Te-nej, ni se ti treba dušo slikat v enmu religiozno. dogmatičnemu pogledu kot tisto, kar ostane od človeka po smrti. Če kodo to rabi, naj jo tako ma, ma pravico tko na dušo gledat. Tako  gledanje pa po moje ni prav nč v nasprotju s skeularnim gledanjem na dušo kot potenco, ki se relaizara skoz eksitenco tukaj in zdaj, zarad mene pa lahko tud še pol, ko mene v fizičnem smislu več ne bo. Jest na eksitenco itak  tko gledam, da sem v bistvu tist, kar nism, in zarad mene lahko to vključuje naslednji živ trenutek kot zagrobno večnost. S  stališča ekistence tukaj pa zdej je to čist nerelevantno, zato kar se mene tiče tiče dost strpno  sprejemam religiozne poglede na posmrtno življenje in v men ne sprožajo kakšnih posebnih paradokosov dualnosti, ki bi jih moral z zanikanjem posmrtnega življenja ali norčevanjem iz vernikov v tako  življenje zatirat...      

Quote:


Tako sem te pač razumel, za popolen prehod na duševni nivo (če sploh kaj na tem), bi se najprej morali znebiti telesa - in da bi vsi to laže izvedli bi bilo najbolje, da izkoristimo vse svoje "nergetske" potenciale in to omogočimo vsem ne glede na vero, ideologijo, kasto ali raso.

Precej absurdna (vsaj toliko kot moje in tvoje zgornje izvajanje) pa se mi zdi tudi ideja služenja Bogu, ki je kot tak nekaj popolnoma duhovnega, s telesom. Poleg tega, da služimo ponavadi nekomu, ki naše usluge potrebuje. In če Bog kot absolutno bitje potrebuje naše usluge in služenje, je to resnično pomilovanja vredno bitje.

Prav tako pa se mi zdi, da so njegove (Božje) usluge potrebovale predvsem vladajoče kaste za obvladovanje svojih podložnikov in da je prvim večkrat pomagal kot drugim.

Quote:


Če  okrog tega subjektivnega izkustvenega dejstva, da duše ni,  organiziraš svoje vrednote, pol iz tega nujno narediš dogmo, zarad katere tiste, ki ogrog svojega prav tako subjketivnega izkustvenega dejstva,  da duša je, organizirajo svoje vrednote, po defoltu nardiš za praznoverce, kar spet ni daleč od nič-vrednežev. Enako nardijo lahko oni s tabo, ker dušo, njihovo največjo vrednoto, zanikaš, in že smo ujet v en zaciklan krog izključujočih dogem, ki se po našem menju lahko razreš le spreobrnitvijo ali pokončanjem enga al pa drugega.

Jest verjamem preprosto v to, da je vse oz. celota, okrog katere bi blo edino smisleno centrirat vrednote,  ni  eno ali drugo, niti eno  plus dugo, ampak je  eno v drugem že vsebovano. Vernik mora najt v svoji religiji tvojo opcijo duše, ti pa v svoji vernikovo, ker le tako je lahko vse vsebovano v vsem po enmu holističnemu principu, ki sta ga razjebala tko religije kot znanost.    

Aryan to skoz svoj religiozni princip lahko imenje služenju absoltu, ti pa skoz svoj sekularni vidik lahko rečeš služenje celovitmu pogledu na svet. Oba morata po moje žrtvovat le svoje služenje  omejenosti/partikularnosti, ki nima z  odrekanjem inuvidulanosti/subjektivnosti oz. podrejanjem občosti/objektivnosti čist nobene zveze.

Jrst pr aryanu opažam, da ma njegova religija ta potencial v seb, in bi ga rad prkazov nam tko, da bi bi mi odkril v  svojih pozitivitisčnih principih. Tega nam ne zna dopovedat drgač, kot skoz svojo religijo in na nas je, da v njegovi religiji najdemo to, kar v bistvu njegovo religijo tud presega, torej se nam zard tega spoznaja ni treba spreobračat ne ne njemu ne nam.

Ampak skupno hotenje/namen, da je to možno, je pa potrebno.      

Mene pa zanimajo globji, mogoče nezavedni razlogi za nepriznavanje kakršnekoli dogmatične ideologije. Predvsem ten-neja sprašujem ali je to res zaradi popolnoma zgrešene predpostavke o našem obstoju ali pa je mogoče vzrok tudi v bojazni pred upoštevanjem dogmatičnih pravil (npr. zapovedi) in ob tem tveganje pred izgubo ega?  Vsak povprečen in iskren človek lahko ugotovi, da v nobeni ideologiji ni ničesar takšnega, kar bi bilo v neskladju z njim samim.....v smislu težnje po "biti dober" oz. ravnati s samim sabo in okolico na pošten,iskren,sočuten in predvsem z ljubeznijo prežemajoč način. Res je, da te mogoče pretiran pozitivizem in navidez neuresničljivi ideali lahko odvrnejo od zavestnega upoštevanja dogmatičnih pravil, prav tako "nelogičnost" večne duše v primerjavi z umrljivim telesom kakor tudi ne preveč z ljubeznijo prežemajoči rezultati nekaterih institucionalnih religij ampak ali to pomeni, da pravila za katera lahko iskreno rečemo, da nam lahko samo koristijo (ne laži,kradi,ubijaj...) ne držijo zaradi tega, ker pač izhajajo iz religijske prakse ?

Se mi zdi, da lahko kljub nepriznavanju "duše" kar lepo poskrbiš za svoje "telo in um" ob upoštevanju neke takšne ideologije. In če je ta ideologija res takšna kot sama sebe predstavlja, se to mora v končni fazi odraziti na tvojem telesu oz. umu oz. duši. Glavni problem je pomoje predvsem v nezaupanju  in iz njega izhajajočem strahu pred izgubo ega, torej tistega dela nas, ki ima vedno odgovor na vse, pa četudi je ta odgovor takšen, ki ni najbolj v skladu z dogmatičnimi pravili.



LP

Mind, malo si pomešal dogme s pravili obnašanja.

Dogma je temeljni in nespremenljivi verski nauk (naprimer o vsemogočnosti boga ali o sveti trojici) in temelji na avtoriteti in ne na (znanstvenih) dokazih.

Zapovedi (ne kradi, ne ubijaj, ..) so pa pravila obnašanja in nimajo z verskim naukom nobene veze, čeprav si (boljši del) pravil verstva rada tudi prisvajajo.
Če ne kradem in ne ubijam, to ne pomeni, da se s tem držim določenih verskih dogem, ampak pomeni, da se držim dogovorjenih družbenih pravil obnašanja, ki nimajo z vero v nadnaravno nobene veze.

Quote:


Quote:


Hja, bardo ampak vprašaj se zakaj se držiš enega ali drugega. Kaj pa je z tistim, ki spoštuje pravila obnašanja zaradi "družbe" v sebi pa čuti drugače? Gre v bistvu res za eno in isto stvar le razlogi so drugačni.

V mislih sem imel izključno notranje doživljanje in izpoljnjevanje teh pravil, neodvisno od "družbenih" zapovedi. Point je torej kako ta pravila doživljaš, ker le-to je ključnega pomena pri tvoji "praksi".



LP
 

mind wrote on 11.02.2003 at 13:27:52:

Pravil se najbrž res ne držimo vsi iz istih razlogov, vendar ti zagotavljam, da se jaz pravil (ne kradi, ne ubijaj, ..) ne držim zaradi nadnaravnih ali verskih razlogov (ali zaradi pričakovanja nagrade v raju) ampak zaradi spoštovanja do drugih.

Quote:



Valjda da se se s tem ne držim verskih dogem, vsaj posredno, ker to pomen, da zanikam avtoriteto, na kateri so družbena pravila obnašanja utemeljena. Za dogmo in pravili stoji  ponavadi ista avtoriteta, ki je v primeru kršenja ogrožena. Ta avtoriteta je ponavadi predstavljena kot  nadnaravna, zato ma kršenje praviil z nadnaravnim neposredno zvezo.

Dogma je po moje sama po seb 'dobronamerna', ker  nekaj mora razreševat, da sploh lahko deluje. Ego jo lahko sprejme kot samoumevno in   jo integrira vase kot princip ločevanja in povezovanja z višjim od sebe, lahko pa jo tud zlorab, zato pa v religiozni prasi obstaja zelo buden inštitut nadzora. Tko da se v bistvu strinjam s tabo, majnd, da se deviantnosti ega znotraj religiozne prakse praviloma sankcionirane, ko kršijo z dogmami zakoličine principe. Problem se pojav, ker tak sistem ne dopušča korekture od 'zunaj' in zato obstaja bolj velika nevranost izbruha 'kolektivnega' egoizma, ki je v zgodovini napravu dost hudga in zarad katerega je  na slabem glasu religiozni način brzdanja ega nasploh.