Konkreten problem, ki sem  ga v tem topiku izpostavu, je,  da se religozni način reševanja življenjskih problemov postavlja v polje patološkosti zarad svoje povezave z mističnim/magijskim, kar naj bi razsvetljen človek v prosvetljenskem smislu že presegu. Jest v bistvu ugotavljam, da je takšen pogled na vlogo religioznosti  pravzaprav napačen in da je tud prosvetljenska  se miselnost sama vrača po inspiracijo v mistično/magijsko polje, ki ga je bla prisliljena  tako na silo pred tristo leti zapustit in si ustvarit eno alternativno paradigmo, ki se je izkazala skoz prevlado znanosti in tehnologije za prevladujočo. Jest tle skušam zagovatrjat eno tezo, da je ta racionalistična paradigama zarad zavestne prekinitve navezave na mistično/magijsko ustvrla v makrokozmosu en kaos, ki ga sama ne more več obvladat. Zato je edina šansa za našo civilizacijo, da  intelekt  v mirokozmusu  najde inspiracijo za urejanje kaotičnih razmer, ki jih je ustvaru v makrokozmosu.

Zdej je ena drugačna situcaija, kot je bla na začetku zgodovine, ko je nasprot človeku stala božja volja, ki si ji je človek moral ponižno podredit in ji kar se da subtilno prisluhnt in ji služit. Zdej nasprot človeka stojijo proukti človekove volje, ki se mu samo kažejo kot naključne božje kreacije, ker jih ne more več sam  obvladovat. So produkti človekovekovga intelekta so zaživel en svoj lajf in ker so v bistvu psihične kreacije, se ne morejo obnašat drugač kot jim narekuje človeška psiha. Zdej je naša naloga, da se potopimo v svoj mikrokozmos in v njem najdemo ključe in kode za prevzem nadzora nad lastnimi produkti. Ti produkti pa so vsaj posredno božje kreacije, zato smo tkorekoč prisliljen premagat odpor do priznavanja pomembne vloge  mističnega/magičnega v oblikovanju in delovanju našega intelekta,   religioznosti pa moramo vrnt eno sidriščno  fukcijo v našem čustvenem odnosu do sveta in drug drugega in samega sebe.

Vse kar tle gor skušam seb pa drugim dopovedat, je to, da vloge intelekta v celem prosesu ne smemo skenslat. Čeprav je skreiral praktično ves materialni svet, od katega smo življenjsko odvisni, on pravzaprav ni kriv, da se nam je ta svet odtuju in da deluje proti nam kot en neobvladljiv kaos. Krivo je to, da smo mu znali  dat polet edino na na ta načiin, da smo ga razvezal njegove zakorenijnjesti v mističnem/magijskem in da prav zato zdaj kreacij, ki delujejo na nas iz makrokozmosa prav po tem mistično/magijskem  principu, ne zna obvladovat. Jest verjamem, da se ga da z enim potrpljenjem tud tega naučit. Zato sem jest po moje tud tko lačn pa potreben  enih religiozni/mističnih/magijskih izkušenj, zato sem za njihovo sugestivnost tud tko dojemljiv in zato sem hkrat zanje  tud tko zaprt, saj  jih ne   morem/nočem  sprejet drgač kot skoz en intelektualen filter. Jest v bistvu ne želim nikogar, ki takega filtra nima al pa ga je bil sposoeben skenslat,  ne omalovažujem in ga sploh ne želim razgalsit za patološki pojav. Jest v njem želim ugledat u živo en model, na  katerem  bi se dal res marsikaj  avtentinčnega zaznat in od katerga bi se te avteničnosti morda tud  naučit al pa enostavno prevzet.

Hvala da mi pri tem pomagate in prosm da me kot takega tud sprejmete brez ambicij, da bi me od te moje poti skušal odvrnt.          

Titud,
se strinjam, vendar pa menim, da je simptom predvsem (v smislu znaka bolezni) v tem, da se išče nek "Smisel" (smisel z veliko začetnico) vsega,  problem torej ni v veri, upanju, ali intelektu, temveč v konkretni veri v to, da obstaja konkreten Smisel in konkreten odgovor na vsa vprašanja, ki je univerzalen za vse.

Temu bi se lahko reklo tudi vero v prvo in poslednjo Resnico.
Dodatna simptomatičnost, pa se skriva še v tem, da naj bi ta resnica bila nekaj lepega, osvobujočega in odrešujočega (in to apriorno), problem je samo v tem, da je (mi) še nismo našli, medtem ko so nekateri do nje že prišli.

Po moje je resnico najprej potrebno odkriti (vsak sam zase), šele potem lahko govorimo o tem, kakšna je (ne pa da vnaprej predpostavljamo, kakšna naj bi bila). Konec koncev pa si je potrebno priznati, da bi to lahko bilo tudi nekaj popolnoma nekoristnega, grdega in morda celo uničujočega in zavezujočega ali škodljivega.



haugh!

Ker smo o plotinu na teh straneh že razpredal, bi ta topik na nov oživu in nekkaj od njega dodal, da bo vse lepo na kupu.

Se mi je pravkar  že tretjič zgodl, da sem naletu na  aleksandrijo v času, ko je v njej živel grški neoplatonistični filozof plotin (4. stol. n.š.) in tako spet  postal pozoren na prepletanje antične grške, orientalske in krščanske flozofije in religije, za kar je bla alekeksandrija lokacijsko in kulturno zgleda takrat zlo primerna. To ziher ni več naključje, s tem se mi hoče nekaj razodet. Zna bit nekaj lepga, še poebej, ker me je tokrat v duha tega časa popeljal s svojo umetniško besedo znani italijaski zgodovinar in pisatelj umberko eco, ki je v svojem  zadnjem romanu popisoval svet 12. stoletja  kakršnega je sproti zmišljeval  in hkrati tudi živel njegov junak baudolino.

Eco je kot dober poznavalec tako zgodovine kot mitologije, predvsem pa kot odličen pripovedovalec, v romanu  obudu lik hipatije, ki je v 4. stoletju resnično živela v egitovski aleksandriji. Bila je izredno modra ženska, obvladala je filozofijo, matematiko, astronomijo in ljudje so pozorno prisluhnili vsaki njeni besedi. V tistem času je krščanstvo na zahodu že prevladovalo, le nakej upornih duš je poskušalo ohraniti  misel poganskih filozofov, med njimi božanskega platona. Na ta način so so tudi med krščane prenesli znanje, ki bi se sicer izgubilo. Vendar pa je eden največjih tedanjih  kristjanov, kasneši svetnik ciril, menil, da je hipatijino učenje v naprotju z evangelijem, in je proti njej naščuval krdelo razjarjenih kristjanov, ki niso vedeli niti tega, o čem hipatija govori, a so jo imeli zaradi cirila in drugih za lažnivko in prešuštnico. Odvlekli so jo v tempelj, jo slekli do golega, ubili in iznakazili njeno telo z ostrimi črepinjami ter jo vrgli na grmado. O njej je krožilo veliko legend, bila naj  bi zelo lepa, a se je zaobljubila čistosti. Nekoč se je tako  neki mladenič, ki je bil njen učenec, brezumno zaljubil vanjo, ona pa mu je pod nos pomolila krpo, prepojeno s svojo menstrualno krvjo, in mu rekla, da je le to predmet njegovega poželenja, in ne lepota kot taka. Kaj pa je v resnici učila, ni izvedel nihče. Vsi zapisi o njej so se porazgubili, vsi ki so se učili pri njej, so bili ubiti ali pa so skušali pozabiti to, kar so slišali. Vse, kar se ve o njej, so spisali tisti, ki so jo prekleli.

Evo, to je zgodovinsko/mitski okvir, v katrem eco pol skozi erotični  odnos med baudolinom in hipatijo (istoimensko izmišljeno naslednico izvirnega nauka njene predhodnice izpred 800 let), razkriva plotinovo filozofijo in  njeno prakticiranje (v skupnosti samih žensk- hipatij, ki vsaj po moje zlo spominja na amazonke) skoz religijo. Mene je fasciniral, da je plotinova filozofija skoz  tko eksotično  legendo še zmerom živa in če koga to zanima (jst, bp, ten-nej...??) in če se nima namena prebijat skoz 500 strani ecovega romana, bi jest to z veseljem povzel tle gor.   Itak moram knjigo vrnt, pa bi mi na ta način ostala ta tema trajno dostopna, pa ne samo tema, skoznjo tud lepa ljubezenska zgodba...  

titud, si dobil kej "gotovosti" ko si prestudiru tole gor?

heh.

VEŠČINE IN OBREDI OČIŠČENJA

»Kako pa to počnete?«

»Docela preprosto. Skupaj spletamo kamne, tarave, dišave, ki so popolni in božanski, in iz njih oblikujemo .... kako bi povedala, posode ubranosti, ki zgostijo moč več prvin. Vedi, da imajo cvetlica, kamen, celo samorog božanski značaj, a sami ne zmorejo priklicati višjih bogov. Naše mešanice zradi te veščine obnovijo bit, ki jo je treba priklicati, in pomnožijo moč vsake prvine.«

»Kaj pa se zgodi, ko prikličete višje bogove?«

»To je šele začetek. Naučimo se biti posrednice med tem, kar je zgoraj, in tistim, kar je spodaj, prizadevamo si, da bi tok, s katerem tok izžareva, nekoliko bolj navznoter in pokazale naravi, da je to mogoče. Najvišja naloga pa ni ponovno združenje sončnice s soncem in nas samih z izvirom. Tu se pričen askeza. Najprej se naučimo zglednega vedenja: ne ubijamo živih bitij, poskušamo prenašati ubranost na bitja okoli sebe, in že s tem lahko v vsem  ponovno razplamtimo  skrite iskre. Vidiš tele travne bilke? Orumenele so že in nagibajo se k tlom. Lahko se jih dotaknem in povzročim njihovo nihanje, ponovno občutenje tega, kar so pozabile. Poglej:  zlagoma spet pridobivajo svežino, kakor bi pravkar vzklile. To pa še ni dovolj. Za oživljanje tega travnega stebelca je dovolj razvijanje naravnih sposobnosti, se pravi popolnosti vida in sluha, čvrstot telesa, tenkočutnosti,  poleg spomina in razvijanja sposobnosti učenja s pogostim umivanjem, z očiščevalnimi obredi, prepevanjem hvalnic, molitvami. Korak naprej naredimo  z negovanjem modrosti, trdnosti, zdržnosti in pravičnosti in naposled so nam dane očiščevalne sposobnosti: poskušamo ločiti dušo od telesa, učimo se priklicati bogove – ne govoriti o njih, kakor to počno drugi filozofi, marveč vplivati nanje, priklicati dež s pomočjo čarobne krogle, nameščati amulete, ki varujejo pred potresi, oživljati kipe, da od njih izvvemo prerokbe, prikalicati Asklepija, da pozdravi bolne. A bodi pozoren: pri tem moramo vedno paziti, da se nas ne bi polastil kak bog, saj bi se v tem primeru zmedle, vznemirile in oddaljile od Boga. Vse to moramo početi v popolni notranji tišini.

Baudolino, morda zaradi mojih besed misliš, da sem v askezi prišla že tako daleč kot moje starejše sestre.... A vedi, da sem še zelo nepopolna. Še zmerom imam težave pri povezavi vrtnice z višjo močjo, ki je njena prijateljica... In kakor vidiš, še vedno veliko govorim, to pa je znamenje, da še nisem dovolj modra, saj do sposobnosti prideš v tišini. Govorim pa zato, ker si tu ti, ki te je treba podučiti, in če predajam znanje sočnici, zakaj ga ne bi tudi tebi? Popolnejše stanje bova dosegla, ko bova zmogla biti skupaj, ne da bi se pogovorjala, dovolj bo le moj dotik in ti boš dojel. Tako kot sončnica. «

RAZODETJE IN ODREŠITEV

Naslednjega dne mu je govorila o tišini, ki jo negujejuje Hipatije, zato da bi se je naučil tudi on:

»Usvariti je treba popolno tišino okoli sebe. Potem se skušamo odmakniti od naših misli, zamisli in očutkov; tako najdemo mir in tišino in ne izkušamo več jeze, ne hrepenenja, ne bolečine, ne sreče. Izstopile bomo iz samih sebe, zamaknjene v popolno samoto in globoko spokojnost. Ne bomo več videle lepega in dobrega, onkraj lepote same bomo, onkraj vseh vrlin, kakor da je tisti, ki je vstopil v najsevtejši del svetišča, pustil za sabo kipe bogov in ne bi več videl podob, marveč Boga samega. Ne bo nam več treba klicati posredniških moči in s tem, ko jih bomo presegle, bomo odpravile napako, v tistem kotičku na tistem nedostopnem in svetem kraju bomo prišle onkraj rodu bogov in herarhij Aionov in vse bo že znotraj nas kot spomin na nekaj, kar smo odrešili trpljeja zaradi lastnega obstoja. To bo konec poti, osvoboditev, rešitev od vsakih vezi, beg edinega, zdaj samega, proti Edinemu. Na poti k čisti preprostosti ne bomo videle ničesar razen slave teme. Osvbojene duše in razuma bomo prispele onkraj kraljestva uma, se tam gori v češečnju naselile, kakor da bi bile sonce, ki vzhaja, z zaprtimi očmi  bomo zrle v sonce luči, postale bomo ogenj, temen ogenj v tisti temi, in po ognjenih stezah bomo prišle do onca naše poti. Ker bomo priplule proti toku reke in pokazale ne le same sebi, marveč tudi bogovom in Bogu, da se da reka prepluti proti toku izvora, bomo v tistem trenutku ozdravile svet, izničile zlo, zadale smrt smrti, razvezale vozel, v katerega so se zapletli prsti demiurga. Nam, Baudolino, je usojeno zdraviti Boga in nam je zaupana njegova odrešitev: z našim zanosom bomo vso stvaritev vrnile  v samo srce Edinega. Edinemu bomo dale moč za tisti veliki vdih, ki mu omogoča vsrkati vse zlo, ki ga je izdihnil.«

»Je katera izmed vas to že storila?«

» Čakamo, da nam bo uspelo, že stoletja se nato pripravljamo, saj eni izmed nas nekoč bo. Že kot deklice smo se naučile, da ni ujno, da bi vse dočakale ta čudež: nekega dne, pa če tudi bo to čez tioč let, bo ena izmed nas izbrana in dosegla bo trenutek najvišje popolnosti, v katerem se bo počutila eno z lastnim izvirom, in čudež se bo zgodil. Pokazale bomo, da se je iz mnogoterosti sveta, ki prenaša trpljenje, moč vrniti k Edinemu, in s temu Bogu povrnile zaupanje, moč, da se bo lahko ponovno zbral v lastnem središču, energijo, da bo lahko ponovno spet vzpostavil ritem lastnega dihanja.«

Oči so se ji svetile, njena koža kakor da bi se ohladila, roke se se ji malodane tresle, njen glas je postal žalosten in videti je bilo, kakor da roti Budolina, naj tudi on veruje v to razodetje. Baudolino je pomisli, da je demiurg nemara res storil veliko napak, a zaradi obstoja tega bitja je bil svet zanosen, poln samih dovršenosti. Ni se mogel več upirati, prijel jo je za roko in se je dotaknil s poljubom. Stresel jo je drget, izkusila je nekaj neznanega. Z rokami je zakrila obraz in Baudolino jo je zaslišal osuplo mrmrati:

»Tudi znotraj tebe prebiva neki bog. Izgubila sem.... izgubila sem apatijo....«

Zdej bom s citiranjem nehov, ker pol je baudolino hepatijo vprašal » Zakaj napaka stvaritve? » in tle se njun pogovor naveže na tisto demiurgovo napako, s čemer sem jest začel tole citiranje. Pustmo bralcu tud, kako se tale love story konča, jest ne bi bil titud če bi se zdej te zgodbe ne  lotu analitično.

Jest sem v njej precej jasno ugledal razmerja med filozofsko podlago, religiozno dimenzijo in psihosocilanim okoljem, v katerem in skoz katerga  lahko vse to deluje v praksi. Pri tem je zame filozofoska osnova plotinov koncept emanacije enosti, religiozni koncept da temu konceptu čustveno energijo z elementom razodetja/odrešitve, ki pa se lahko realizira/prakticira le ustreznem  psihosocialnem okolju, v tem primeru skupnosti žensk brez moškega, to je v odosotnosti moškega kot očeta in moškega kot seksualnega partnerja, da se energija za vračanje k izvoru ne usmeri  v  očeta/ljubimca ampak direkt brez posrednika (amlih bogov)v Edinega, iz katerga tud izvira.

V primeru hipatije gre po moje (predpostavljam da se eco ni vsega zmislu in da je le mal olepšal dejansko legendo) za eno hudo psihosocilano izkušnjo (nasilno zavrnitev  ženskega principa razlage sveta, ki je ogrožal moškega, v tem pricipu krščanskega, s strani sv. cirila), ki je sprožilo 'feministično' gibanje oz. ustnovitev  verske sekte, ki si je ustvarlo tako psihosocialno okolje (skupnost žensk), da je tako razlago sveta lahko udejanjalo v praksi. To psihosocilano okolje pa ni take razlge sveta le ohranjalo ampak jo je lahko (zaradi odsotnosti moškega) celo poglabljala do obljubljene odrešitve. Seveda v takem okolju ne sme prihajat do psihosocilanih motenj (ne sme vanjga vdret noben moški), če ne se energije razpršijo al pa vsaj zaustavjo (na ta malem bogu), filozofska osnova izgubi moč vere in s tem razpade tud psihosocilano okolje, t.j. v bistvu edino realnost, ki jo določena skupnost pozna.

Takih primerov bi lahko skoz zgodovino najdl cel kup,  v vsakem  obdodobju po nekaj, tud dons tukaj pa zdej jih je dost, tud mi živimo v enmu takih na mikro al pa makro nivoju, tale s hipatjimi  je le ena izmed njih, ki je mal bolj  eksteremna,  zato pa tud bolj pregledna kot kakšne veliki filozosko-religiozni sistemi in njihova psihosocilana okolja/skupnosti, skoz  katere se prakticirajo.  

Zdaj mene zanima, kako določit, kaj  je tisto   patološko, če na  zadevo gledaš odzunaj (od znotraj je itak vse klapa in so vsi   srečni in na poti k odešitvi)  ..? Je catch v filozofiji (koncept enosti/boga), religioznosti (odrešitev v enosti/bogu), praksi (psihosocialnem okolju in njegovem  obredju)?

A je sploh možno štekat, kaj  me zanima?      

Umberto Eco: Baudolino

ampak ne rabiš za to razpravo brat cele knjige, ker sem o teh hepatijah skor vse povzel (spustu sem par erotičih scen in detajla , da so v legendi imele hepatije kozje noge, ki baudolina sploh ni motilo, in da so bli njihovi oplojevalci satiri)  .

Druge zgodbe, ki se prepletajo s pustolovskim duhom glavnehga junaka, ki se v 13. stoletju odpravlja iskat indijo, so tud zanimive, ampak mal izven konteksta, ki sem ga hotu tle izpostvat.

Idealizem kot vir patološkosti je zakodiran kje: v filozofiji, religiji, a gnezdi v psihični travmi pvzročeni v socialnem okolju (rezanje in zažig filozofinje hepatije)? A je bla zažgana zarad  svoje idealistične filozofije al pa je njen zažig vir realigioznega idealizma sledilk?

A bi bil  idealizem sam po seb patološki, če bi bil univerzalen al pa bi se z uiniverzalizmom idealizma, to je s tem, da bi negovo filozofsko osnovo in religiozen koncept prakticirala vsa človeška skupnost (ideal svetovnih  religij), patološkost zgubila? Al pa ker te patološkosti ne bi mogel nihče razkrit, ker ne bi blo nikogar "zunaj" nje? Ali pa bi dejansko zginla, ker si ustvarli tako psihosocialno okolje in s tem realnost, v kateri bi bli vsi srečni/zadovoljni  v  hrepenenju  po uresničitvi tega ideala in bi se ta ideal dejasnko samouresničeval ?