Quote:

Sprejemat se in si obenem zaupat Eva, kako tebi to uspeva; izgleda tako gladko, privlačno, pa še smisel za humor ohranjaš; si skoraj kot iz pravljice. Tako da tebi in vsej tvoji družinici pošiljam mmmmmmmmm poljubčkov ....
Sprejet sebe, si odpustit, dopustit, da padeš, se raztreščiš in nikoli ne nehaš upat, da se boš pobral, da se boš sestavil. To pa samo s sabo ne gre, ker se nismo sami "delal". Nam je bog dal to sposobnost, da šele ko zares začutimo sebe, pa čeprav smo se razbili na sto jazov ali ja(ne)zov, .. gre v resnici samo za enega pravega. In samo (so)človek, ki je sposoben to frekvenco poslat kot "medstavčno" poved ali preprosto zaporedje črk, ki nas/ me zadane se nas prime; to meni deluje kot voda in moka in potem se lahko pogledam v črepinje, v eno tako gorgono ki se zrcali iz vsakega od stoterih koščkov in me potem lahko samo samo še skrivaj opazuje, ..

Pogum je najtežje ozavestit, a se ga sploh da? Al mi pa količina strahu, ki ga ne-zmorem, govori kje sem ga za-pustila in zakaj. Vsakemu dobremu prijatelju je potrebno dati prosto pot, da nas zapusti, kadarkoli nas hoče, to si zelo dobro povedala, Eva.  Ali pa gre bolj zato, da si moramo sebi dopustit misliti, da ga ni? A zakaj je sploh potrebno toliko?? zanikanja lastne volje in samoodpovedovanja? Ne vem koliko zares, kdo mi pa lahko sploh odgovori, ko pa vsi neprestano trobijo, da se pravi odgovor skriva v meni: Mah ne vem še, htela bi pa reč, da vsaj v tem primeru nočem biti tista zvezdica, ki živi svetlobna leta stran; ne res, ..Kdo mi pa mora dat odgovor, no, kdo? Tudi če vem zdaj, bom poklicala vse "pogumprijatelje", da mi priskočijo na pomoč, da me bodrijo. Ker sem se odprla in zaupala, da sem z zaupanjem poplačana. Ker sem dobila najlepšo zahvalo za to, kar sem naredila. In da si ne bi drznila bit sramežljiva ob tem.

Tole je press refreshlessa, ker šibammm, drugač se bom bolj potrudila ??? To me še zdaj drži, da za tem ekranom skoraj eno večnost ždim in sprejemam, sprejemam. Na zemlji smo najbolj odvisni prav od tega, koliko uspemo sprejemat, potem je akcija, je druga na vrsti. Saj toliko, da ohranim še toliko sebe, da zmorem še kaj svojega   dat. Upam, da veš, da upam najbolj, da z mano upaš, da mi to kdaj uspeva.



Karmen

Eva, a si še za kako pisnaje, o SEBI in reciva o meni...
Greva malo pisat ZASE, no lahko še kaj napišeš, pa ti odgovorim

Ali pa vprašaj, pa potem pišem jaz zase ali pa tebi...

Moonlight wrote on 28.01.2003 at 21:21:25:


Star, Imava to najlepše najboljše,

kar JE ker Ti si

VSE in mi poveš

in ZDAJ!!!

veš: da naprej gradiš in mi zaupaš!

ps: a vse eno šeeee povej



Karmen

(sem že velik z-delet-ala, tko da sam tale quote,ker verjamem, da drži zame)
Lej:
Your lesson in this life is to speak the truth when you do speak and to govern your actions by your code of ethics.

Danes zjutraj sem Sebi nameravla Žalost   , odšla malo prespat, da se mogoče zavem, da so to samo sanje. Prespala sem najlepši del dneva, ko je zunaj sijalo sonce, sem jaz spala. Jezna sem nase tale trenutek, ko se tega zavedam, Zunaj je bilo tako lepo, Sonce, Eva, saj veš, kdaj sem ti ga nazadnje omenjala.
Žalsot je še vedno ob meni, ja, še vedno...(, sedaj pa tole berem...
Quote:


Gledam smeškote,     8)    

Prvi je, drugi je, tretji pa... naredim nasmešek, kot je prvi, malo se zasmejem, kot  , in pri četrtem se ustavim, naredim večji... , potem grem dalje... , TA pa je bil Pravi.
Nasmejala sem se, takole...
Zakaj ni vedno tako, zakaj me spremlja neka žalost, ki jo moram nostiti v Sebi, ko bi jo najraje delila z drugimi, pa se zaprem in ne gre ven, ker si mislim, da mi drugi ne bodo zmogli pomagati, da samo sama lahko delam korake, naj me pustijo pri miru, da -  naprej spim...
Zase sem sama odgovorna, to vem že odkar sem stopila na pot odraslosti.
A svet ni tako lep...
Precej več truda je potrebno vložiti, da pri tem ostanem trdna, kar včasih priznam, je resnično težko.
Kako lahko je priznavati, da nisem sedaj v svoji koži, Eva, opaziš.
Ko sem včeraj Pisala Zase,  je na mojem obzorju resnično sijalo Sonce, tudi naužila sem se ga, ogledovala lepoto, ki bi danes morala polniti moje Srce pa....
sedaj pišem zase, povem, da  je pot tudi taka, da ni vedno lepa.

In, Eva, nisem "brisala", pa tudi smejem se tale trenutek "ne".

Premišljujem, če bi bilo mogoče dobro iti malo na zrakec, ali pa naj smo počakam na Luno, ki je moja "mamica", čuva me ko svetim na nebu in žarim, svetim, razsvetljujem POT LJUDEM, ki me včasih resnično ne "vidijo", tako kot bi me lahko. Kako smo si različni...

In, še nekaj, ko pišem, napišem, odpišem, prosim te -  povej vsaj tole -   Hvala, Simona...

Hvala, Eva, ker si prebrala do... in še naprej...
Rada te imam...

Kaj pravite na rano, ki je v vas, kako jo celite, kaj naredite, da vas ne "boli", če se ne da povedati na glas o, čem je stvar?  ???

Quote:


Eva, glej tole... , in še... .
Mislim, da sem ti povedala vse, kajne... Hvala, za tvoj hitri in prijazni odziv...

Quote:


Eva, nekje me že poznaš in prepričana sem,da so besede včasih tiste, ki o nas največ povedo, še posebno ko pišemo, tam si največ Povemo, potem pa se samo sprašujem, zakaj vedno ni tako, da bi To Povedali Na Glas, le zakaj, si ne upamo, ali kaj...? Mar mislimo, da bomo trpeli, če povemo svoj problem, če se o njem razgovorimo.
Vedno mi je bila želja, da o tem kar napišem o tem tudi govorim, vendar vedno sem si postavljala vprašanje KOMU?
Bolečino, ki jo nosim v sebi, recimo do določene osebe, jo njej ne zmorem zaupati, ker jo lahko prizadanem, ali kaj...
Nosim jo v sebi, povem drugemu, ampak to ni enako.
Sama moram narediti korak in se soočiti z Osebo, kateri to namenjam, ne pa o tem govoriti drugi   -  vidiš, tu je moj problemček -  raje povem drugemu ; kako je oni slab, kot pa Njemu -  ZAKAJ?
Kdo bi vedel.


Quote:


Mi je pisalo zadnjič, da bom ravno v soboto, imela najlepši dan, spoznala nekaj lepega, pa... sedaj... no, kje je bil tisti dan...
Veš Eva, ne verjamem v to. Verjamem pa VASE, ker sama spreminjam sebe, nihče ne bo Hodil moje poti namesto mene, ŠE BESEDE prihodnosti NE!
Ja, sobota, spoznala boš prelepo osebo in... pa kaj še...
Spoznala bolečino nad samo seboj "rano", to je to! Tako je bilo...
Ja, zrakec pa mi je prijal...
Smisl najdem, ko se vrnem, spet v svojo KOŽO! To pa storim, ko preberem kaj takega kot je tole:

...... in potem še tole;

Quote:

Pa je…pa je.  

Smejem se, ker Eva ve, več kot Jaz...  

Quote:


Eva, veš, da sem napisala to kar sem morala, sem pa vedela, da boš mislila, da to leti nate, pa sem napislala tisto zgoraj potem... In sem dobila odgovor sem, a me ne zadovolji, potrebujem nekaj več, ker, vseeno -  mogoče pa sem jaz tista, ki je preveč "težila".
Aha, pa še občutek je bil pravi, ob pravem trenutku si me našel... , le kako si vedel, če bi bilo to 1 uro pred tem, bi bilo drugače...
Sliko si lahko rišeš sam...

Quote:


No, Eva, tudi meni je lepo, da mi tako odpišeš in me razumeš kot znaš samo ti -  Zlata SI Mi.

Rada te imam!
Simona

...da nadaljujem
Quote:
mah, jaz ne berem takih horoskopov, sem imela v mislih tistega z groupovenous, pa verjamem v te stvari  
Quote:
???Preden je sobota minila, si ti mogoče malo preveč hotla verjet horoskopu   Quote:
Ti, a smeh prizemljuje?  
Quote:
eto, za v okvir  
Hvala za pozitivno povratno informacijo!  
Rada te imam.  

Lubica, sem prebrala, ti pišem.. grem ajat, sej veš... preden mi mož zasanja.
Odlično ti gre (kokr se men zdi) in navijam zate