Titud,

Ja, sej nic ne recem. Meni je tale Plotinova zadeva vsec. To prehajanje med plani itd., itd.

Sam bi bilo potrebno celo zadevo se malce razjasniti, ker se mi zdi, da je v celi zadevi prislo do manjse zmesnjave. Se mi zdi, da si ti moje razlage malce narobe vklopil v celo stvar. Ali pa se mi to zdi samo zaradi razlicno uporabljenih pojmov pac v razlicnih tradicijah. Ne da bi se bolj poglobil v zadevo, pac ne morem dajati nekih trdnih zakljuckov.

Bom, na podlagi mojega vedenja o Zahodni tradiciji in tvojem prikazu Plotinove filozofije, poskusal cim prej obe filozofiji se dodatno analizirati.

Zdej grem pa direkt v posteljo...

 

Lp
Jst

Da malo izkristaliziramo tole okrog Plotina in novoplatonikov, bom dodal še nekaj dejstev:

Za utemeljitelja novega platonizma velja Ammonios, z vzedvkom "Saksas" (tisi, ki nosi vrečo), iz Aleksandrije (okoli 175-242); starši so ga vzgojili v krščanskem duhu, toda ko je »okusil filozofijo in razum«, se je vrnil k helenski veri. (drugih podatkov o njem ni, saj ni zapustil ničesar zapisanega)
Med njegove učence je sodil novoplatonik Origenes, najbrž pa tudi Origenes, vodja krščanske katehetske šole in pa tudi Plotinos.
Plotinos se je rodil leta 204 v Egiptu. Sam ni hotel imenovati svojih staršev, domovine in časa svojega rojstva: »podobno je bilo, ko da se sramuje, da tiči v telesu.«, pripomni Porfirios. Potem, ko je bil 11 let Ammonijev učenec, ki mu pomeni to, kar pomeni Platonu Sokrat, je po njegovi smrti leta 244. ustanovil v Rimu svojo šolo, ki jo je vodil do leta 268. Zavoljo svoje osebne plemenitosti in navdušenega zanosa svojega nauka je užival splošno spoštovanje, še posebej pa naklonjenost cesarja Galiena in njegove žene, tako da je nekaj časa mislil, da bo lahko v Kampaniji ustanovil mesto filozofov (Platonopolis); umrl je leta 270 na posestvu nekega kampanjskega prijatelja. Poznal je vso grško filozofijo in literaturo; posebno vneto pa se je posvečal Pitagori, Platonu in Aristotelu. Na prigovarjanje svojih učencev je šele po petdesetem letu zanje zapisal svoj nauk – 54 razprav, ki jih je po njegovi smrti izdal Porfirios (po njegovi razdelitvi so dobile ime »Eneade«), ne predstavlja sistema, temveč je to vrsta ohlapnih  predavanj o najvažnejših vprašanjih njegove filozofije.

Odločilne spoznavne osnove Plotinove filozofije moramo iskati v njegovih notranjih izkustvih in ravno tu je tudi bistvo njihove prepričljivosti. Vendar pa pri tem ne gre za induvidualno doživljanje duše kot tako, temveč za nadosebne nadčasne stvari, gre za religiozno-metafizično hotenje, ne pa za psihološko. Bistven je obrat navznoter in z globljim obratom pridemo do višjih stopenj biti. Smoter stopenj vednosti pa je tisto stanje, ko ni več mišljenja in predmeta, ko duh (nous-um) »s samim seboj gleda samega sebe«, še nad tem pa je zlitje duše z bogom v eno; kar je človeku dano bolj poredkoma. Za Plotina tako postane religiozno doživetje kraj za metafizično spoznanje biti – priti v bitno stanje, ki je v večnosti in iz katerega sta svet in stvarnost šele razumljiva; hkrati pa je smoter mistične poti navznoter in mističnega zatapljanja najti ontološki princip sveta.

Plotin je hotel svojo filozofijo zavestno razvijati kot razlago Platona (skozi misel o vzponu duše). Vendar pa obstajajo med nunima pojmovanjema sveta očitne razlike: 1. pot duše je pojmljiva samo kot vračanje, pred katerim mora biti prihajanje, nastajanje (problem emaniranja sveta iz ene resnične biti naproti Platonovemu vprašanju o bistvu biti, na kateri imajo delež vsi pojavi); 2. Plotinov pogled je uprt predvsem v »Eno« (to hen), iz katerega izvira vse in v katerega se vse vrača (začenja tam, kjer Platon končuje – pri najvišji božji biti). To Eno je vzvišano nad vsakršno bitjo, mišljenjem, umom (nous); temu prvemu (proton) ni mogoče pripisovati ne le nikakršne telesne, temveč tudi nikakršne duhovne lastnosti (je brez oblike in meje ter nima ne mišljenja ne hotenja ne dejavnosti, tudi zavesti o samem sebi ne – je povsem drugačno od vsega, kar lahko poznamo).
Iz tega Enega nato izvira mnoštvo s sevanjem (eklamsis, emanatio): prvi nastali odsev prapočela vseh stvari je um ali duh (nous), katerega pa se že drži dvojnost, saj um že predpostavlja nekaj, kar spoznava in nekaj, kar je spoznano (zavest in predmete). Umu imanentne (notranje) so ideje, ki so hkrati misli (praoblike) in gibalne sile (dynameis). Kot svoj posnetek pa nous z izžarevanjem ustvari dušo (psyhe), kot srednico med duhovnim in telesnim svetom. Duša v zrenju sprejema vsebino duha, svet idej in po tem vzoru iz materije oblikuje čutni svet; tako ima duša delež na obojem (Plotin govori o dveh dušah, višji, ki oblikuje duhovnost in nižji, ki oblikuje telesni svet) – velja tako za svetovno, kot za osebno dušo. Tudi nematerjalna svetovna duša izžareva še neko drugo, oblikujočo naravno silo (physis), ki je sestavljena iz najfinejšega etra in je povezana s svetovnim telesom. In tako sledi (v miselnem smislu – ne časovno) v obliki čedalje širših izžarevanj in posnetkov »neskončna stopničasta vrsta bitij ali sil, ki so čedalje manj popolne vse do materije, ki si je Plotin ne zamišlja telesno, temveč tako kot Platon in Aristotel, kot tisto, kar je brez oblike in opredelitve. V pojavnem svetu zamenjata »eno« dvojnost in mnoštvo, časnost zamenja večnost, videz in posnetki pa resnično bivajoče.

Plotin ljudski veri ni bil sovražen (do neke mere je vse skupaj celo preinterpretiral in uskladil s svojim sistemom), vendar pa ne pozabi okarati kristjanov, ker ne častijo na primeren način vmesnih biti med bogom in ljudmi (demonov – bitij, ki po njegovem sicer bivajo, vendar niso v ospredju – to so tudi Olimpski bogovi). Po drugi strani pa je zavračal vsakršno astrologijo, preroštvo in mantiko. »Bogovi naj pridejo k meni, ne jaz k njim,« je dejal svojemu učencu Ameliju, ki ga je hotel peljati v tempelj in njegove zadnje besede so baje bile: »Zdaj skušam božje v sebi pripeljati nazaj k Bogu in vesolju.«
(povzel prosto po Vorlanderju)


Uživajte!

Ten - nej,

Hvala za izcrpen prikaz Plotin zadeve.

Titud,

Zal ti ne morem dati nekih konkretnih stvari.
Krscanstvo je imelo tudi svojo skrito plat ucenja, ki je raztresena vse povsod po knjigah. Je problem vse skupaj zbrati in obdelati v nek sistem. Jest menim, da je vse to znanje, ki ga je bilo v nasih krajih ocitno vcasih v izobilju se vedno prisotno in med ljudmi in med posameznimi duhovnimi redovi.

Preberi si kaksnega Svedengorga, Markota Pogacnika, pa prirocnike katoliskih svetnikov ti priporocam, pa beri pravljice, tako starogrske, islamske, slovenske, pa kaksen slovar simbolov uporabljaj za tolmacenje, pa vstani iz svojega udobnega naslonjaca pa stopi v kaksno cerkev mal svetnike pogledat in njihovo simboliko. To me zadnje cajte sploh precej matra.

Kar se tice pravljic ti priporocam, da jih poskusas tudi sanjati. Bos dobil tak priliv energije, da te bo razneslo, sam bodi pazljiv katere. Meni se to sem pa tja dogaja. Se potem pocutim se par dni res dobro.

Moje zadnje knjige, ki sem jih kupil ta teden so:
- Smarnice: Marijina bozja pota v Evropi 2 dela od 4 iz leta 1937.
- Dravlje: iz starih korenin novo drevo;
- Kapiteljski arhiv Novo mesto;
- Poknezena grofija Goriska in Gradiscanska

Tko, da ko se bom klatil po teh krajih, da mi bo domisljija delala. V res izdatno pomoc pa mi bodo zgodbe iz knjige Slovenske legende.

Pa radiostezijeske zadeve so vredu itd., itd.

Bom poskusal potegniti, cim bom zbral dovolj energije, vzporednico med Plotin zadevo in zahodno varianto.
Mah, me spet real life neki tepe po grbi...


Lp
Jst

Titud,

Ja, ali bi se marsikdo navzel tradicionalnih principov in postopkov mislenja ali pa bi koncno marsikdo dobil dokaz, da rabim kaksno dobro seanso pri kaksnem dobrem psihiatru  .
Jah, ce pa ze res mislis, da bo kdo uzival lohk vseen kaj napisem, ceprav nekateri pravijo, da o tem ni dobro pisati. Upam, da se motijo.

Tam blizu mene v lepi ozki dolini imamo za moje pojme dokaj velik kos gozda. Na njegovem juznem robu je majhen potocek, ki pride na dan kar nekje med listjem.
Sem nekega dne sanjal, da sem hodil po   tem gozdu. Zakorakal sem vanj in hodil po njemu navzgor. Nenadoma se je okolje spremenilo. Potok se je poglobil, rastje ga je obdajalo tako, da je prakticno tvorilo tunel ali pa rov. Bil sem naravnost presenecen nad odkritjem in sem nadaljeval pot po rovu. Cez nekaj casa se je rastje zacelo na levi strani odpirati in pred mano se je odprla prekrasna pokrajina. Sijalo je sonce, nebo je bilo brez oblacka, pred mano je bil velik travnat prostor in sredi njega bistro jezero z otockom sredi. Na otocku je bila cerkvica. Okoli jezera so se sprehajali mirni sprehajalci. Po plitvem jezeru sem zabrodil do cerkvice...
Nato sem se po potoku vrnil nazaj v dolino. Sel sem obiskat rusevine na ostrem vrhu, ki je v dolini tocno nasproti nasi parceli. Naj recem, da je bilo to potovanje po dolini popolnoma avtenticno dolini v resnici. Tudi potok, rusevine itd., itd. Edino svet izza potoka je bil prevec lep in tako miren, da je izzareval ze kar hlad, da bi bil resnicen. Rusevine na ostrem vrhu pa so, po nekaterih virih skoraj 1000 let stari ostanki gradu, ki je bil eden prvih, ki se je ze v srednjem veku ponasal s slovenskim imenom. Da pa to niso bili navadni ostanki kaksne bajte, kot smo vedno mislili, pa sem ugotovil sele kaksno leto nazaj povsem po nakljucju na Cemseniski planini.

Kaj naj ti se recem? Blizu je kraj, kamor sem se v sanjah vracal zelo pogosto. Vsa razlika med pokrajino v sanjah in v resnici je, da je v sanjah tam grad, v resnici pa ga ni. Ta grad v sanjah obiskujem ze leta. Vendar, v knjigi, ki sem jo kupil kaksen mesec nazaj z naslovom Slovenske legende, katere nakup sem navdusen tudi javil tukaj na forumu, je zapisana legenda, ki se nanasa na vas v blizini nad mojim sanjskim gradom. Tam naj bi po legendi resnicno stal grad, ceprav npr. v Leksikonu slovenske grajske zapuscine ni omenjen. Po legendi naj bi bil tam zakopan velik zaklad. Da malo po Mohoricevo spekuliram... Morda moj sanjski jaz ve za ta zaklad?

Zdej lahko vidis, da mene zene nekaj popolnoma iracionalnega. Zdaj morda bolje razumes zakaj tudi pravim o intelektu to kar se v prejsnjih postih napisal. Pac tako je to pri meni. Kar se duhovnih popotovanj tice se ne ravnam po zapisih, temvec po notranjih vzgibih, ki pa jih nato pisni viri vse prerado potrdijo. Ali skozi napol zamegljeno zgodovino, ali skozi legende, zadnje case tudi skozi geomantiko, ki je pri odkrivanju formiranja srednjeveske in kasnejse duhovne pokrajine res nekaj neverjetnega. Da je Paracelsus izjavil, da ni nikjer srecal tako dobrih alkimistov kot na Kranjskem in Istri se mi v tem smislu zdi popolnoma realna stvar. Filozofski okvir, ki daje prakticni temelj celotni zadevi pa iscem v skriti krscanski tradiciji, ki je prevec vrastla v to slovensko pokrajino, da bi lahko veroval kako drugace.
Na nacin kot to pocnem jaz to ni mogoce, pa tudi ce bi hotel.

Zdej bos rekel, da fantaziram, pa da sem spet padel v misticizem itd., itd., samo nekaj znanstveno oprijemljivga ti res ne morem dati. Zal. Tudi sam ne vem koliko je res in koliko ni res, pa koliko se mi samo zdi, pa koliko se mi ne zdi. Pa koliko je morda to beg pred realnostjo in koliko ne?
Morda bom kdaj lahko zase rekel, da sem mojster, pa bom takrat pac bil 100%, do takrat se pa moram samo truditi in pa tisto kar je najpomembneje - v tem uzivati.




Lp
Jst

Men se te tvoje sanje ne zdijo kašen hud misticizem. Jung bi jih vzel za verodotsojen potop v kolektivno nezavedano, ki ga ti na svoj individualen način ozaveščaš skoz sanje al pa skoz kašen drug način kanaliziranja nezavednega v zavedno. Eno  je v tem uživat, drugo pa je te uvide zavestno vzbujat, jih razunmsko analizirat in uporabljat.  Men se nekak zdi, da se ti pri uživanju ne ustaviš, ker pol bi se vsaj  kakšno slovesnko  verzijo gospodarja prstanov lotu kreirat. Ne, ti si po mojem kljub misticizmu predvsem praktik, tko kot sem tud jest kljub svojmu intelektualizmu najprej praktik. Oba hočeva spedenat une čstveno/mentalne plane v fizičnem svetu, ne da bi jih s tem osiromašla, priredila al pa bog ne daj clo podredila, čeprav nimava nobenga jamstva, da če niso vse skupaj le blodnje. Jest bi reku tko: če so strastne, žive, avtentične, pol blodnje skor da ne morejo bit. Še posebej, ker se hočjo v fizični svet skotit, ker se nočjo samo v duhu razplojevat. Ampak vsaj jest skušam sebe prepričat, da so filozofi, mistiki in tud praktiki že marsikaj na tem področju naredl, da se je pri njih treba pal pustit podučit, da smo zdaj vemu cajtu, ko je na smozavednju tolk narjenga, da je brez veze mistificirat, kar je blo že ozaveščeno, da pa ma vsak brezmejno možnosti, da v skladu svojo induvidalno psihično struktoro zmeraj vse čist na novo  zase izbrska in da se le na tak način lahko ohranja nujna kozmična  pestrost in različnost. Skoz ozaveščanje postaja skupna last vedno večji kos nekdanjenga nezvednega, to ni nč slabga, ampak se je treb zavedat, da to ni vse in edino. In da ne počnemo tega  zato, da bomo enkrat vse odkril pa obvldal  uporabl seb v prid, ampak zato, da se nezavednega ne bomo več bal uprabljat direkt, brez mučnega predhodnega religioznega omejevanja in dogmatiziranja ali  zanstvenega ozaveščanja, sistematiziranja, analiziranja, umetnega reproduciranja, ekperimentiranja... Prbližen tko kot nekdanji 'pogani' in s poganstvom prežeta krščanska tradicija, ki se je ohranila tud v naših bajkah in legendh, v zdravi pameti našega človeka, ki jo je opeval že vodnik pa linhart pa levstik pa prešern še preden  ga je uka žeja, goljfiva kača, speljala na kriva pota...

Jst, daj povej kaj več o 'duhovno praktičnem' vidiku zadeve, ker se po moje tud  poglabljanje v t.i. tradicionalno duhovnost lahko hitro sprevrže v iskanje zlatega runa, svetega grala, alkismistične formule za zlato al pa kakšne druge oblike kašnega duhovnega ali posvetnega zaklada. Zadnje čase sem zasledu dost enih priročnikov, kako npr. z urjenjem čustvene intelignece, intuicije, sanj ipd. postat bolj uspešen, kar v našem civilizacijsem razumevanju pomen imet boljši uvid v poslovna dogajanja in ekonmske zakonitosti. Ker tist, ki bo odkril,  po kašnih pricipih deluje brza, jih bo lahko obrnu seb v prid, zavaldat borzi pa je itak sen vsakega poslovneža, pa naj se tega lot kot monopilist al pa špekulant...

Nekak se mi zdi, da te zdrava pamet obvaruje tud prevelikih pričakovanj, kljub temu pa je bil folk pri nas tud prislovični zdravi pameti dost lahkovern tko do religijskih kot do magijskih praks, to lahkovernost pa še zmeraj veselo izkoriščatako kvazi zanost, ekonomija, politika in novodobno duhovno šarlatnstvo. Kako te skratka zdrava pamet lahko vodi, ne da bi bil hkrat podlegal vabljivim pastem  duhovne in materialne narave?

Jst,
kaj je kontakt s specificnim rezervoarjem energije custvenega plana, ki se direktno izliva v fizicni plan? in kako si to predstavljaš?

Ali ti sploh veš kaj je dogma?

Kaj misliš s človekovo psiho in kaj z nezavednim?

In če se ne strinjaš z debatami v topicu Dogma povej vsaj zakaj, kaj ti misliš o nezavednem in zakaj se ne strinjaš?

In kaj je kontakt z nezavednim?



kajti duša je le ime za nekaj na telesu.