titud wrote on 11.02.2003 at 15:22:04:
Kot taka je bla nekomu razodeta, zanjga je bog kot tak dejstvo, okrog katerga se napletla dogma za tiste, ki jim tako razodetje (še) ni dano, ampak jim sede tko kot teb točno zarad takga pa takga kulturnega in osebnega ozadja. S tem ne pravim, da se si se boga/absoluta zmislu al pa da se ga je zmislu kdo drug. Pravim celo, da tega, da je bog večna in neizpodbitna persona nima nihče pravice niti avtoritete zanikat, ker je to dejstvo lahko komot nekonfliktno integrirano v vsakega posmeznika s holističnim odnosom do sveta, negledea na to ali je ta posameznik pripadnik čist druge religijie al pa sploh ni pripadnik nobene religije.
Res je bila nekomu razodeta, vendar pa se ponavadi sploh ne ve komu (recimo sveti spisi). Za nekatere "prebujene" pa se ve, da so sami delovali ali pa celo nasprotovali dogmatiziranju (Buda, Jezus, Zuang Zi, zenovska smer, gnostiki . . . ).
Ali pa primer svetega Pavla, ki je padel s konja in začelo se je Pavlovo krščanstvo.
titud wrote on 11.02.2003 at 15:22:04:Te-nej, vera v spoznaje je tud vera. Oblika spoznanja je tud razodetje kot končno spoznaje, in ko se ti taka oblika spoznanja zgodi, je težko, da si ga boš pustu dopolnit al pa clo trudu zrelativizirat z novim spoznanjem. Spoznanje tako ni pravzaprav noben proti dogmatski argument, clo obratno, največji skeptiki v so v bistvi skriti iskalci končenga spoznanja, samo da jih trenutno odkrito nikol ne more do konca zadovoljit. To je bolj oblika nevroze kot pa znak pishičnega zdravja, s katerim bi si dogmo lahko trudl utemeljit kot bolezenski simptom.
Seveda je, tudi vera v vrednost denarja je vera, kot še marsikaj druggega - toda vera brez spoznanja je slepa vera. Zato sam dajem prednost spoznanju.
Če je skepsa do praznoverij in raznoraznih "čudežev" oblika nevroze, potem imam raje nevrozo, kot pa zdravje.
titud wrote on 11.02.2003 at 15:22:04:Temljna družbena pravila (družbena morala) majo v vsakem družbenem sistemu 'metafizično' ozadje pa avtoriteteto, če ne bi bla preveč profana in bi jih vsaka oblast lahko krojila po svoje. Temlej morale je tisto, kar nas presega kot posmeznika, zato je to, kar nas presega, sorazmerno enistavno navezat ali celo personificirat na nadnaravno, transcedentno, božje. Še v naši ustavi se pravica do življenja kot najvišja moralna zapoved utemeljuje v 'svetem'...
Če je zate kazen v svoji osnovi metafizična, potem bi to držalo, drugače pa ne. Morala pa pomeni samo normiranje obnašanja. Tamelji morale kot norme obnašanja imajo tako kot religija izvor v družbi in ne obratno. In ne boš verjel - vsaka oblast je krojila tako religijo, kot tudi moralo popolnoma po svojih potrebah (poglej si recimo egipčane ali pa grke; poglej si prve zakone - vse skupja je precej človeškega izvora.). Lahko pa si še enkrat prebereš ustavo - tisto o svetem je bila le Hribarjeva pobožna želja.