sej te nben ne sil v sprejemanje slabih avtoritet.

Quote:


Točno. Ampak kot smo že ugotovili predavata obe učiteljici enako snov, torej sta lahko s tega vidika obe kompetentni. Najbolj pomembno pri posamezniku pa je kaj se on od nje nauči, in samo to v končni fazi šteje. Iz lastnih izkušenj pa predpostavljam, da bo odnos med uciteljico in učencem uspešnejši če bo v le-tem tudi ljubezen in posledično bo tudi učenec več oz. hitreje znal. V ljubezni pa je med drugim potrebno predvsem medsebojno zaupanje iz obeh strani.

Quote:



Če je "buljenje v joške" za tebe ljubezen pol sma si pa res različna.Tud z učiteljem je možno imet ljubezenski odnos tako kot lahko ljubiš očeta ali brata. Spolna privlačnost nima tukaj nikakršnega smisla, še manj paje pogoj za ljubezen.

Cel čas že govoriva o nekakšnih pravilih (družbenih ali dogmatičnih) ne pridema pa do vprašanja s katerim sem se oglasil v tem topiku. In sicer do vprašanja učinkovitosti različnih avtoritet in ta učinkovitost se lahko odrazi le na posamezniku v praktičnem smislu. Gre v bistvu za vprašanje lastne morale in kakšno vlogo lahko odigrajo pri oblikovanju le-te različni dejavniki. Meni se pač zdi, da da družba z svojim zgledom ne daje prave in učinkovite podlage za to. Rezultate tega vidimo v raznoraznih "bushevskih" anomalijah, ki izhajajo iz popolnega nerazumevanja samega smisla pravil, saj jih v eni in isti sapi povdarjajo in hkrati kršijo.  

LP

Quote:


Valjda da so moralne norme iz družbe, pa ja ne misliš, da jest mislim, da izhajajo iz nebes. Ampak to še ne pomen, da jim družba, tud naša sedanja sekularna, ne samo na religiji utemljena, ne priznava metafizičnega oz. nadnarvanega značaja. Nobena norma, noben  zakon ne bi veljal  v družbi prav nč, če ne bi vsak posmeznik vanjga investiral svoj čustveni  presežek,  na katerga se obešajo tud religiozne dogme. Samo za primer: že v 4. stoletju je grški filozof zarad podobnosti grških bogov z ljudmi razglasu, da smo si te bogove izmislili ljudje sami, pa niti njemu niti  nobenmu drugmu ni prišlo na misu, da  vanje ne bi več verjel oz.  da ne bi vanje več ne investiral svoje čustvene projekcije. Spoznaje v tem smislu nima veze z religioznostjo, bogovi in moralne norme vzdržjujejo iste čustvene energije, ki jim jim razum ne more do živga, dokler razrešujejo življejske  probleme oz.  paradokse med posamičnim in splošnim, objektivnim in subjektivnim, dobrim in zlim. Ko se čustvena investicija ne povrača več, ko se dogme in moralne norme izpraznejo, se iz te iste energije skreirajo nove drugačne, pač času primerne, a še vedno bazirane v naši presežni energiji, ki je niti ne  mormo jemat  kot svojo, če hočmo da deluje, neglede na to, da v bistvu vemo da je naša.


Mislim, da je v tem tud bistvo avtoritete, ki  je personificirana v boga, papeža,  cesarja
ali predsednika.  Tud če vemo, da je 'cesar nag', da sami investiramo svojo čustveno energijo vanjga in ga na tak način vzdržujemo kot avtoritetro, ga bomo vzdrževal naprej, če nam rešuje bistvene življenjske probleme. Spoznaje, da je 'cesar nag' nas je zgodovinsko gledano večinoma sicer pripeljelo do depersonalizacije avtoritete, ampak tisitega, zarad  katerega smo bli včasih prisiljeni to persono ustvrat, pa nobeno zgodovisko ne bo odpravlo. Religiozno bistvo človeka se prenaša v sekularizirano družbo tud če religija shira.

Tisto, da 'svetosti' ni v naši ustavi, zna bit res, ampak men je blo takrat simpatično, da je prav hribar ta termin hotu noter spravt. Kot ateistični filozof je s tem pokazal, da pozna  bistvo temeljnega državljanske zaveze. Če bi hotu to noter spravit kakšen teolog, bi tud jst koj zastrigu z ušesi, da kakšna religija hoče ustavo zdogmatizirat po svoje.

mind wrote on 11.02.2003 at 21:50:15:

Tvoja "dolžnost" kot pubertetnika/adolescenta je bila, da postaviš pod vprašaj vse avtoritetete, jih preizkusiš, da ti bo naprej v življenju jasno, da so le te pogojene, da se da živet tudi brez njih, da pa so ponavadi tudi potrebne za nek namen in zato lahko celo koristne.

Recimo učiteljico zgrabit za joške, da ugotoviš, da se za strogo izvajano avtoriteto morda skriva velika negotovost in še kakšen drug problem (šala, mind, šala, v njej pa morda nekaj resnice)

Namesto tega trdiš, da so avtoritete absolutne, tvoje vedenje pa pogojeno s strani njih, ti pa na njih nimaš vpliva. Nak. Avtoriteta in moč je vedno dvostranska reč, s svojim upoštevanjem avtoriteto tudi sam vzpostavljaš. S svojim podrejanjem volji drugega vzpostavljaš njegovo moč nad tabo in drugimi.

V čem je razlika med "podrejenemu prijazno avtoriteto", ki ti svojo avtoritarnost prijazno poskuša razložit in utemeljit in pa tisto, katere naravo si sam preizkusil in spoznal? Razlika je natanko v naslovu tega topika, v dogmi. Avtoriteta z razlogom, ki ne vzdrži tvojega preizkusa njene narave je lahko utemeljena samo v dogmi.

Dogma vseh dogem, ki se uveljavlja v svetu v zadnjem času pa je, da je treba avtoriteto brezpogojno spoštovat, sicer se bo svet podrl. Uveljavlja se tako, da policaji najprej brez razloga prebutajo enega klošarja, ki ni dovolj spoštljiv oz. se sam ne odstrani dovolj hitro, potem pa je kmalu normalno, da prebutajo že vsakega, ki se ne obnaša "pravilno" oz. dovolj spoštljivo. Uveljavlja se skozi miljon filmov, "odvetniških" dram ali pa skozi to, da se recimo v StarTreku v skoraj vsaki epizodi in to v skoraj 100% problemi nastanejo, ker nek član posadke ne posluša v celoti kapitanovih navodil oz. ne upošteva njegove avtoritete.

Nasproti tvoji pogojenosti s strani avtoritete ti postavljam svoje prepričanje, da si svoboden posameznik, ki je sam odgovoren za svoja dejanja.

lp bp

ne in ne, aryan, marsikdaj in marsikje si odvisen/pogojen/neveden/..., ni pa seveda nujno, da si odvisen/pogojen/neveden/..., si pa vedno v celoti odgovoren za svoja dejanja.  

bp

Quote:


Po moje ni finta dogme le  v tem, da je na njej utemljena avtorieteta. S tem dogma avtomatsko dobi neagtivni prizvok, ki si ga ne zasluž.

Dogma sama po seb je po moje čist nevtralna zadeva, je le  organiziranje resnice okrog principa razodetja, tko kot se resnica  sodstvu ogranizira okrog materialnega dokaza in v znanosti okrog  teoritične konstitentnosti oz. emprične preverljivosti znotraj zanastvene paradigme. Avoriteta se na vseh teh področjih črpa iz tako ali drugače dojete  resničnosti same neglede na to, okrog česa se resničnost organizira. Dogma ma v tem smislu enako veljavno in legitimno avtoriteto kot inštitut materialnega prava ali na znanstvenem ugledu utemljenjo stanje stavri. Šele če iz svoje resničnosti (in ta je v bistvu že transcedentalna, nadnaravna) ne more črpat avtoritete, pol se poslužeuje zunanjih avtoritet, kar enako velja tako za religijo kot pravo kot znanost oz njihove resnice.