in objektivnim, kolektivnim in induvidulanimm, jazom in nadjazom pa kar je še tega   so za zahodnjake zato tko  impozantna, ker je osho, ki je prihajal iz druge kulture, točno zaštekov, kaj nas muči. Je  opazu, da zahodnjaki lastno induvidualnost v bistvu dojemamo indirektno oz. povtrtano iz svojega položaja v družbi. Da mi že kot otroc v bistvu nimamo cajta, da bi razvil induvidualno zavest brez posredovanja ega, skoz katerga se dojemamo le kot 'razlika do drugega'. Skratka, zahodnjaška mati in oče in preko njiju družba v celot nas začnejo tko zgodaj socializirat, da sebe sploh ne uspemo  zavestno dojet kot brezpogejn in integralen, a kljub temu diferenciran  del neke celote. Če bi to uspel dojet spontano, ne bi bli z induvidalnostjo prav nč obremnjen, bi imel naraven občutek  za bit individum in hkrat za  bit  del celote.

Osho je popisal svoje otroštvo, svoje odrščanje pri starih starših na vasi, ki so ga pustili do sedmega leta čist pri miru, ker je  ded  verjel, da je tko za otroka najboljš. Seveda so zanjga lepo skrbel in ga imel rad, ampak čist brezpogojno, da je on lahko razvil individualen  meditativen odnos do sveta oz. svojo  naravno brezpogojno  povezanost z naravo in družbo v tem zgodnjem otroštvu. V kasnejših odbojih življenja je prav zaradi tega razvil odklonilen  odnos do vseh oblik družbenega pritiska na posmeznika (religije, države, politika, celo družina)  in je zahodnjakom nudil rešitev teh pritiskov  prav v čisti/notranji/induvidulani meditavni religioznosti. Šel je še dlje, prav skoz skupinsko dinamično meditacijo, tantrično sexualnost,  ustanavljanje komun in s predavanji   je hotu pokazat, da je človek predvsem induvidualno bitje in da družbenost  služi njegovi individulanosti, ne pa da se individualnost  družbenosti mora podrejat.

Ta oshotov koncept  individualnosti je v totalno razgalu bistvo induvidulističnega meščanskega  koncepta. S tem, ko so  meščanske revolucije 'odkrile' posmeznika, ga  osvodile tlačanstva, suženjstva, stanovsko/kastne vrojenosti in ga naredile   za svobodnega in drugim enakega državljana, je družba posmezniku v bistvu dodelila njegovo indvidulnost, na katero ga 'drži'. Induvidualnost je tako družbeno pogojena, zgodovinsko ustvarjena, zato jo zahodni človek nujno enači s svojo osebnostjo, to je javnim izkazovanjem/potrjevnjem  svoje individualnosti. Indivdualnost zahodni človek lahko dojema le v kompletu s svojo osebnostjo, sam s sabo  v bistvu s svojo individualnostjo nima kaj počet razen tega, da si začne ustvrajat ene fiktivne predstave o svoji pomebnosti/nepomembnosti, ki se odražajo v nenormalno pogosti obsedenosti s slavo in dokazovanjem po eni  po eni in osamljenostjo in  samomorilnostjo po drugi strani.

Jest bi si upal trdit, da imajo posmezniki v  navidez dost bolj kolektivistične kulturah (npr. v indijski zarad  vpliva religije ali v  kitajsk zarad vpliva  ideologije) dost bolj izčiščen  odnos do induivdualnsti, kot jo mamo mi, ki se mamo za kulturo, utemljeno na svobodi posmeznika oz. individualizmu. Ta naš induvidulizem je skratka ena navdana fikcija, na katero se ne moremo nikakor opret, ko nam zagusti.  Lastno identiteto pa zadnje čase skušamo odkrivat z raznimi psihoterpevtskimi metodami, ki po moje niso nč drugega kot poskus osebnostnega prilaščanja še zadnjih in  najglobjih  zatočišč individualnosti, ki si jo prisvajamo, ker se je bojimo,  namesto da bi jo častili in jo za vsako ceno ohranjali nedotaknjeno.   Zato tud mene tko kot gapeta mot izraz osebnostna rast, saj bomo na koncu v imenu osebnostne rasti, ki je praviloma podrejena osebni uspešnosti v družbnem smislu, skonzumiral vso individualnost in postal eno ne vsak v  svoji različnosti, ampak v medseobojni  enoličnosti.  

Quote:
 

Lahko da to pomeni to, vendar tega se prviloma tko ne razume. Trstenjak kot ena velika slovenska avtoriteta o osebnosti razmišlja tko:

V vsakdanji govorici pravimo, da je osebnost tisti človek, ki ima v  sebi središče in težišče mišljenja in dela, ki tvori v sebi celoto, ne pa tisti, ki je kakor trabant odvisen  v svojem dejanju in nehanju vedno od težišč, ki so zunaj njega samega; da je osebnost res le tisti človek, ki je totus tudi v mišljenju in ravnanju.


Velika osebnost je naravnost velesila, ki more cele narode in čase potegniti nase. To so sugestivne, kar magične sile, ki jim proti volji in podzavestno vse podlega. Ni pa nobena osebnost, kdor niti v svojem ozkem delokrogu, npr. v družini al razredu, ne more izvajati tistega vpliva, ki bi ga na svojem položaju bil celo dožan imeti.

Navadno pojem osebnost istovetijo s pojmom etičnosti in umske nadarjenosti: kdor je nemoralen, sploh ni ali vsaj ni velika osebnost; in kdor ni umsko, npr. za šolo nadarjen, ne more biti velika osebnost. Tako pojmovanje nehote zoži obseg  osebnosti na redke izjemne ljudi, ki so svetniki in učenjaki ali geniji obenem.  To pa gotovo ne drži. Res je svetnik in genij v enem človeku najpopolnejša - idealna osebnost, a brez dvoma je bil npr. tudi Napoleon velika osebnost, da si je njegova etičnost vse prej kot vzorna.

V čem pravzaprav obstaja ta osebna moč ali intenziteta? Skrivnost močnih, magnetično sugestivnih osebnosti ni ne v njihovi etničnosti niti v umski nadarjenosti, še manj pa v resnični izobraženosti - izobraženci predstavljajo razmeroma, t.j. glede na višino njihove izobrazbe, majhen procet močnih osebnosti - marveč predvsem v njihovi naravnost krilatično jasni, enostavni in premočrtni miselnosti, ki ima vedno privlačno moč. Ta enostvnost mišljenja prihaja iz svetovnonazorne enote.


Čim večja in močnejša je namreč takšna osebnost, tem bolj prihajajo ljudje do nepremagljivega vtisa, da je takšna oseba v zvezi z "drugim" svetom, s tajnimi silami; tembolj vidijo ljudje v njem nekaj mističnega, magičnega; neznanski strah jih obhaja, ko mislijo nanje. Z druge starni pa take osebnosti tudi same v resnici deloma zavestno, deloma vsaj podzavestno žive in mislijo iz nekega drugega, transcedentno mističnega težišča.  To transcedenco, ki je tu zadnja skrivnostsilnosti osebe, pa smo prej označili kot zadnji razlog svetovno nazorne vrednostnosmotrne enotnosti in absolutne neomajnosti, ki človeka usposablja, da stopi pred zadnje absolutne odločitve, ne da bi dvomil in omahoval.

Sila ali intenziteta osebnosti je končno realizirana samo tam, kjer je človek vrednostno-smotrno in to transcedenčno, t.j. svetovnonazorno uravnovešen.

Osebnost ne pozna napredka. Osebnost samo raste in se razvija ali pa propada in hira. Ves napredek v telesni moči in teži, tudi ves napredek v znanju in in morlanih polnomočjih, učenosti, službi, diplomi, priznanju itd. niti za las ne doprinese, da bi bil tak človek tudi osebnost, če to že prej neodvisno od vsega ostalega ni bil; ali da bi postal vsaj večja osebnost, če je prej osebnost tako že bil.  


Tako pridemo do sklepa, tudi osebnost sama še bolj kot svetovni nazor čista kvaliteta, kakovost, ki jo ne more nadomestiti nobena kavniteta, bodisi  da bi ta kvantiteta prihajala  iz območja telesa ali kraljestva duševnih zmožnosti. In ker je vsa kvaliteta konec koncev izključna lastnost duha in ne materije, zato moremo šele sedaj  zadostno vrednotiti neizmerno pomembnost, ki jo ima v osebnem in javnem življenju  poudarek osebnosti. Ta poudarek osebnosti pomeni torej v sodobni filozofiji naravnost premočrtno nasprotje vsakemu materializmu, posebej še tistemu, ki bi se skušal vgnezditi v pojmovanje človeškega dostojanstva in smisla njegovega življenja.  

Trstenjak je težišče osebnosti sicer premaknu iz površine in  količine v kakovost in jo sidrirov iz materilne pogojenosti nazaj globoko v posmeznikovo duhovnsost. Ta duhovnost  bi morala bit induvidualnost, a   ker je znotraj njegovega krščanskega koncepta individualnost bogokletna pomisel, mora zato  moč osebnosti prihajat iz človekovega  mističnega težišča, ki se v bistvu nahaja izven njega.  To transedentno mistično težiče je lahko sidrirano le v tako absoultnem  kot je svetovni nazor=>ideologija=>reigija=>bog. Pa smo spet pri tej zahodnjaški  dogmi, da se induvidualnost lahko mnifestira le  skoz osebnost, ta pa je lahko le manifetacija duha, ki ga poseblja bog kot utelešenje splošnega. Jest ne vidim v takem razumevanju osebnosti  prav nobene  nobene šanse za nepodrejenost induvidulanosti družbi in spoštovanje različnosti  soinduviduov.  

Quote:


Bi se dal tko razumet, da hodmo okrog riti v aržet. Samo imamo mi en problem, da v kar v tem aržetu lahko najdemo, je samo tisto, kar se sklada  s predstavami  o tem , kar bomo tam najdl.  Ne vračamo se k avtentični individualnosti, ampak k tistemu, kar se nam skoz osebnost sposobni  dojet kot induvidualnost, to pa je predvsem različnost. Ta sposobnsot  dojetja je pa hkrati že kontaminacija individulnosti z različnostjo od drugega, zato je lari-fari vsaka metoda, ki obljublja doživetje avtentične induvidualnosti.


Otroka v seb bi moral  negovat ves cajt, bi moral ves cajt iz njegovega hkratnega  zavedanja unikatnosti in spojenosti z enim (materjo, materijo/duhom) izhajat. Ko se ta filing unikatnosti zgubi, se ga ne da več nazaj avtentično rekonsturirat. Zato se pol moramo na filozofske, religiozne in druge čustveno/razumske približke  svoje individualnosti opirat.    

Sem se že enkrat pri eni predstavitvi ene knjige o pomebnosti komunikacije za osebnostni razvoj razburjal, da so take metode popularne psihologije eno navadno zavajanje, češ da nas  učijo  izražat avtentično induvidualnost. V resnici pa  nas tovrstno ozavečšanje ne vodi k  seb amapk  nas v bistvu samo  osvobaja strahov, ki smo se jih naprtl z dojemanjem  individualnosti predvsem in samo kot različnosti. Če se svoja občutja jezikovno ali kako drugače naučimo objektivizirat, jih s tem osvetlimo z družbeneo veljavnimi pomeni, ki so zakodirani v jezikovnio konvenciji. Počutmo se boljš, bolj razumljene/prilagojene seb in okolici, manj različne,  ampak sami seb induvidualno, brez artikulacije skoz osebnost, kljub temu  ne pomenimo čist nč.  

Individulanost mora zato ostat neartikulirno in  nepogjevano izhodišče, ki  se ga ne bi smel pojmovat le skoz različnost ampak holistično/hkratno/celostno skoz enost.  Osebnost se tako na vzhodu trudi do individulanosti ostat v enem neartikuliranem/subtilnem/mističnem/transcedentnem  razmerju,  na zahodu pa osebnost individulanost   tako na  hitro in na grobo konzumira, da nam  ponavadi obtiči v zavesti le kot še kot občutek različnosti, ki hkrati vabi in straši.  

Quote:


O enačenju  med individualnostjo in različnostjo se je jung lepo razpisal:

O enakosti subjektov lahko govorimo samo v primeru, ko so slednji v veliki meri nezavedni , torej nezavedajoči se svoje resnične različnosti. Namreč čim bolj je človek nezaveden, prej bo sledil splošnemu kanonu psihičnega dogajanja.  Toda čim bolj se zaveda svoje induvidualnosti, bolj se bo prebijala v ospredje njegova drugačnost od ostalih subjektov in manj bo ustrezal splošnim pričakovanjem. Prav tako bodo mnogo manj predvidljive njegove reakcije. To zadnje je povezano z višjo diferciacijio ter širino induvidualne zavesti; namreč čim bolj napreduje, bolj se kaže različnost in bolj je osvobojena kolektvnih zakonitosti, kajti sorazmerno s širjenjem zavesti  raste tudi stopnja empirične svobodne volje.

Kot se torej veča induvidualna difernciacija zavesti, se manjša objektivna veljavnost in veča subjektivnost osebnega pogleda, kar se sicer ne dogaja nujno de facto, vendar pa vedno v očeh okolice. Kajti ko hoče neko mnenje postati veljavno, mora doseči pritrjevanje čim večjega števila ljudi, in to brez prizadevanja za argumente, ki se navajajo njemu v prid. Resnično in veljavno je tisto, v kar mnogi verjamejo, kajti to dokazuje enakost vseh. Toda za lastno diferencirano zavest ni več tako samoumevno, da se lastna predpostvaka ujema s hipotezami drugih in obratno. Ta logčni razvoj je s sabo  prinesel v znastveni razvoj  tako pomebnem 17. stoletju to, da se je psihologija začela mono razvijati ob filozofiji.  

Človk se na tak način pojmovane induvidualizacije (ozaveščanja kot procesa preseganja nezvednega, osvobajanja kolektivne volje, difernciacije od drugih)  po moje boji in jo izvaja le zato , ker mu jo kultura uturava kot civilizacijsko vrednoto. Taka svododa od ga potiska v izolacijo lastne različnosti, ne da bi v nej spet najdu temelje enosti, zato je tako svoboden zahodni človek panično beži od take svobode v nenormalno odvisnost od materialnih dobrin, od raznih idelogij in državnega/socilanega varstva. Induvidualnost zahodnega človeka  se samo zlorablja kot sredstvo za usmejanje njegove krativnosti v zagotavljanje nikol potešene materialne varnosti, človek enostavno ne zna bit svoboden za karkoli duhovno kreativnega, ker se v seb nima na  nč otipljivega opret, ker je to oporu skuru v procesu izgradnje svoje od drugih različne osebnosti, kako pradoksno: v procesu svojega osvobajanja.   

Pravega uvida v induvidalnost torej kljub svojemu zanavanju različnosti po mojem nimamo, ker smo konzumiral in  iz njenje  po avtentičnosti ne moremo  več izhajat. Ne moreš imet neposrednega uvida v  nekaj, kar ni  več razpoznavno drgač kot skoz orodja, s kakterga je blo predelano. Kulturno gledano majo na vzhodu mal prednosti, to pa zato, ker osebno svobodo pojmujejo drgač, ker se ne iduvidualizirajo skoz osebno svobodo, ker take osebne svobode niti ne rabjo. Ker če bi jo imel, bi z njo zgubl oporo v svoji induvidualnosti in bi jo  moral kompenzirat z materilanimi nadomestki in njihovimi ideloškimi izrastki, tko kot zdaj to delamo mi.  

Še ne vidik razmerja osebnost-individulanost, tokrat od enega zen budista, ki nam zahodnjakom pomaga razlagat prostislovja med našim tehnološko pogojenim  razumevanjem indivudalnosti ter osebnosti.

1.      Osebnost in tehnologija predpostavljata protislovnost, zaradi te prostilovnosti pa Zahod trpi močno psihološko napetost, ki se na različne načine kaže v sodobnem življenju.

2.      Osebnost predpostavlja individualnost, osebno odgovornost, tehnologija pa je proizvod umovanja, abstrakcije, posploševanja , totalizazacije in  življenja v kolektivu.

3.      Objektivno, intelektualno vzeto oz. mišljeno s stališča tehnologije, je osebna odgovornost  odvezana vsakega smisla. Ogovornost jelogično povezana s svobodo, v logiki pa ni svobode, ker vse kontrolirajo logična pravila silogizma.

4.      Poleg tega s človekom kot biološkim proizvodom  upravljajo biološki zakoni. Dednost je dejstvo,  ki jo nobena osebnost ne more spremeiti. Jaz nisem rojen po svobodni  volji. Moji starši me niso rodili po svoji svobodni volji. Planirano rojstvo je v bistvu nesmisel.

5.      Svoboda je takrekoč brezsmiselna ideja. Jaz živim  v družbi,  v skupini, ki me omejuje v slehernem mojem gibanju, tako duhovnem kot fizičnem. Jaz ne morem biti gospodar svojih nagibov. Nekateri motivi me obvaldujejujejo kljub mojemu odporu. Dokler živimo v tem omejenm svetu  ne moremo reči, da smo svobodni  in da lahko delamo, kar želimo. Celo ta želja ni naša.

6.      Človek lahko govori  svobodi, a tehnologija ga omejuje na vse načine, tako da besede ostajajo samo besede. Zahodni človek je od samega zažetka  oviran in inhibiran. Njegova spontanost sploh ni njegova, ker je podrejena diktau tehnologije. Tehnologija pa ne posduje kreativnosti: deluje samo tako, kakor je sprogramirana. Ona nikoli ne deluje kot osebnost.

7.      Osebnost je svobodna samo ko ni osebnost. Človek je svoboden, ko se odreče sebi in se utopi v celoti. Natančneje, svoboden je, ko je to kar je in istočasno ni. Dokler v popolnosti ne razume te navidezne protislovnosti, ni poklican, da govori o svobodi ali odgovornosti ali spontanosti. Napr. spontanost, o kateri govorijo zahodnjaki, posebej nekateri psihoanalitiki, je le otroška ali živalska spontanost, ne pa spontanost popolnoma zrele osebe.

8.      Stroj, behajviorizem, pogojni refleksi, umetno oplojevanje,  avtomatizacija, vodikova bomba – vse to je najtesneje povezano  in oblikuje  črvsto zvarjene člene logične verige.

9.      Zahod se trudi najti kvadraturo kroga, Vzhod poiskuša izenačiti krog s kvadratom. Po zenu je krog krog in kvdrat kvadrat , istočasno pa  je krog kvadrat in kvadrat krog.

10.      Svoboda je subjektiven pojem in se ga ne da objektivno razlagati. Če to poiskušamo, se nujno brezihodno zapletamo v  v prostislovnosti. Nesmiselno je govoriti o svobodi  v tem objektivnem svetu, ki nas obkroža.

11.      Na zahodu je da - da in ne je ne; da nikoli ne more postati ne in obratno. Vzhod  prelija da v ne  in ne v da; med da in ne ni čvrstih  in trdnih pregrad. Temu je tako zaradi same narave življenja. Samo v logiki je delitev neizbrisljiva. Logika pa je človeška tvorba – pomoč namenskim dejavnostim.

11.        Tudi če  zahod uvidi  to dejstvo, si za posmezne nerazjasnjene fizikalne pojave izmišlja pojme kot je komplementarnost in načelo verjetnosti. Kolikorkoli se bo izmišljal nove in nove pojme, z njimi ne bo mogel pokriti življenskih dejstev.

12.      V teh razmišljanih se ne ukvarjamo z religijo,a je vseeno zanimiva tale ugotovitev: Krščanstvo kot religija Zahoda  govori Logosu, Besedi, telesu, inkarnaciji, o živahni začasnosti. Religije Vzhoda težijo k ekskarnaciji, molku, opazovanju in večnem miru. Zen postitoveča inakarnacijo z ekskarnacijo: tišina trešči kot grom, beseda je ne-beseda, telo je ne-telo; tukaj in zdaj sta   izenačeni s praznino (sunjato) in brezkončnostjo.  

se pravi, da bi lahko reku, da je rast osebnosti v bistvu njena individualizacija ... zavedanje individuuma, zavedanje, ne svoje enakosti z drugimi, ampak svoje različnosti od drugih.
sprememba perspektive ... pogleda.
osebnost je definirana z enakostjo (z drugimi)
in
individuum je definiran z različnostjo (od drugih)
???

* 3. Objektivno, intelektualno vzeto oz. mišljeno s stališča tehnologije, je osebna odgovornost  odvezana vsakega smisla. Ogovornost je logično povezana s svobodo, v logiki pa ni svobode, ker vse kontrolirajo logična pravila silogizma. *
ta mi je zlo ušeč, pa se mi zdi, da vseeno ne morem zapopast tega; a on hoče rečt da v tehnologiji pač ne more bit odgovornosti (osebne ali pač individualne), saj je že samo delovanje poponoma definirano s pravili


* Dednost je dejstvo,  ki jo nobena osebnost ne more spremeiti. Jaz nisem rojen po svobodni  volji.  *
s tem bi se jest težko strinju ... obstaja kakšna razlaga?
kolkr jest vem se duša sama odloči kam se bo inkarnirala
in da se da dedno zasnovo ki je zapisana v dnk spremenit ... ne tehnološko, ampak individualno

individualnost je esenca okrog katere se (z)gradi osebnost