Kratko in jedrnato. S tem se strinjam tudi jaz. 8)

Jest sem od te vzhodnjaške kritike zahodnega pojmovanja induvidulanosti odnesu predvsem to, da zrel in odrasel posameznik v  našai kulturi ne zmore več zaznat svoje iduvidulanosti v enem absolutnem smislu. Kljub temu, da je kolektivist, pa je tle še drug paradoks, da niti kolektivist ni v enmu aboslutnem smislu, kot to zna bit človk vzhodne tradicije, ki je lahko  hkart absoluten induvidualist in absoluten kolektivist.

Se mi zdi, da smo na zahodu zato tako obremenjen s svojo osebnostjo, ker se je oklepamo  kot nadomestka za nesposobnost bit tist kar smo. Kakorkoli obrneš, naša osebnost je najbolj sugestivna takrat, ko najbolj avtentično izraža  tisto, čemer se vsaj trenutno v določenem okolju pripisuje absoulno veljavnost, pa naj bo to idelogija al pa  modni trend. Osebnost je najbolj sugestivna takrat, ko se trdno zgradi okrog nečesa, kar pr nas še zdaleč ne pomen, da je to induvidualnost. Pr nas se osebnost okrog individulnosti pravzaprv ne more zgradit, pa ne zato, ker bi blo kaj narobe z osebnostjo, ampak ker narobe  pojmujemo individualnost. Za nas se induvidulanost  izraža skoz možnost izbire, ki deluje v polju svobode. Zen-budist  pa je lepo razložu, da polja v svobode na zahodu v bistvu ni, ker ga definira odvisnost od tehnologije in  da je svoboda le prazna beseda (zdej vem, kje je joplinka to besedno zvezo pobrala  ).

Tehnologija je opremetena kolektiviteta, ki pa za svoje vzdrževanje in reprodkcijo rab ideologijo, ki pa je spet lahko le kolektivna. Zahodni človek v te smislu sploh ne more bit totalen induvidualist, osebnost mora nujno vezat na ene kolektivistične obrazce, njegova svoboda pa se kaže v le svobodni izbiri teh obrazcev: takih ali drugačnih blagovnih znamk, levih ali desnih ideologij, bivalnih okolij in drugih statusnih simbolov. Ker smo zgubl absolutno induvidualnost ne mormo niti absolutni koletivisti bit, zato smo  medsebojne odnose zakonsko zreguliral in socilano inštitucionaliziral, ker če se osebnost ne opira na avtentično občutenje induvidulanosti smo v klolektivističnem smislu prikrajšan tud za elementarno občutje  sočutja/solidranosti/enosti.

Še o problemu osebne odgovornosti, ki jo v zahodni kulturi takorekoč svetinja. Svetinja je pa zato, ker nima nobene osnove, na kateri bi jo lahko postavil. To smo si to vsaj posredno tud priznal, ko smo večinoma ukinl smrtno kazen. S tem smo  si priznal, da je vsak inuvidualen motiv za socialno  deviantnost posmeznika družbeno pogojen in zato družba nase prevzame vsaj del odgovornosti. To je zame eden največjih civilizajcijskih dosežkov zahodne družbe,  ki pa se ga preveč na silo trudmo izvozit v npr. pakistan al pa kitajsko. Tam smrtno kazen ne pojmujejo kot zlorabo osebne svobode nasprot klektivtivno postvaljenim normam. Ker je   človekova kolektivnost le druga plat njegove induvidualnosti  ni vmes nobenega prostora za t.i. osebno svobodo in odgovornost. Ko se pregrešiš zoper svoj kolektivnost se hkrat pregrešiš zoper svojo induvidualniost in obratno, prekršek je v obeh primerih absoluten in tud kazen za tak prekršek je absolutna, se nč ne tehtajo 'družbene okoliščine', ki so osebo kot 'svoboden' individum napeljale k prekrkšu. Je sistem krut in danes ziher neutrezen, ker je tud vzhd preplavilo zahodnjaško pojmovanje svobode in odgovornosti, ampak sistem v enmu smisu, ki ga mi nismo sposobni štekat, ni bil prav nč bolj represiven do posameznika kot osebnosti, ker se je tud osebnost drgač vezala na lastno induvidualnost.            

Quote:


Zgubit nimaš kaj tud  takrat, ko se ti razblini iluzija, da si s svojo svobodo sploh imel kaj za počet...  

Quote:


Tle moram spet trstenjaka ven potegnt:

V čem pravzaprav obstaja ta osebna moč ali intenziteta? Skrivnost močnih, magnetično sugestivnih osebnosti ni ne v njihovi etničnosti niti v umski nadarjenosti, še manj pa v resnični izobraženosti - izobraženci predstavljajo razmeroma, t.j. glede na višino njihove izobrazbe, majhen procet močnih osebnosti - marveč predvsem v njihovi naravnost krilatično jasni, enostavni in premočrtni miselnosti, ki ima vedno privlačno moč. Ta enostvnost mišljenja prihaja iz svetovnonazorne enote.
 
Čim večja in močnejša je namreč takšna osebnost, tem bolj prihajajo ljudje do nepremagljivega vtisa, da je takšna oseba v zvezi z "drugim" svetom, s tajnimi silami; tembolj vidijo ljudje v njem nekaj mističnega, magičnega; neznanski strah jih obhaja, ko mislijo nanje. Z druge starni pa take osebnosti tudi same v resnici deloma zavestno, deloma vsaj podzavestno žive in mislijo iz nekega drugega, transcedentno mističnega težišča.  To transcedenco, ki je tu zadnja skrivnostsilnosti osebe, pa smo prej označili kot zadnji razlog svetovno nazorne vrednostnosmotrne enotnosti in absolutne neomajnosti, ki človeka usposablja, da stopi pred zadnje absolutne odločitve, ne da bi dvomil in omahoval.  

Sila ali intenziteta osebnosti je končno realizirana samo tam, kjer je človek vrednostno-smotrno in to transcedenčno, t.j. svetovnonazorno uravnovešen .  


V zahodni kulturi  človeka s takšno osebnostjo ne boš razpoznal v puščavniku ali skromnemu anonimnežu, ki se priklopu na svoje mistićno individulano bistvo, ampak ga boš najdu v tistmu, ki pooseblja  nekaj kolektivističnega: vero, idelologijo, ekonomsko moč, znanje, umetnostne in modne trende ... (papež, vojskovodja, dikataorji, revolucionarji, zanstvniki, glasbeniki, manekenke...). V naši kulturi moraš  najprej vrhunsko obvladat določena koletivna znanja ali  'stroko', da  znotraj tega pridejo do veljave tvoja različnost, pojmoana kot  induvidualnost. Ne moreš induvidualna osebnsot   kar bit, ker na tej osnovi zgrajena  osebnost nima pr nas  nobenih eksitenčnih šans. Lahko pa seveda v enmu dost omejenmu  procesu ustvarjanja, izbiranja   al pa konckoncev tud negiranja svoje   kolektivitvne identitete postaneš induvidualist v svoji družbeni drži (nisi ovca), kar pa še zdaleč ni isto kot bit induvidualiziran  v zenosvkem smislu.

Quote:


A se s tem strinjaš? Jest se. Ko se lotiš gradit osebnost iz svoje kao svobodne izbire in ko pogruntaš, da ta je ta  kao svobodna izbira bolj  en kurčev temelj za nujno potrebno občutenje lastne induvidulanosti, greš svojo induvidulnost, na katero bi se edino lahko trdno uprl, iskat magari noter v drbovje, kjer je lajf. Ni čudn, da se ta lajf v trainspotingu  odvija večinoma po sekretih   .

Titud, tale analiza krščanstva s stališča Zen budista mi ne pomaga prav dosti.

Bi pa še prej malo razčistili osnovno dilemo, ker je nekdo slovar privlekel in rekel, da nič ne razume.

Devi je na začetku na dan privlekla Oshota pa sem poiskal eno dodatno pojasnilo o njegovem pogledu na osebnost in individualnost:

Quote:


Aja v njegovem taroku je karta XV Conditioning, ki se tudi ukvarja s tem, na njej je upodobljen lev, ki so ga vzgojile ovce in verjame da je ovca.

Ampak Oshota jest niti ne vidim kot vzhodnjaka, sploh pa nima tukaj dosti skupnega z Zenom.

...

Quote:


Res nima kakšne posebne veze z indivdualnostjo/induvidualizacijo, mogoče jo ma tole jungovo razmišljanje več.

Proces induviduacije je za junga sprememba subjekta  v  procesu ozaveščnja nezavednih delov osebnosti. Junga zanima predvsem  način spremebe, v katerem igrata glavno vlogo jaz in sebstvo. Sebstvo je ta nova, celovitejša podoba, ki jo poživi dotok nezvednega v jaz. Zaradi intenzivnosti nezavednga obstaja velika nevarnost, da se jaz identificara s sebstvom in si na tak način ohrani iluzijo o prevladujočem jaz-u ali pa da se jaz asimilira z nezavednim, kar povzoroči zatemnitev zavesti jaza oz. identiteto sebstva s predzavestno celoto. Oba  razvoja sta patološka in onemogočata uresničevanje sebstva  na eni strani in po drugi škodujeta obstoju zavesti jaza. Če se jaz zaradi indentifikacije s sebstvom razblini, pride do neke vrste nedoločenega nadčloveka  z napihlim jazom in usahlim sebstvom. Po jungu bi takšnemu človeku, neodvisno od rešiteljske/rušiteljske dejavnosti, manjka duševna iskrica, tista majhna božansak lučka, ki ne sveti nikoli svetleje kot takrat, ko se mora upreti vdoru teme.

Po jungu je celota, pogojno bi to celoto lahko razumeli kot osebnost, sesatvljena iz uspešne združitve  jaza in sebstva, pri čemer oba ohranita bistvene lastnosti. Jung kot pozitivno ponazoritev tega procesa navaja zenbudistične koane, ki s svojo pardoksalnostjo sunkovito osvetljujejo težko razumljive odnose med jazom in sebstvom. Jung si pri razlagi procesa induviduacije  pomaga z anlogijami tako iz področja psihopatologije kot analogijami iz vzhodne in zahodne mistike, saj je ta proces zanj mejni psihični fenomen , ki potrebuje čisto posebne pogoje, da bi postal zavesten.

Tko da je  tud iz tegale jungovega naprezanja težko zaključit, da je človekova osebnost kdaj identična  z njegovo  induvidualnostjo. Naj bi bla v en izraz nikol končanega procesa uranotežene induviduacije. Jest bi temu reku, da si pravi ti v bistvu to, kar nis.    

Sebstvo je metaforično, tko vsaj tako  kot njegova anima pa koletivno nezavedno pa arhetipi pa kar se je še tega prijelo v popularni psihologiji. Ampak mene je ta pop-psihologija zarad svoje  pocukranosti al  pa usmerjenosti k enemu povečanju učinkovitosti al pa zarad propagiranja takih al pa drugačnih oblik kolekttivizma ali pa kvazi induvidualizma zmerom odvračala. Nikol nism prov vedu, zakaj me je hkrat tud pritegovala, zdaj vidm, da me je morda privlačila morda prav zarad jungovskega intektulastičnega jedra, ko je v ene sodobnejše  besedne skovanke zajelo dotedanje  reigiozno, magijsko ali mistično obravnavanje lastnosti psihičnega.

Tvegam, da bom izpadu kot en jungovski fanatik, ampak tole je tres dobr povedal:

Poznavalcu komplesne psihologije  se bo morebiti zdelo odveč, če že zdavnaj pozano razliko med ozaveščanjem (Bewusstwerdung) in samopostajanjem (Selbstwetrdung, Induviduation) omenim še enkrat. Vedno znova opažam, kako se proces induviduacije zamenja z ozaveščanjem Jaza in s tem identificira Jaz s Sebstvom, iz česar seveda sledijo nezdrave zamenjave pojmov. Sebstvo pa zaobsega v sebi neskončno več kot čisti Jaz, kar dokazuje simbolika že od nekdaj: Sebstvo je ravno tako tale ali ta drugi (titud  ???8)) kot Jaz. Individuacija ne izključuje sveta, ampak ga vključuje.

Evo, tole bi brez slabe vesti, da sem se komu pustu zmanipulirat, vzel za programsko in tud magari  precej ortodoksno izhodišče  svojega ozvaščanja/induviduacije. Tko kot ga  po moje vzame  marsikdo iz duhovno/religiozno pop-psiho  obarvanega new-aga, samo da se v tovrstno izhodišče ponavad konzumira v bolj privačnih in lažje prebavljivih pakungah.