Ranljiva
Ex Member
|
Kakor razumem, smo si kar edini v tem, da vedeževanje preko telefonskih linij ni pravi način. Tu je potrebna odgovornost, ne le zase - tudi za druge. Ljudje (saj večina, po moje) se zatekajo k vedeževanju, ker so v stiski, mnogi v zelo hudi stiski. Na nek način ta oblika "pomoči" izrablja to stisko. Seveda tudi stisko tistih, ki iščejo delo. Če si gimnazijski maturant, imaš vse možnosti, da si (za določen čas) sprejet na takšno delovno mesto. Pri teh telefonskih vedeževanjih čas igra veliko vlogo, dlje časa je klient "na telefonu" več pokasirajo - to je manipulacija. Seveda pa je za tistega, ki prerokuje tudi nujno prepričanje (iluzija), da s tem pomaga ljudem. Morda pa jim! Marsikdaj je dovolj le prijazna, topla človeška beseda - in danes so za to ljudje tudi pripravljeni plačati. Če živiš v hladni nerazumevajoči okolici (ki ji ravno zato ne moreš zaupati) je navsezadnje to tudi dobra oblika zaupanja.
Anomis, ta način, kako pri vas doma uporabljate tarot karte mi je zelo všeč (prevzamejo me kar nostalgični občutki: pri nas doma, ko je prišla kakšna mamina prijateljica, smo komaj čakale, da pogledamo "zoc"). Mislim, da je včasih dovolj že to, da definiramo vprašanje (svoje želje, pričakovanja, zahteve,...) in si s tem že na pol odgovorimo nanj. Na nek način se ozaveščamo (nekateri to počnejo na zelo spoštovanja vreden način: Jung se je proti koncu svoje zemeljske poti ukvarjal le še s Tarot kartami; mimogrede zelo lepe so tudi Dalijeve), vsaj vemo kaj hočemo in kaj ne, kaj so naši cilji v tem hiper-svetu, ki nam za vsakim vogalom ponuja še kakšno bolj mikavno reč. Preko (samo)vedeževanja se hkrati prizemljimo in razmišljamo, molimo. Če ne drugega, vsaj poizkušamo definirati, kaj je v naši moči, da spremenimo in kaj ne, za kaj se sploh moramo prizadevati, da bomo dosegli,... Glede otrok pa - otroci so čudoviti, še bolj odprti in najdlje od tega, da bi v "šloganju" videli strahove.
|