Ok, bp, bom probov tacajat jest zadevo še mal razvijat pa se vključ noter magari skoz zenovsko pojmovanje jaza, ki ga je jung označu še za najbolj zdravega oz. najmanj patološkega
Devi me je pred par posti vprašala
Quote:Če sem prav razumela, se tebi zdi, da je naša (zahodna) duhovna rast in ozaveščanje in vse to, za kar je tolko tehnik te čase, v resnici samo zelo podobno odkrivanje tiste individualnosti, ki jo v drugih kulturah nekateri odkrijejo že v otroških letih?
pa sem ji po moje bolj slabo razložu. Pri otroku gre za to, da njegov jaz še ni oblikovan, da je njegova individualnost vsaj v najranejšem obdobju nezavedna. Naša (zahodna) kultura procesa odraščanja ne enači s spontanim ozveščanjem tega nezavednega, ampak skozi oblikovanje osebnosti preko socializacije (na podlagi prisile ?!) v družini in okolju ter religioznih in ideloških avtoritet. Tako ozaveščanje je popolnoma izenačeno z oblikovanjem jaza kot edine oblike zavestnega, jaz pa je v postavljen v vlohu konzumnta nezavednga, ki se kao porablja. Objektivne nezavedne vsebine pa sveda lahko postajajo ozaveščene, oz. prehajo iz objektivnega v subjektivno dejstvo ali sebstvo, tudi tako, da jih zavestni jaz hkarti ne abosrbira vase oz. si jih ne prilašča niti deloma niti v celoti. Tak človek kaže močno osebno gotovost in prepričljivost, tkorekoč zakoreninjenost svojega jaza globoko v mističnem, zato je v nekem smsilu nesocializiran in nekonoforem induvidualist ala osho. Če pa si jaz začne prilaščat te nezavedne vsebine, ozaveščene v sebstvo, se jaz zaradi njihove sugestivnosti 'napihne'. Podobno se jaz lahko napihne v kasnješih življenskih obdobjih, če nezavedno žačne vdirat v zavedno, ne da bi se kot sebstvo lahko enakovrednem dialogu z jazom. Jung kot primer take osebnosti navaja filozofa hegla pa ničeja: jazova fascinirasnost nad sebstvom se jima je izkazovala najprej v veličastnem izrazoslovju (tele noter bi lahko pogotsto tud tituda umestu:)), na koncu pa pri ničeju še skoz poveličevaje volje in moči, ki si jo jaz prilašča iz identifikacije jaza s sebstvom. Jung je tako v napr. v idelogiji nacizma videl izdelan sistem za pripuščanje nezavednega v jaz na način, da se ta jaz patološko opija iz občutja kolektivne veličine sebstva. Podobno nevarnost je osho videl vseh religijah in kolektivističnih ureditvah od družine do države, v katerih posamezniki svoj jaz poistovitejijo s sugestivno močjo kolektivnega nezavednega, preden se to uspe odrazit/ozavavestit skoz v subjektivno sebstvo.
Kolkr jest zastopim junga, induvidaulno ni 'zakopano' v nezavednem. Nezavedno samo po seb je prazprav nekaj objektivnega, v 'golem' nezavednem ni še nč subjektivnega. Subjektivnost je v ozaveščanju tega nezavednega, šele zavedanje nezavedanega nas iduvidualizira. Svoje individualnosti torej ne črpamo iz jaza, ki je zavestna predstatva nas samih o nas samih in ki morda z nami samimi zaradi raznih precepcij in projekcij nima skor nobene zveze. Naša prava, t.i. aboslutna induvidulanost se pravzparav kaže razmerju jaza do te lastne objektivnosti, ki se nam šele v prisotnosti jaza izkaže za subjektivnost. To težo subjektivnosti v človekovo osebnost vnese sebstvo, tisto v bistvu nepremakljivo jedro, ki mu jaz služi za izhodišče za vzpostavljanje družbenih razmerij, to je iskanje vsakokratnih pravih odgovorov na zunanjo (predvsem družbeno) realnost, ki je hkrati enaka in različna od tako vpostavljeje notranje psihične realnosti in ki se pod vplivom takšne ali drugačne zunanje realnosti tud sama spreminja.
Jaz le tem smsilu fukcionira kot moja svoboda volja in le v tem kontekstu lahko tud učinkovito prispeva k moji induviduaciji v zgoraj opisanem jungovem smislu.