Katarina
3
Offline
Unikat-to si!
Posts: 136
|
Ja,Star...normalno,vsak potrebuje bit sam,vem to. Priznam tudi,da si svoj "space" izborim,kadar ne gre drugače... Pa vseeno...
Zdi se mi,da v vsej tej zmedi,bežim od ljubezni,ki mi jo podarja.Toliko jo je... Začetek nečesa je,a zdi se mi,da občutki,ki me spremljajo niso pravi...ne vem. Saj veš...ko se počutiš kot bi Te dušilo,ko v Njegovem pogledu prebereš kako zelo si mu zlezel pod kožo v tem kratkem času,medtem,ko sam iščeš čas,da se privadiš Nanj,čas z Njim... Ne gre mi v glavo,res ne...Toliko vsega v Njem,pa toliko ene čudne brezbrižnosti v meni. Najbolj nenavadno pa je dejstvo,da me Njegova bližina ne moti-ko je ob meni,se ne počutim slabo. Problem nastane,ko sem sama...Ne pogrešam ga,ne čakam na njegov klic,pravzaprav mi je vseeno ali pokliče ali ne.
Res...ne vem kaj mi je... Nočem jamrat,kljub temu,da se zavedam da počnem prav to.A včasih je fino nekomu povedat.Pa vem,da je težko razumeti tisto kar še sama ne razumem. Vem.
Hvala Star12
Katarina
|