Rekla bi, da imata oba, Poet in Ixtlan prav, samo da gledata z dveh različnih (v osnovi diametralno nasprotnih) stališč: prvi z realističnega, drugi z idealističnega. Glede na to, da je življenje proces izpopolnjevanja (koliko kdo to izkoristi, je druga zgodba; najbrž pa bi bilo bolje reči, da smo že popolni, ampak v življenju prihajamo do zavedanja o svoji popolnosti), je najbolje, da upoštevamo obe stališči hkrati: idealizem nam kaže, k čemu stremimo, realizem pa kaže trenutno stanje. Dokler smo še nepopolni (se še ne zavedamo svoje popolnosti), bomo tako ali tako čutili razliko, tud če vemo, da ni treba, da je tko, ampak da je mogoče energijo tud transformirat. Pravzaprav sama energijo razumem tako, da sploh ne gre za manj ali več energije, ampak za nižjevibracijsko in višjevibracijsko energijo, ki ju zaznavamo kot negativno in pozitivno glede na svojo trenutno vibracijo. Nižja vibracija nas 'zgošča', višja 'redči'. (Princip ozmoze, izenačevanja dveh različnih koncentracij snovi.) Vsakemu pa sede bolj tisto, k čemur stremi.
Vem, da šele ko bom popolna celota, enovita, ko ne bom potrebovala ničesar in nikogar, pa vendar se bom izmenjevala s komerkoli in čimerkoli ne iz potrebe, ampak zato, ker vem, da to hočem in da je to prav. In takrat bom lahko delovala kot popoln transformator vibracij – v katerokoli smer, ker bo pač situaciji primerno. Trenutno pa mi to znaša bolj ali manj, na srečo vedno bolj.
Skratka, zdi se mi res pomembno (to v zadnjih mesecih predelujem še nekoliko bolj intenzivno, prešla pa sem že več faz idealizma in realizma na različnih nivojih ... bogve, koliko jih še bo ...), da upoštevamo realizem in idealizem. Zahodna družba že dolgo, od antike dalje, preferira prvega in vlaga bolj v realiste (vmes so bila le krajša obdobja idealizma, npr. renesansa, še bolj romantika), idealiste pa v obrambi svojega prav določa za nepraktične sanjače in potem tiste največje šele s časom, ko se njihova vizija izkaže za pravilno ali vsaj zelo umestno, razglasi za vizionarje. Težava velikih vizionarjev pa je po moje v tem, da zaradi svojega jasnega videnja in izjemnje sposobnosti, da vidijo 'z višine' (od katere se rado zvrti ...), razvijejo večvrednostno vzvišeno pozo nad po njihovem kaj malo vrednim vsakdanjim svetom minljivega in s tem onemogočijo ali otežujejo komunikacijo z realisti, ki so ravno tako prepričani v svoj prav, saj od tam, od koder vidijo, stvari res stojijo tako, kot vidijo (zoprno je le to, da težko verjamejo, da se da videti tudi od drugod in drugače). Govorim o izrazitih idealistih in realistih, med njimi so seveda še vsi odtenki mešanic obojega. Najboljša je po moje sredina. Srednja pot, uravnoteženost. Harmonija.
V današnji družbi vlada kronično pomanjkanje idealizma. Od tod tudi pomanjkanje smisla in materializem. Kajti idealizem iz svojih spekulativnih abstraktnih vesoljnih višav daje smer (matematično prikazano bi bila to os y v koordinatnem sistemu), realizem pa zna tu, na Zemlji, pogledati in videti okoli sebe, kaj konkretno je treba storiti za dosego cilja (os x). Oba sta nepogrešljiva. Treba ju je uravnotežit: bit in nič, svetlobo in temo, jang in jin, dobro in zlo ali kakor že kdo imenuje to osnovno polarnost. To, kako usklajevati oz. katero stališče je treba v določenem trenutku bolj oz. manj upoštevati, pa ve zavest (recimo os z), ki k dvodimenzionalnosti polarnega ločevanja doda novo dimenzijo, novo kvaliteto. Zavest mi pomeni zavedati se vedno več in nazadnje vseh vplivov, ki delujejo na življenje tukaj. To pa predpostavlja pripravljenost na prepucavanje podzavesti in sprejemljivost za nova učenja, nove izkušnje.
Moj cilj je priti v točko 0, kjer sem hkrati na x, y in z.
Biti z zavestjo v središču vesolja pravzaprav ...
Uau, I like it!
Seks je res izmenjavanje in usklajevanje energij. In nikakor ni treba, da je kdo na izgubi. (Lahko pa je, če to že vnaprej pričakuje in s tem vse možnosti – ki jih je vedno več – zacementira v to eno, ki se mu/ji je pač do zdaj izkazovala kot najpogostejša ali celo edina možna.) Kadar pa sta se v odnosu oba (ali pa če jih je več al pa če je nekdo s samim sabo) pripravljena predat in je njun namen, da bosta drug drugemu dala čim več užitka in sreče, ljubezni, potem nihče ne izgublja. Pretok energije je samodejen samo, če ni zraven namere in zavesti, ki energijo usmerjata in uravnavata.
Donna, navijam zate, da se boš čim prej konkretno in intenzivno s kom izmenjala, pa tud če v sanajh. Še boljš pa bi najbrž blo, da si nadeneš tiste vloge iz sanj in se izmenjaš kar tukaj, v ril lajfu. Nameravaj ...
Namera dela k veter.
Home
Pages: 
