mind wrote on 11.12.2002 at 13:21:45:


Ja, ampak a ni to najtežje priti do 'samo biti'? In ali ni do takšnega stanja zmeraj usoda? In ali po tem tudi ni samo usoda, le s to razliko, da jo priznavaš?

Quote:


hotel sem povedat ravno to, da ni potrebe po tem, da pridemo do "samo biti" ampak "samo smo".....

ko rečeš, da moreš do nekam priti se avtomatsko determiniraš s časovno in prostorsko komponento....ki pa kot sem ze napisal se v absolutni "Resnici" pomoje ne pojavlja....čas in prostor sta torej samo dva pojava, ki v absolutni "Resnici" sicer obstajata (saj sta njen produkt), "Resnica" sama pa v ta svoj pojav ne vstopa...

zakaj ?   pa si predstavljaj začetek ali konec časa oz. začetek ali konec prostora....ni mogoče

in tud usoda je tak pojem kjer je nujna časovna komponenta.....in zato je ne priznavam....in zato sem rekel "pač smo"


LP

Quote:


Nič ni ničelna točka, nikograšnje ozemlje, je  enost/enaksot v smislu harmonije vsega z vsem, saj se kot tako ne more niti zaznat, ker ni ničesar, kar bi uravnalne sezorje upozoril, da morajo še uravnat. Ravnovesja/harmonije  v bistvu ni možno zaznat, ker imamo  seznorje tko ušitmane, da smo posredno, prek odsotnosti neravnovesja zaslutmo ravnovesje. Skoz nedejavnost se je temu ravnovesju najleže približat, probelme je to harmonijo v zavesti ohranjat skoz dejavnost. Zato smo izkusveno predstavo o tem idealnem ravnovesju/harmonijo transcendiral v boga kot simbola vesoljne posamičnih in s tem tud vesoljne harmonije. V tem smislu je  bog lahko predstavnik absoltne izpolnjenosti in hkart tud adsolutne praznosti in kot tak tud če ga ni.

Quote:


Po moje bi blo idealno to praznino/polnost sploh nč občutit,  ker če pričakuješ, da  jo boš  občutu, pol bo ego zmeraj na preži, da se bo v njej nasladu. Religije so to dejstvo vzele v zakup, zato so to naslado egotu odtujile v transcedensco, so ga vrgle na finto, da če bo naredu to pa to (molu,  trpel, bil ponižen, če bo goreče  verjel...) pol bo mogoče doživel svojo naslado harmonije tam gor al pa v eni od naslednjih inkarnacij. Smrt kot definitiven konec ega mora v obeh primerih prej prit, tko da naknadno ego obljub svojga odrešitelja tko al tko nima možnosti prevert.  

Quote:


Vsemskupne slutnje po obstoju energestke harmonije so iluzije v primeru, če na  našo čutno dojemanje materialnega oz. narušenja te harmonije pristajamo kot na edino možno realnost. Ker pristajanje na tako realnost nujno predpostavlja obstoj ega, ki skrbi za orientacijo  oz. ustvarja relativno harmonijo med zavestjo o seb  in  materialnim  svetom, se kot  edino logočina uresničetv iluzije o popolni harmonij kaže v selitvi iz fizičnega telesa, kar človek doseže s fizično smrtjo ali pa  transcedenco zavesti v duhovni/energijski svet. Za ego v nobenem od njih ni prostora, s čemer pa se pa mi v svoji zavesti o seb v čutno/materialnem svetu  ne moremo sprijaznit, zato ga vklaplajmo tud v iluzije o svetovih, kjer vlada enrgetska harmonija. Tam naj bi sicer ponižno (a vendarle!), užival v božji milosti, slavi, usmiljenju in kar je še tega. Kot gape pravi je to le ena finta, na katere religija lovi/opija  neozaveščene, ki  so  se sprijaznini s tem,  da udejanje te iluzije v sedanji inkarnaciji  oz. na tem svetuitak  ne bodo deležni.

Drugo je, če  vsemskupno slutnje po obstoju energestke harmonije vzameš kot uvid, ki je avtentičnejši lastnega čutnega dojemanja materialnega oz. da vsako stopnjo  v materilanem svetu dosežene   harmonije smatraš za iluzijo oz. za realitven dosežek. Ko dosežeš tako stopnjo samozavedanja, da ego izreneš o zvesti o seb in  se na ravni zvesti harmoniraš še z objektivno obstoječo energetsko harmonijo, pol ni nobene potrebe po tem, da bi v želji po uživaštvu moral pristajat na ponižnost pred komerkoli. Ko si eno z bogom si bog ti sam, se ti tega ni treba  niti zavedat, ker tega zavedanja ti ne rabiš, ker bi to zavedanje rab samo tvoj ego, ki pa bi te, če bi se v želji po lastnem očutenju božje milosti dejasnko  prebudu,  istočasno sklatu z božjega piedestala. V tem smislu jest razumem to , da je bog v končni fazi prazen, neobčuten in  v bistvu neobstoječ.

Ampak ker  tega običajni  ego ne more v naprej sprejet, zato ga religije morajo najprej na zemlji čist  ponižnega nardit  in ga tud v kočni fazi (na desno al pa levo, odvisno od božje milosti) tud v transedenci  k sebi pripustist.      

titud wrote on 12.12.2002 at 08:18:01:


se prav si ateist. ne priznavas obstoja Boga ki je oseba in hkrati Absolutna resnica, in da smo mi smo njegovi sluge (ker smo delcek ene izmed njegovih potenc)? da smo v iluziji zarad ene druge izmed njegovih potenc (ki se ji rece maya, ali iluzija) in da je to zarad tega ker smo ali jo zlorabljamo svobodno voljo (ki nam je dana itak od Boga, drgac ne bli bli zivi sploh, ampak samo negibna, mrtva materija) in smo se ali se odlocamo sluzit iluzijo (nase zmotno poistovecanje s telesom/umom), namesto to kar smo (spiritualna dusa, po izvorni naravi sluga Boga) in pri tem trpimo.

s cem pol "dokazujes" ateizem ali "negiras" teizem? s katereimi instrumenti? recimo ce jaz gledam televizijo se mi lahko zazdi da so eni mejhni clovekci tm notr. al pa ce jaz premikam tv z daljincem se mi lahko zdi da caram. vsi smo ze ugotovil da oci in ostala cutila lahko ornk popacjo vso resnico in da ne morjo bit kot absolutni dokaz obstoja ali neobstoja bilo cesa. na kaj se ti pol naslanjas oz. cemu verjames, kaj ti je dokaz za tvoje koncepte o religiji, teizmu, ateizmu itd.?

mind wrote on 12.12.2002 at 11:08:56:


Ali praviš, da se v tvoji (pod)zavesti ne nahaja ničesar, kar te vodi v življenju, da ozavestiš. Ali praviš, da imaš čisto vse ozaveščeno v vsakem trenutku ???

Tako namreč to razumem, ko praviš, da ne priznavaš usode, sebe pa ravno s tem. Ali nista ena in taisto?

Aja, sem pozabu poudart, da se  harmonija jazkov v jazu kot obliki popolnega samozavedanja ne konča, da je to samo izhodišče za poplno objektivno zavedanje oz. mreženja tega jaza v harmonijo drugih posamičnosti. Ampak aryan itak ne bo zadovoljen s takimimi nase se navezujočimi  argumenti, zato je boljš da tle neham.