z dotikom, pogledom, s čustvom, z besedami malokrat....

glih u tem je fora... katera me bo hotela kj naučit o ljubezni jo bom sam poslušal... ne pa tut sprejel njene napotke...

da bi en zahteval od mene v naprej določen način izražanja ljubezni je men isto kot  omejevanje svobode...

valjda tut jest govorim in zato tut izrazim z besedami sam to je malokrat v primerjavi z ostalimi načini...

vsekakor pa se sam učim tak da sprejemam tud drugačna izražanja...

verjetno izhaja to iz tega da je besede tako lahko izgovarjat in punce se kr limajo na sladke besede k pa še zdaleč ni rečeno da prihajajo iz srca... poznam dost takih fantov k to izkoriščajo in se mi zdi to zelo poniževalno do punc... torej zame to ni izražanje ljubezni temveč prilagajanje okoliščinam...

Ja. Tudi jaz se še učim.
Predvsem sem opazila, da sploh nisem razmišljala o tem, kako jaz izražam naklonjenost do nekoga.

Kar zdele vem, je, da se zelo rada dotikam, okušam, masiram, božam. Tako sicer zadovoljujem neke svoje potrebe, a tako tudi pokažem, kako mi je nekdo všeč.
Da mi je nekdo pomemben, pokažem s tem, da sem zvesta, resnična in iskrena, da se izogibam misliti le nase, da ne počnem, kar vem, da drugega prizadene. Pokažem s tem, da se odločim za trajanje odnosa, ne da bi vsakič postavila pod vprašaj odnosa, ko pride do konflikta.

Pogovarjanje in pogovarjanje... ja.

Da sem ljubljena, da sem nekomu pomembna vem po tem, da vztraja v pogovarjanju, ko se ne razumeva.
Pokaže mi tako, da me rad posluša, da ga zanima, kaj govorim, da se pozanima kako sem. Da me ne vara, da mi ne laže.
Počutim se ljubljeno, ko vidim, da ostaja z menoj, ob meni, da me ne pusti na cedilu, čeprav je kak konflitk.

In absurd je, da jaz velikokrat rabim umik, ko sem v konfliktu z nekom in verjetno, če ima kdo enake stvari za dokaz moje naklonjenosti, se lahko počuti neljubljenega ob meni.

Načela sem to temo, ker mislim, da imamo precej natančno v podzavesti kateri so "pokazatelji" ljubezni do nas in nas do drugih.

In verjamem, da dokler nimamo "napisanega" slovarja z drugimi, dokler si ne povemo tega, kako želimo, da nam nekdo izraža pozornost, obstaja po nepotrebnem veliko nesporazumov.
Verjamem, da se najdejo ljudje, ki imajo različne načine izražanja ljubezni.

Recimo. Eden se rad dotika in se počuti ljubljenega, ko ga drugi objame, boža. In ta nerad govori "rad te imam". Drugi se ne rad tolkio objema, kolikor se rad pogovarja in rad sliši, da mu drugi reče "rad te imam".

Amstel wrote on 04.09.2003 at 19:51:07:


Komunikacija. Pomembna je komunikacija.

Amstel wrote on 04.09.2003 at 19:51:07:


Hm... imamo res? Jaz mislim, da je izkazovanje ljubezni in tiste pozitivne naklonjenosti lahko samo eno. In to je s čutenjem ljubezni.

Vse ostalo, ko so zraven pa še drugi občutki, recimo občutek sramu pred kazanjem nekih občutkov, pa ni več občutek ljubezni, ampak že prevladuje občutek sramu, in občutek ljubezni ne pride do izraza dokler celo ne izzveni v nič.

Amstel wrote on 04.09.2003 at 19:51:07:


Vidiš, zopet pomankanje komunikacije. In zopet, pomankanje vedenja oz. poznavanja sebe in drugih, v tem primeru partnerja.

Zato: komunikacija, komunikacija in komunikacija, da lahko pride do ljubezni.

N.

Amstel wrote on 04.09.2003 at 19:51:07:

Jaz se pa kar strinjam s tem. Različno izkazujemo in različno doživljamo ljubezen. Na različne načine. V osnovi razlikujemo 5 prvotnih jezikov ljubezni. Potem sledijo seveda nianse in variante le-teh, ki šele določajo vsakega posameznika. Ti prvotni jeziki ljubezni so: besede potrditve, posvečen čas, sprejemanje daril, usluge in dotik.

Prvotnega jezika ljubezni smo se naučili v otroštvu. Otroci, ki čutijo, da jih starši ljubijo in da jih imajo tudi njihovi vrstniki radi, bodo razvili zdrav prvotni jezik ljubezni na osnovi svoje osebnosti in po načinu, kako jim starši ali druge njim pomembne osebe izražajo ljubezen. Mogoče se bodo kasneje naučili tudi drugega jezika ljubezni, a v svojem prvotnem jeziku ljubezni se bodo vedno najbolje sporazumevali.

In kakor v samem pogovoru – če govorim slovensko in se pogovarjam z nekom, ki zna samo kitajsko, jaz pa o kitajščini nimam pojma, se lahko še tako trudiva, pa drug drugega ne bova razumela. In zelo podobno je pri izražanju ljubezni. Naš čustveni jezik in jezik našega partnerja sta si lahko tako zelo različna kot slovenščina in kitajščina. In naj si še tako prizadevamo izraziti svojo ljubezen v slovenščini, naš partner ne bo nikoli razumel našega sporočila, če govori samo kitajsko.

Če je moj jezik ljubezni recimo »dotik«, jezik mojega partnerja pa »besede potrditve«, mi lahko on še tolikokrat pove, kako zelo všeč sem mu, kako zelo me ljubi, kako zelo ponosen je, ker je moj partner, jaz ga žal ne bom razumela – jaz bi to razumela, če bi me objel, me poljubil, se me dotaknil…

Ni torej dovolj biti samo iskren v izpovedovanju svojih čustev. Pripravljeni moramo biti tudi, da se naučimo prvotnega jezika ljubezni našega partnerja, če želimo uspešno izraziti svojo ljubezen. In šele tukaj pride do pravega izraza komunikacija med partnerjema in potem seveda darilo ljubezni drug drugemu – naučiti se tudi partnerjevega prvotnega jezika ljubezni, kajti le tako bomo lahko izrazili našo ljubezen partnerju in mu dali občutek, da je ljubljen…

m.

Miška,

Drži. Vse kar si napisala drži. Drži, če gledaš iz tega mesta kjer stojiš. Ampak pojdimo še dlje.

Recimo: Quote:

Ok. Ampak, potem mi pa povej, kakšna ljubezen je to (pa ti lahko nekdo vse to izkazuje), če v njem ni občutka ljubezni ? Ali potem smemo reči, da so vsi ti peti znaki oz. dejanja znak izražanja ljubezni? Ali pa bi bilo bolj točno, če bi rekli, da ti nekdo posveča čas, da te nekdo obdaruje, da ti nekdo naredi kakšno uslugo, da se te nekdo dotika in soglaša (v grobem) s tabo ?
Jaz verjamem, da bo marsikdo rekel, da so to znaki ljubezni. Bo, ker drugega lahko da niti ne pozna. Ampak če nekaj ne poznamo, ali že to pomeni, da drugega ni? Da bolj točnega ni?


Quote:



Čustva, pazi, čustva, si med ljudmi niso čisto nič različna. Lahko je seveda nekdo bolj srečen, kot drugi, ampak sreča je še vedno sreča pri enem ali drugem, ali ne?
Čustva so enaka, samo razlaganje čustev je pri ljudeh različno.
In verjamem, da če bi Slovenec in Kitajec prišla skupaj, da se nekaj sporazumeta, in če bi bila dovolj odprta za učenje o drug drugem, da bi se lahko sporazumela.

N.

Quote:


Dobro vprašanje. V bistvu govorim o "pravi ljubezni".
Torej o avtentičnem občutenju ljubezni, ne govorimo o tem, da kdo lahko daje "znake" ljubezni in v resnici ne ljubi.
Saj vemo, da nam lahko kdo izkazuje neko pozornost, ki zanj ni "izkaz LJUBEZNI", temveč le način vedenja.
Vemo, da lahko pride do nesporazumov med ljudmi.

A vendar bi se tu pogovarjala, o tem, kaj se dogaja s časom med dvema, ki sta se odločila biti skupaj in sta se odločila ljubiti.