Seveda, tvoja teorija je zelo lepa, vendar mislim, da je v marsičem idealizirana. Namreč zato, ker naj bi te partner, ki je tvoje nasprotje, naučil sprejemanja vsega ostalega. Ampak vse ostalo lahko sprejmeš samo, ko vidiš vse ostalo. V partnerstvu pa največkrat vidiš samo drevo namesto gozda.
Osebno sem tudi mnenja, da si lahko tisti kozarec napolniš izključno sam, nihče drug ti ga ne bo mogel napolniti. Da pa bi se dva dopolnila v enem kozarcu... o tem Wayne Dyer pravi takole: 'Vsaka zveza, v kateri dva postaneta eno, se konča z dvema polčlovekoma.'
Pa še nekaj iz prakse: Petyi kar naprej pošiljajo pisma ljudje, ki se jim ta model podre in potem je hudo. Večina ljudi namreč pričakuje od partnerja natanko to: dopolnjevanje. Ko pa enkrat ugotovijo, da se pravzaprav le prilagajajo drug drugemu pa so seveda razočarani, iščejo uteho drugje itd.
Zakaj je tako? Preprosto, ker pričakujejo od partnerja to in to. Odnosi pa so lahko uspešni le takrat, ko od partnerja ne pričakuješ in ne zahtevaš ničesar. To pa pomeni, da tudi od zveze samo ne pričakuješ ničesar, to pa je zelo težko izvedljivo v praksi.
Tudi pri sexu je podobno. Zame je dober sex s komerkoli, če ga le nimaš zgolj za meso.
Ljubezen, spolnost, zveze in ostali medčloveški odnosi so po mojem bistveno bolj kompleksni, kot se zdi. Razumeti pa jih ne moremo dobro, predvsem zato, ker smo strašno indoktrinirani z raznimi stereotipi (najbolj totalitarističen se mi zdi vzorec o družini kot osnovni celici družbe). Zaenkrat medčloveški odnosi ne služijo človepki in naravni skupnosti, pemveč političnim ciljem. Možgane imamo oprane, to je. In skrajni čas je, da si jih spet malo umažemo.
Home
Pages: 
