titud
5 p
Offline
Zaznavanje mističnega je vir vsake prave znanosti.
Posts: 6736
Markomur
Gender: 
|
Me prav veseli, da smo se s pomočjo samsona začel pogovarjat o cerkvi v kompletu. 0 tem, kako prit do osebne religiozno izkustva skoz občestvo. Da smo presegli tisto, da nauk je ok, le cerkev je bad. Da smo prišli do spoznanja, da je je RKC = njen nauk, da nauka brez občestva, skoz katerega se bog razodeva, ne more bit in da je brez veze, da skušamo magari samsonu dopovedat, da bi blo zanjga boljš, da bi boga loču od cerkve, če bi hotu dejansko do enega popolnega razsvetljenja prit.
Zadnjič je na eni okrogli mizi en filozof reku, da krščanstvo za razliko od večini drugih religij utemljeno na svetih tekstih, ki so v bistvu družbena zaveza (stara pa nova). Za razliko npr, od npr. budizma, ki svetih spisov sploh nima in nagovarja posmeznika neposredno, kot neke vrste psihološki priročnik. V krščanstu se zato ne da cerkve razpustit, nauka pa osebno prakticirat. Je treba, tko kot je f. niče naredu, najprej boga za mrtvega razglasit, pa pol na ateizmu nove religiozne zaveze gradit. Nekaj takih poskusov spolšnih družbenih zavez smo v prejšnjem stoletju že imel (nacizem, komunizem), ki pa so vsi propdal. RKC se je preživela. Po moje ne zarad svojega pragmatizma (ta jo je zmeraj kompromitrial, tud današnji rodetov jo), ampak prav zarad svoje v svetih spisih poudarjene občestvenosti, v kateri ma, kot zgleda, tolk močno psihološko podlago tud za osebno rabo posameznnika, da jo tud neoliberalni induvidulaizem ne more prit do živga ( in s katerim hoče rode pragmatično dilat, ob čemer se nekaterim, ki na cerkvi samo funkcijo varuha čistosti nauka vidjo, želodec obrača).
Zadnje čase se mi je začel, svitat zakaj je cerkev tako 'trdovratna'. Ker liberlizem temelji na eni predpostavki, da smo v bistvu induvidalna bitja s svojimi individualnimi čustvi (med katerimi je tud religiozno), ki so naša zasebna last. Noben se nima pravice v njih vtikat, država jih je dolžna ščitit, posameznik pa mu jih je v zameno za njihovo nedotakljivost dovoljeno navzven izražat le kot interes, pa naj bo to materilani (ekonomski) al pa duhovni (religiozni), za vse pa velja, da se srečujejo na čim manj relugiranem trgu, kjer zamagujejo pač boljši in močnejši. Religiozna zaverovanost v svobodni trg je bil že od francoske revolucije pa ameriške ustanovne en ideal demokratčne družbe, za katero je blo pa treba preveč žrtvovat in katera ni mogla človekove duhovne potrebe pokrit. Fašizem pa nacizem, ki sta hotla to anarhično religiozno dimenzijo občestva pod nadzor svojih ideologov (lenin, stalin, hitler) spravit pa posmezniku v tem smislu čustva dovolt neposredno kanalizirat (kult čaščenja vladarja kot boga in države kot občestva), sta se morala same vase zrušit. Zakaj? Ker v kopiranju univerzalnosti cerkevenga občestva nista uspela posameznikovo psihološko potrebo po univrezalni ljubezni vkomponirat, amapak sta temeljila na utemljevanju skupnosti kot ločevanju, na sovraštvu do drugih, najprej od manjših (židov), potem narodov. Oba sta se hranila na ustvarjanju sovražnikov in zavojevanju, to pa ju je tud uničlo, preden sta se svetu uspela univerzalno uturit. Se tud nikol ne bi mogla, ker to ni mogu bit njihov cilj, ker sovraštvo ne more bit univerzalno, mora ves čas nekoga za sovražit ustvarjat. Univerzalna cerkev, božje kraljestvo na zemlji, pa je cerkvenemu občestvu tkorekoč naravni cilj, uskaljen s človekovo temeljno pihološko potrebo po medsebojni ljubezni, v religioznem/univerzalnem smislu ljubeznu do boga, ki se na zemljekem nivoju odraža v ljubezni drug do drugegain stvarstva naspoh. V principu ne sme in ne more bit nč izven. Ne moreš rečt, jesm sm boga najdu v seb, zate me pa nč ne briga: al ti tud, al pa tud jest ne do konca pa brez ostanka. Mistično doživetje enosti z bogom v ptricipu ni totalno, če se ne zgodi čez občestvo kot celoto.
To se že bolj ujema z enim neoliberlanim globalistinim pogledom na svet, v katerem se neoliberlni glasniki (v političnem smislu so tu tud konzervatici, v ekonomskem pa so v sinergiji tud korporacije ne glede na medsebojno kao konkernco), gradijo na tej naši temeljni psihološki izkušnji enosti. Univezalizem cerkvenega občestva je stal za poskusi ohranitve rimskega imperija, za združevanjem evrope karle velikega, za enotno srednjeveško evropsko duhovno omiko, za španskim in drugmi kollonilzmi, skoz protetstantsko etiko pa tud za kapitalizmom skoz vse njegove faze, tud neoliberalizmom. Ekonomski globalizem bi bil lahko bila materialna podstat univerzalnega cerkvenega občestva, če se v duhu ekumenizma razklana cerkev združi. Skušnjava cerkve, da se znebi svojega mučne materialne funkcije in se naslon le še na duhovni temelj, ni bla še nikol v zgodovini tako blizu kot je danes.
|
Home
Pages: 
