Noben človek ni idealen ali popoln.

Iz tega izhaja, da tudi idealnega partnerja ni. To je tko kot tisti vic, ki na koncu pravi: če bi hotel imeti partnerja z vsem temi lastnostmi  (ki jih pred tem našteješ, kakšen ti je všeč) , bi moral imeti skupek 5-ih ljudi.

Seveda je treba nekaj časa in tudi živcev, da človek to (v srcu, ne v glavi) akceptira.  Tukaj se potem bolj zastavlja vprašanje, ali je bolje, da sta si zelo podobna, ali zelo različna (recimo načelo: nasprotja se privlačijo).

Seveda je prisotnost ljubezni velik problem (po načelu: ko si zaljubljen, se ti zdi parner idealen, ko ta zaljubljenost mine, pa ugotoviš, da to ni...) Bolj ko so močna čustva, teže je ugotoviti primernost.

Po določenih letih skupnega življenja večina ljudi udotovi, da le ni bilo tako, kot so si predstavljali, tako da gledano na dolgi rok tudi tisti, ki ostanejo skupaj 20 ali še več let, ugotovijo, da so skupaj ostali bolj zaradi skupnih interesov (otroci, skupno premoženje, navada...) kot pa zaradi prave ljubezni.
Tko da, dragi moji, tisti, ki so kakih 40 let pred nami in še živijo v partnerstvu, ne govorijo ravno posebno optimistično...ne rečem, da niso izjeme. Ampak sprašujem se, koliko so te izjeme odkrite in priznajo resnico...?

ko iščemo partnerja iščemo sebe, zato jer mislimo da smo mi idealni  

In zakaj je JE RES...in zakaj je NI RES... ???

LP Harry

DesertRose, se ne bi ravno strinjala.

V tem trenutku smo to, kar smo in moje mnenje je, da smo kvečjemu popolni v svoji nepopolnosti. Ali malce drugače – sem to, kar v tem trenutku največ lahko sem. Popolna bom takrat, ko bom dosegla razsvetljenje – ko bom torej zmogla ljubiti v popolnosti, ko bom zmogla sprejemati v popolnosti, ko bom zmogla odpuščati v popolnosti, ko bom zmogla…

In tudi za partnerja velja enako – je največ, kar v tem trenutku zmore biti in je popoln v svoji nepopolnosti… In ljubiti pomeni ljubiti prav to: partnerjevo popolnost v svoji nepopolnosti…

m.

Težava med moškimi in ženskami je ta, da smo poročeni s svojimi slikami ali idejami o svojem partnerju in tako partnerju ne dopustimo, da bi bil, kar v resnici je. Potem se začne upiranje in prepiranje. Če se nihče noče spremeniti (spremeniti sliko o partnerju), je ta zveza obsojena na propad. Če pa dopustimo, da se slika razblini (za kar pa potrebujemo konfliktne situacije, ki nam povejo, da tako naprej ne gre), lahko dosežemo harmonijo v sebi in s svetom.
Partnerje imamo zato, da nam pomagajo najti harmonijo v sebi, ne pa zato, da jih vežemo nase in jim ne damo dihati!
Ko najdemo harmonijo v sebi, smo svobodni in se lahko brez vzorca, svobodno odločamo, kako in kaj. Če  smo navezani na partnerja, torej na svojo sliko o njem, je to nekaj najbolj egoističnega, najbolj črnega na tem svetu.
Ego je namreč nasprotje Bogu, torej hudič, Satan, in navezanost je ego, je strah.
Navezanost, ljubosumje, nasilje  - saj to ni nič drugega kot nesposobnost dati nekomu svobodo, da je tak kot je. In ko to storiš, postaneš tudi sam tak kot si. Brez maske.

če gledaš dovolj od daleč, je vse popolno  

miriam wrote on 14.04.2003 at 19:57:20:

Še posebej, če je luč ugasnjena.

Svet je popoln. Ljudje smo daleč od tega, da bi bili popolni. Pa spet... smo na nek način popolni v svoji nepopolnosti.

Idealnost je prisotnost popolnosti oziroma popolne nepopolnosti