Tle naj bi se nadaljevala nedogmatična razprava o dogmi od tukaj

http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=vera;action=display;num=104382634...

Quote:

bardo_thodol in littlestar : kaj pol vidva predlagata za dosego tega spoznanja tud v praksi ne samo v teoriji?

Quote:

Po moje predsodek do dogme imet  v naprej, zato ker je zgodovisnko na slabem glasu,  ni dobr. Če veš, kašno funkcijo ma, jo lahko uporabiš, ko jo rabiš. Ne rabš pa se je oklepat v strahu pred lastno transformacijo ampak nasprotno, uparbit jo treba kot sredstvo za lastno transformacijo takrat, ko se znajdeš v nepomirljevem konflkitu nasptrotij. Jest bi zase,  ki sem bolj trmoglave sorte, stopnjeval nepomirljivo še z neznosnim, ker nepomirljivost sama pa seb je lahko zlo produktiven vir za rušenje okostenelih in izpraznjenih dogem brez vsakršne druge kot balastne funkcije.

t wrote on 10.02.2003 at 14:27:11:

Če si predstavljam židovska plemena tam nekje xy B.C., navadno tri štiri družine na kupu, ki so se vlekle po skoraj puščavi tam po bližnjem vzhodu, potem je hitro jasno, da bi svoboden seks lahko pomenil razpad plemena in je zato moral biti strogo in od boga sankcioniran in še strožje reguliran.

Pa to še ne razloži vseh čudaštev, drugi del tega je uzakonjen patriarhat in neenakost med spoloma, za vzdrževanje katerega je treba tudi zatirati (predvsem žensko) seksualnost. Primer: Lilith

bp

Kar se religije nasploh, je preveč vseprisoten družbeni pojav in preveč pomemben, da bi jo lahko kar pozabili. Tudi čisto zadnji pigmejci in bušmani častijo to ali ono božanstvo, žrtvujejo temu ali onemu bogu. Oz. so ga vsaj njihovi predniki pred deset, sto, tisoč, desettisoč ali stotisoč leti.

In ker je tako univerzalen fenomen, se je po mojem le treba vprašat, zakaj je postal tako univerzalen.

Človeški um gradi svoje bolj abstraktne kategorije na podlagi stvari, ki jih srečuje v svojem okolju, na svojem telesu in osnovnih življenskih situacijah. Kategorije nastajajo z metaforičnim premikom ali s pomočjo metonimije. Pa vendar vedno ostane cel kup dogodkov in pojavov (še danes), ki jih je težko ali nemogoče razložiti z nam že domačimi koncepti.

Vse kar je, je večje, kot tisto, kar znamo razložiti, tisto kar je in si ne znamo razložiti pa je (na prvi pogled) zunaj nas in je zunanje nerazložljivo. Poskusimo si lahko to razložiti s čim kar poznamo, pa dobimo bolj antropomorfne, ali pa živalske bogove, pa vetrove duhove in podobno. Ali pa kasnejše bolj abstraktne koncepte, dimenzije, plane, energije, računske stroje, kvantne preskoke, vsaka doba ima pač svoje metafore.

Če k temu dodamo še nekaj glavnih strahov, nepredvidljivih nesreč, travm izgube bližnjih, pa hitro pridemo do molitve in zagrobnosti.

lp bp

Quote:


Tale tvoj razmišljanje, bp, mi skor ni dal spat. Se mi zdi , da je nekaj na njem, čeprav na religije gledamo kot kozvervatorje družbene stratifikacije.

Religije so, gledano iz sedanje sekularzine pozicije, ki temelji na pozitivističnem odnosu do sveta in drug do drugega in samega sebe, ki je izraito partikulren in dualističen, ustvarjale precej  bolj holističen/celovit pogled posmeznika na svet. Religiozen človek se ne izgublja v iluziji, da bo dobil celovit pogled na svet, ko bo spoznal  do konca pa brez ostanka njegov posamezni delček. Religiozni človek se pri spoznavnju posamičnega na nekem mestu mora ustavit, sprejet dogmo o stanju stvari na tem področju, ki  jo je še zmeraj sposoben povezat v odnos do drugih posamičnosti in preko teh spravit v en kolikor toliko celovit pogled na svet. Na funkcijo dogme v tem smislu ne smemo gledat posamično, ampak skoz njeno vlogo vlogo pri konstruiranju  v celovitega pogleda na svet. Ta celovit pogled na svet smo z racinolistično znanostjo, osredotočeno na cepljejnje detajlov proti neskončnosti, čist zgubl in smo čist nebogljen in prakktičnmo neusposobljen ta pogled  spet nazaj vzpostvljat. V to našo nesposobnost na svet gledat holistično, v tesni soodvisnosti/povezanosti   vsega z vsem, se je uturila legitimnost brezmejnega kopičenja bogastva na eni in revščine na drugi strani. Posamično gledano v tem ni nobenga problema, ker se itak gibljemo vsak na svojem polju kot da nismo eno, tko da se svet polraizira brez vsakega mehanizma, ki bi ga spet vzpostvljal v celoto.

To najbolj ekstremno čutjo v revnih slumih velikih mest muslimanskega sveta azije in afrike, kjer tradiconalne na islamski religiji sloneča solidarnost med folkom razpadla, folk pa (še) ni ozvestu zahodnjaške sekularne odgovornosti zase. V teh okoljih, ki so izvržena iz tracionlne, na religiji sloneče solidarnosti, se poraja verski fanatizem in terorizem, ki se ga boji celo tradicionalni islam sam. To, da je zahod  s svojim kolonilizmom (afriške države), kasnejšo blokovsko delitvijo interesov(afganistan, palestina) in naftnimi interesi (bližnji vzhod)  razsul islamsko tradicinalno družbo, se mu sedaj v obliki terorizma dobesedno sesipa na glavo. Pardoks je v tem, da s tem terorizmom vsaj na tiho solidraziriajo depreviligirani sloji na zahodu, ki so sami žrtve partikulariziranega pogleda na svet brez družbene solidarnosti v krščasnkem smislu, ki jo je uničla partikularistična revolucionarna romantika meščanskega, pol pa še fašitoidnega in proletarskega tipa.

Tko da tud jest samega sebe zalotim v poziciji, ko se nostagčno oziram po cajtih, ko je bila stanovsko/kastna uredite vsaj dogma, ki je posmične družbene sloje sicer cementirala in v tem smislu utesnjevala, vendar so se vsi počutl kot potreben in nepogrešljiv del celote. Znotraj takega religiozno sicer omejenega holizma je imel vsak svoj točno določen prostor, na katerega se je lahko zanesu. Dons ga nima več, je mogoče določen folk mimogrede proglasit za odvečen. Hitler je dober primerek za to, zdaj so to svetovni oligarhi, ki jim je odveč tisti del sveta in domačije, ki ne troši.

Se zavedam, da vsaka religija  s svojimi dogmami pomeni zamejvanje sveta v bolj ali manj tesne okvire, ki je na posamičnih področjih možno dokaj zlahka in z velikim veseljem razbijat in se 'osvobajat' njenih okvirov.  Jebeno pa je pol zopet vzpostvljat nazaj celoto in tle smo pozitivistični realtivisti dost bolj nebogljen kot dogmtični verniki. Zato se verniki križajo in upravično zgražajo nad našimi naivnim dojemnjem sveta kot celote, našimi zapletnajem v nerešljive paradokse dualnosti in   nam skušajo pomagat 'dojet' njegovo celovitost. Po moje moramo nardit en konpromis: mo si moramo priznat, da dualizma, ki ga poraja  pozitivistično/racionalitičnega   pogled na svet, ne moremo presečt brez priznavanja legitimnosti  religioznega pogleda na svet; verniki si morajo priznat, da je njihova razligijska  razlga sveta v bistvu tud partikularistična, ker možna le zarad pristjanja na omejujoče dogme.

Humanistični holizem je po moje  možno dosečt  le s preseganjem obeh partikularnosti, tako religijske kot sekularne.                        

Quote:


Tako je! ???  Najbolje, da vse skupaj vržemo v zrak, uničimo ta planet do konca in v miru ter v služenju Bogu živimo kot večne duše; saj nas nič ne dvigne teko lepo in dokončno nad vse dualnosti in dualizme ala duh telo kot adsolutni gospodar življenja, smrt- znebimo se tega pregrešnega telesa in zaživimo v absolutni resnici!

t wrote on 11.02.2003 at 10:25:27:

zakaj pa bi blo treba vrzt planet v zrak in se znebit pregresnega telesa da bi lahko sluzil Bogu?

sej Boga je treba sluzit (dokler jih mas) s telesom, umom in govorom. ce jih uporabljamo za svoje sebicne namene, pol dobimo trpljenje. ce pa ta isti telo, um, govor in konc koncev tud planet "uporabmo" za sluzenje Bogu, pol se nam ta trpljenje odstran po Bozji milosti.

to je tko kot sluzben avto. ne smes it z njim na morje in tam sebicno uzivat, niti ga ne smes "ne-uporabljat". sluzben avto je namenjen za sluzbene interese, ki posledicno postanejo tudi interesi vseh zaposlenih.