Glede na tvoje znanje sem predvideval, da poznaš gito.
nisi mi odgovoril kdo je zadnji v nasledstvu učencev?

Quote:

Nekako takole:
Opusti vse religije in se predaj samo meni.
In ne boj se, jaz te bom zaščitil.

Ne hodi okoli vrele kaše in povej že enkrat konkretno ime  

Aryan,
Quote:

Quote:

Mislil sem -sploh ne misliti- s primerjavo misliti na nič in hkrati ne misliti na nič , sem samo ponazoril stanje brez uma . Ta stavek se ne da razumeti ker je protisloven.  
- zato ti ostanejo samo čustva.

Quote:

Oshojeve besede lahko poskušaš razumeti. Vendar če imaš že prej predsodek, bo ta predsodek okužil celotno besedilo in vse se bo kazalo v luči tega predsodka.
Npr.
Če imaš Oshoja za nekaj kar ni dobro ni vredu, bo tvoj razum deloval v to smer. Se pravi bo vse kar se da prefiltriral tako, da bo ustrezalo predsodku.
Se pravi lahko razumeš: Če smo vsi bogovi,potem ni edinega boga/resnice.
Ali pa če smo vsi bogovi smo vsi del ene absolutne resnice.

gape wrote on 26.01.2003 at 19:55:38:

   

se prav hoces povedat to, da vsem zejnim ki hitijo v puscavi proti fatamorgani, kjer vode ni, ni potrebno tega povedat. kje je pol sploh ksno "socutje"?

men se zdi boljsi nacin da so ljudje opozorjeni preden morjo sami izkusit "tegobe" razocaranj ipd. seveda pa upostevam tud to, da ne bojo hotl vsi upostevat  kakrsnih predlogov in bojo mogl do tistega pridt sami po "trnejsi" poti. ampak tud ko se jaz zavedam da nekateri bojo sprejel, nekateri ne, to mene ne ustavlja kej prevec da govorim, ker ksn bo pa mogoce dojel (in je kot tak vreden), cetudi se zdi da je vec takih ki ne bojo.

gape wrote on 26.01.2003 at 20:29:47:

no se prav mors sluzit a ne. sluzenje pa je podlaga ljubezni. in ker v tem topiku govorimo o Absolutu/Bogu in nasem odnosu z njem je prav da se te stvari povejo ne. ce pa koga to vznemirja (ego) pa naj pac ne hodi na ta topik brat ne. oz. naj se sam ne vznemiri prevec in pomiri takrat ko ga bo zamikal it ta topik brat, sej se le gre za neki koristnga

Quote:
 

Na tole od tapravagabiti bom skušal odgovort, pa se hkrat tud prikljućit na zanimivo debato vmes.

Še enkrat o intuitivnem, ki je po moje sposobnost priklaplanja na ene  matrice/tokove, ki smo jih skoz generacije genetsko zakodiral v nezvavedno. Jung bi temu reku kolektivno nezavedano, arhetipi. Seveda se na te lahko dojemamo samo  induvidualno, vendar so ena naša na skupna psihična zgodovina, zarad katere zaznavamo in delujemo drug drugemu nekako predvidljivo.

Kašno vloga ma pri tem intuitivnem religija, bog? Po moje imata oba sicer dober namen vodit/pripeljat čim bolj globok v te tolmune, ne da bi nas tokovi  in vrtninci potegln za sabo in nas odrtgal od tistga osnovenaga  zavedanja samega sebe, ki bi od tega potapljanja sploh kaj imel. Se prav da kljub hprepeneju po  zlitju z enim ohranmo zazanvo posamičnega, da se na to ekstazo sploh lahko naslajamo.  Bog je poosebljenje principa, ki te vleče v globine, ki ti sproža energijo, voljo in moč. Je hkrat poosebljena ljubezen in vabilo k zlitju z enostjo, a hkrat tud poosebljena groza in smrtni strah pred izgubo posamičnosti. Spoznanje boga (razvetljenje?) kot vrhunec enega intuitivnega procesa poglabljanja ljubezni in   lepega  proti  (po)polnosti  ima nujno svojo hrbtno stran, spoznanje strahu,  grdega in praznega. To gre skup, spoznanje ni možno brez obojega.

Kako se odražajo te hrbtne  strani, ki spremljajo intuitvnega spoznanja (boga/božjega)? Zemeljska ljubezen je ena generalka: ko se človeku prikaže v najbolj siloviti obliki v najlepši luči, je njena grozeča  hrbtna stvar postanejo ekistenčne okoliščine, ki so se prej kazale v prijazni ali vsaj nevtralni luči (nr. romeo in julija). In gledano z druge palti: objekt ljubezni se izkaže kot grozna, srhljiva  in smrtonosna izbira na sproti prijaznim ali vsaj obvladljivim življenjskim okoliščinam. Ok. z malo sreče in  dobre volje, zavedanja teh hrbtnih plati in zavezanosti eksitenci, se zaveš lastne odgovornosti in predbliske večnosti realiziraš skoz potomstvo in zavezanost  materialnim dobrinam skoz hkratno odvezanost od njih skozi ljubezen. Preseganje dulanosti skoz zmernost pač.  

Gremo naprej na odkritje in sledenje transedentne ljubezni do  boga. Njena hrbtna stran je indiferentost do posameznika, konkretnega drugega, kar imenujemo fanatizem.
Pri religijskih fanatikih je  Ramachandran odkril, da se zelo selektivno čustveno odzivajo na abstraktne religiozne besede in slike, hladni pa ostajajo, denimo, ob pogledu na slike njim bližnjih oseb ali ob prizorih nasilja in spolnosti. Vidimo torej, da pri takšni osebi ne gre le za močno čustveno odzivanje na abstraktne religiozne pojave, ampak hkrati tudi za indiferentnost do konkretnih ljudi in situacij. Dejstvo da so moralni fanatiki vseh vrst po pravilu brezbrižni, ko gre za bližnje čustveno okolje, lahko torej razložimo z bolezensko nastalo nezmožnostjo  čustvenega vživljanja na primarni človeški ravni. Vsako fanatično gibanje ima na čelu ljudi, ki so čustveno neobčutljivi  na ravni vsakdanjega življenja in ki jim uspe v totalni družbeni situaciji takšno občutljivost začasno potlačiti tudi v drugih pripadnikih skupnosti.
Religije  zahtevajo absolutno vero/zaupanje v pravičnost nespoznavnega, t.i.  boga, da potem od tu nazaj lahko sprejmeš njegovo avtoriteto, ki določa mero strastem. Problem religije je v tem, da po enem iracionalnem sistemu sicer daje mero posameznim strastem le pod pogojem, da se vera v boga ne omejuje z ničemer, ta mora ostat potencialno brezmejna, da lahko obvlada vse ostale strasti. Religije torej prepostavljajo, da je le skoz  neomejeno strast do boga  mogoče nadzorovat posamične strasti, kar  je le druga plat  tega, da je le  v imenu strastne pripadnosti bogu mogoče opravičit nenadzorovane izlive vsakršnih strasti. V tem smsilu jest vidm eno sebičnost in adružbenost in egoizem  brezogojnih sledilcev boga, ki jim v njegovem imenu ni nobena stvar sveta.

Ok, ni nujno da je tko, lahko da se ob doslednem držnaju verskih dogem in omejitev tud ta hrbtna stran ljubezni preseže, ampak premgat se ne more. Pol, ko si z bogom na samem, se ti on sam  pokaže v obeh plateh hrat, kot bog in hudič obenem, kot večna luč in neskončan tema, kot totalna polnost in strašljiva praznina,   kot neskončna milina  medvedji koži. To so  grozljive izkušnje mistikov, ki so premgali vse skušnja ve in so se z bogom znašli 'na samem'.

Aryan, po moje je mal naivno mislt , da se je temu  spoznaje dvojnosti možno izognt z odpvedjo/zanikanjem materialnosti in prepustitvi božji volji. Po mojem ljubezen do boga ne more te groze pa strahu premgat in daje brez veze folk na ta način farbat. Po moje je tista ponižnost pa služenje bogu ravno izkrastilazirano spoznanje, kako grozljivo si sam in brez zavetja, ko si eno z njim.  Samo tukaj pa zdaj se mu lahko upiraš pa nasljanš na svojo materilano naravo, ki je lahko tvoj zavetnik/družabnik pred tem dokončnim spoznanjem.

Ne vem za kaj hudiča bi človek tako silu nekam, kar ti ne bo prinesl nobenega zavetjapa pozabe, ampak totalno razkritje zavesti o tem, kako si  v neskončnem enem tud neskončno sam        

Quote:


Quote:


Men se ne zdi, da bi v gornjih jezusovih besedah šlo za kašno hierahijo: da je srce spodaj, intelekt v sred, duša pa zgoraj. Jest bom zmeraj rabu srce pa intelekt, če bom hotu bit eno z bogom v duhu. Ker če sem samo v duhu, pol ga ne morem imet rad skoz človeka kot brata,  V tem je po moje fora, da je jezus postavu ljubezen do boga skoz drugega človeka, skoz ljubezen do brata: nis nikol spiritu do konca in brez ostanka z njim al pa s sabo sam, ker ga maš rad skoz ljubezen do človeka kot brata. Do njega maš zmeraj človeško komponento, zato so krščanski mistiki (mislim da tud bUda) hodo trpel, ker te ljubezni  v svoji samotni askezi niso na duhovnem nivoju zmogl spedenat. Buda je najdu rešitu v zanikanju vsega, tud zanikanja samga, večini krščanskih mistikov se je čist odrolal, cerku pa je posvetila v glavnm le tiste, ki se jim je po spiritualnem  soočenju z njim  upelo z njim  vzpostavit očetovski odnos skoz srce in intelekt oz.  skoz bratovsko ljubezen do človeka.  

Titud,
Ko berem tvoje besede se mi začne postavljat vprašanje individualnosti nasproti božji vse obsegajoči naravi, ki me je mučila en lep čas.Zakaj se bi sploh rodili če je naš končni cilj usmrtitev v bogu?  to vrašanje ima več odgovorov. Lahko je bilo bogu dolgčas... Odgovor, ki se zdi meni smoteren je: Da ti kot ti ostaneš za zmerom individualen človek, kjub (rasvetljenju)  svoji neločlijivi povezanosti z bogom. Zdej govorim o končni fazi zlitja z bogom.Če to ni res, potem se mi postavlja pod vprašaj smoter življenja.  Človek, ki ni zmožn več misliti samo nase, ni več žalosten, jezen...., ne sovraži, ampak, kot pravijo rasvetljenci, ljubi in to vse brez omejitev. Vendar  ti ostaneš ti. Tvoj spomin, razum to ostane za zmerom tvoje.
Quote:

Kako lahko zavest genetsko zakodiramo v nezavedno?Po moje je kolektivno nezavedno bolj duh ki ga podedujemo od okolice.
Quote:

Logika deluje na nasprotji in je zanesljiv vir spoznanja!!!
Te besede niso logične!! Spoznanje, resnice, lepega, popolne ljubezni, enega v vsem... Ne more bit spoznanje grdega, praznega, strahu pa predvsem ne, ker koga ali kaj se boš bal ko spoznaš, postaneš zavesten del  boga?
Res pa je, po moje, da spoznanje prinese trpljenje.
Zato  budov nasmešek ni izraz veselja pa tudi žalosti ne.Je vmes. Veselje, zaradi spoznanja svoje prave narave in žalost zaradi ljubezni do drugih, ki tega še niso spoznali.Po tem si  predstavljam, kako mora šele trpeti bog, ki nas ljubi in nam daje življenje.  

Quote:

Pravijo, da je prava umetnost tista v kateri vsak vidi sebe.Omogoča reflektiranje samega sebe. Jst ne videm pri Romeu in Juliji problema v ljubezni. Problem se meni kaže v družbi,ki ni sposobna sprejet  čiste ljubezni.Verjetno se bi dalo o tem še debatirat.Vendar a ne da Romeju ljubezen krila, moč in pogum ter upanje?

Quote:

Fanatizem ni strasta ljubezen do boga.Je izkoriščanje božje avtoritete (v imenu boga) za dosego interesov nekih posameznikov. V imenu boga se lahko dela stvari, ki so drugače ljudem prepovedane spet s strani boga (različne interpretacije, ki so po mojem možne samo, če ne resnično veruješ). Npr. Slovenski muslimani trdijo, da pravi musliman ve, da se to, kar delajo arabski fanatiki, po koranu ne sme delat.
Quote:

Ljubezen je že po definiciji neustrašna.Upanje,veselje,sočutje to se ne ujema z strahom in grozo  in če se skozi ljubezen kaže božja narava, lahko sklepamo da nam spoznanje le tega prinese zgoraj naštete stvari ne pa strahu in groze.
Quote:

Ravno obratno. Ponižnost in služenje je spoznanje svoje lastne omejenosti in spoznanje božje veličine nasproti človeku in pa kako grozlivo sam in brez zavetja si ko NISI z nijm, kako neubogljen si brez boga. Nisem še izkusil boga, toda lahko ti povem kako zgleda ko ga zapustiš, ko si sam, to sem izkusil. Niti trenuka ne moreš preživeti brez boga ne da se bi ti zmešalo!!!!
Jaz sem bil na meji in se še pravočasno ponižal (ne dobim boljšega izraza).Bog te ljubi, brez njegove ljubezni ne moreš nič niti pomežiknit. Božja ljubezen drži hišo pokonci, božja ljubezen daje seriskemu morilcu moč ubijanja...in to vse samo zato ker tebe ljubi.
Ljudje smo zmerom sami lako se družiš...,vendar si zmerom sam s svojim subjektivnim doživljanjem sveta. Ne moreš svoja občutenja posredovat nekomu.Edino ko ljubiš si deliš tudi  intimne občutke,ki so onkraj besed.
Jaz se strinjam z Aryanom, da te je verjetno strah.Nisi edini tudi mene je.To ne pomeni nič drugega, kot to da se zavedaš morebitnih posledic svojih dejanj.Vendar je strah nekaj kar je treba premagat (strah je navznoter prazen navzven pa ga ni).Strah je zaščita človeka,pred njegovo nespametjo. Vendar ko se enkrat soočijš s svojimi  strahovi jih nevtraliziraš,ker spoznaš, da so bili pretirani. Npr. Ljudje, ki so jih morski psi dobesedno raztrgali na pol, se vsi kot po pravilu zavzemajo za ohranjanje vrste.