Valentinaa
|
Moja šlogarca ima karte lepo zavite v belo svilo, drži jih ljubeče in spoštljivo, polaga jih nežno in pomenljivo, skratka kot da so res eno zelo ljubo živo bitje.
Potem jih meša, poglablja se v njih, jaz se koncentriram na problem, vprašanje, in ko mi nek nedoločen občutek veli, jo ustavim. Karte so premešane. Naredi kupčke, jaz si izberem kupček, iz katerega ona razbira. Ali pa izberem nekaj številk, in ona razbira iz kart pod temi številkami. Tu ni pravila kakšen postopek bo uporabila, enkrat to, drugič drugo.
Ko bere iz kart, je kot v transu, zamaknjena je vanje, in govori, brez vprašanj, brez mojih pripomb. In zadane, 100% zadane.
Tega ne moreš verjet, če ne doživiš, ne rabi ti nič nobena razlaga, ker razumne razlage itak ni, drugih razlag pa brez izkustva ne moreš kapirat. Lahko samo govoriš, da je to bedarija.
John Doe, sem mislila isto kot ti, isto je že napisala Ana, še huje, mislila sem kot Oldi, sem se bila pripravljena skregat z vsakomer, ki je vsaj malo bluzil o para-zadevah. Pa sem spremenila mnenje, ampak ne, ker me je nekdo prepričal, ampak ker sem doživela izkustvo.
Kar je izven izkustva, je pa itak bedastoča.
|