Miska wrote on 23.02.2003 at 20:29:48:


Miška, krompir pobirat je pa zlo fajn zadeva. Sploh kadar se k dežju pripravlja.

Maxix, pol pej počakmo, da kšn pove, k'ku beži od svojih frk v duhovnost, jest grem delat...  

titud wrote on 24.02.2003 at 13:49:28:

Titud, ni 'blema. Ti si me kar sposod, če hočeš skozi mene prikazati del sebe. Doživiš me pač tako, kot me doživiš in če je moje doživljanje kje kljub vsemu drugačno od tistega, kar vidiš skozme ti, te bom pa že popravila.

In kljub najini debati na idealnem odnosu, se mi zdi, da me še vedno nisi razumel tako, kot sem želela sporočiti jaz. Bom zdajle malo razseckala tvoj post, čeprav tega ne počnem prav rada (izsekani deli iz celote) – upam, da ti je OK? Sicer me boš pa že popravil, ane?

titud wrote on 24.02.2003 at 13:49:28:

Ne pravim, da JE TREBA, pravim pa, da JE FAJN, če veš, kdo in kaj si in kaj si želiš, še preden stopaš v odnos. Lahko pa vse to odkrivaš tudi v odnosu samem, seveda. Pravim pa, da je treba na odnosu med parnterjema delat, če želita, da uspe. In to fejst in to oba, ne samo eden. In zdaj govorim o tistem globokem zadovoljstvu in ljubezni, ki jo lahko doživiš v odnosu. Seveda lahko rečeš, da je vsak odnos uspešen tudi, če dva živita drug mimo drugega. Zdaj sva pri tistem: "kaj mi je pomembno"… Ja – če je meni pomembno, da si v odnosu s partnerjem zagotovim recimo samo materialno varnost – seveda lahko potem rečem, da je odnos uspešen, če najdem partnerja, pri katerem mi bo omogočena varnost v materialnem pomenu. Midva sva se na temi o idealnem partnerstvu pogovarjala o tisti pravi in globoki ljubezni, ki ždi v vsakem izmed nas. Lahko pa vzameš vse skupaj seveda bolj ohlapno in razrahljaš zahteve po idealnem odnosu – in potem je lahko vsak odnos uspešen. Zdaj sicer že zapletam vzorce še s ciljem, ki ga hočeš doseči v odnosu (»kaj mi je pomembno« torej)… In če vseeno še malce zapletem: tudi odvisnost je lahko ljubezen, če te osrečuje. Tudi navezanost je lahko ljubezen, če te osrečuje. Ponavadi pa nas na žalost ne. Morda v kakšnem izmed življenj… Še vedno namreč verjamem tudi v dušo in v tisto navpično, avtentično pot… Katere cilj je popolna ljubezen… In vsaka duša stremi k temu cilju. In tudi teži k njemu… Odvisno je samo, koliko ji dovolimo, da opravi svoje poslanstvo, ki si ga je izbrala v tem življenju… Na – zdaj sem v vse skupaj privlekla še dušo… Jao meni…

titud wrote on 24.02.2003 at 13:49:28:

Ja, imaš prav, titud. Nezavednemu ne zaupam. Dokler ga ne odkrijem do dna. Ker na dnu se skriva ljubezen, odpuščanje in razumevanje. Nad njo so naloženi jeza, bolečina, žalost, strah... In njim ne zaupam. Ker ne odražajo prave mene, ampak le mene z masko, s katero se zaščitim.

titud wrote on 24.02.2003 at 13:49:28:

Ali lotiti terapevtsko, ali sam zase, ali kakorkoli drugače – vsakdo najde zase najbolj primeren način. In, hej, titud – partner ni dobrodošel pripomoček, partner je darilo, ki ti je dano na tvoji poti s točno določenim namenom – da se nečesa z njim naučiš. In še vedno trdim: rane, dobljene v odnosih, se lahko zdravijo le v odnosih… Torej je partner lahko tudi balzam za tvoje rane, zdravilo, ob katerem lahko ozdraviš svoje rane... In partnerstvo tudi ni interesna skupnost – hudiča, za kaj me pa imaš? Res pa je, da pravim, da je ljubezen odločitev. Ko se dejansko odločiš, da se boš z nekom trudil vzpostaviti tak odnos, da bo zadovoljujoč in osrečujoč za oba...

titud wrote on 24.02.2003 at 13:49:28:

Ja, bi bilo zelo lepo, če bi bila dva, ki se najdeta, kar OK drug za drugega točno to, kar sta… Ampak po mojih izkušnjah in po mojem védenju to žal ni tako lepo in enostavno. Ponavadi je kar treba delati na odnosu, da sta partnerja drug za drugega OK točno takšna, kakršna sta – oziroma se iz ljubezni naučita biti… No, ja, saj ne rečem – kakšen čudež bi tudi meni prav prišel

m.

Sem kar mal cvikov, miška, da te bom zavedu, pa vidim, da  maš dost jasne predstave in da dost trdno stojiš za tistim, kar poveš, tko  da se ne daš kar tko premaknt. Kljub temu sem bil pozorn na tvoje nezupanje nezavednemu - dokler ga ne odkriješ do dna.

Quote:


Hotu sem samo potegnt eno paralelo med intenzivom, ki te spuca do dna s pomočjo morda anonimnega drugega človeka,  ki si je  enako pripravljen prit na dna, kjer se skriva avtentična  ljubezen oz. občutje vse obegajoče enosti,  in konkretnim  partnerskim odnosom, očiščenim vsakega drugega inetresa  kot tega, da drug drugemu partnerja prideta do dna, do avtentičnega občutja ljubezni, medsebojne enosti in njune enosti z vsem.  To 'čudež' občutenja duhovne čistosti, nezavezanosti posamičnem in  enosti se partnerskem odnosu konkretizira pa induvidualizira dost intenzivno skoz erotiko, skoz potomce in kreiranje skupnih pogojev duhovnega in materialnega bivanja.  Izkušenj s konkretnim  intenzivom nimam, kar pa ne pomen, da si njegovih 'čudežnih' učinkov na psiho ne morem predstavljat. Rad bi le izzval  z maxixa, da pove oz. prizna, da je tak intenziv instant pot do občutenja ljubezni skoz anonimenga drugega oz. tistih  drugih, ki enako kot ti skoz  konkretnega drugega (npr. partnerja) te poti nimajo priložnosti ali potrpljenja ali zaupanja prehodit. In da se po  takem instantnemu, a intenzivnemu razedotju enosti morda ta pot do ljubzeni skoz konkretnega drugega zdi zaradi povečanih zahtev morda še bolj oddaljena, nevredna truda, brezvezna ali celo brezupna. Ali pa obratno: konkretnega partnerja spraviš v eno terpevtsko skupino zato, da bi ga  zaradi raznih blokad, suženjstva  vzorcem  ali  preprosto zradi  premalo vzajemne sugestije/ljubezni, po sugestivni bližnjici  umetno ustvarjenega terpevtekega okolja spravil do  tega, da  bo spoznal  ljubezen/enost in skoz to tud ljubezen do tebe kot konketnega drugega.

Variant in motivov  za odločaje za tovrstne intenzive je po moje precej, še najbolj v ozadju pa je po moje  tisti duhovni avanturizem, ki se skriva za mističnim orientalskim poimenovanjem intenziva. Ker če bi bil ta v ospredju, pol teh mističnih metod ne bi zintenzivirali v  skupinske terapije, ki bolj kot na zadovoljevanje spirtiualnih potreb stavijo na našo psihično potrebo po preseganju naše socilane otopelosti, odtujenosti in nezmožnosti vzpostvljanje iskrenih odnosv s konkretnim drugim, za katerim ni skriti noben posamičen ego interes.    Tega  posamične ego enteresa se seveda v takih terpevtskih oblikah ne da presečt,  le skoncentrira se skoz keš v terapevtove/organizatorjeve roke. Ta poslovni odnos odveže terapevta vsake odgovornosti od udeleženca terapije, sveda pa mu z veseljem ponovno priskoči na pomoč v naslednji plačljivi terapiji, da tistega o kakšnih drugih uslugah v ljubezni prebujenih terapevtk  ne omenjam, čeprav bi prav maxix  lahko vsaj na tem mestu  kaj spregovoril o vsaj potencialnih  'gurujskih' odvisnostih in podrejajih, zaradi katerih ma marsikdo morda upravičene  predsodke pred takimi in drugačnimi psiho-spiritulanimi seansami.      

titud wrote on 25.02.2003 at 09:14:19:

No, evo titud – tukajle stojiva na istem bregu – brez lastne izkušnje…

Bi bilo lepo, ja, če bi si Maxix vzel še toliko časa in zmogel še toliko energije, da nam predstavi še te »čudeže«. Meni bo kar tako verjeti vanje tako ali tako težko, edino, kar pa se lahko zgodi, je pa to, da se v meni zbudi zanimanje za lastno doživetje – lastno izkušnjo... Hmm – ta pa je nekaj vredna, ane titud?

m.

e. wrote on 23.02.2003 at 16:06:53:


Živjo,
kako to misliš, bežanja pred frkami v duhovnost?
Kaj ni duhovnost del življenja in obratno?
Kako lahko nekdo beži od nečesa v to isto stvar?

hvala

e. wrote on 25.02.2003 at 16:03:05:

meni je v pravo veselje

e. wrote on 25.02.2003 at 16:03:05:


Zanima me to:
-intenziv razsvetljenstva - kaj je to?
- omenjaš knjigo o mantrah, kako je polni naslov?
- nisem ravno razumela vsega kar si opisal in doživel, kje bi lahko dobila več informacij o teh zadevah?
-

Se opravičujem, če sprašujem za stvari, ki so bile že napisane, sem nova tukaj in se še ne prav znajdem na forumu.

hvala.