titud pisal
Quote:

Quote:


Pošten povedano, oldi, da se ti ni zdi potrebno slikat Boga, kjer ti kaj ni jasno. Si pač po trebi naslikaš par malih bogkov in jih postaviš v  hierahijo v skaldu s trenutno potrebo. Ampak v ozadju mora delovat en mehanizem, ki trenutne prioritete določa. En sorazmerno trden skupek stališč, preričanj in magari verovanj, ki mu ni treba rečt religija, saj se ga imenovat tud  svetovni nazor. Magari ateističen, po mojem mnenju še boljš, če je tak, čeprav tud tle ne bi mogu najt kakšnega, ki ne bi bil zlorabljen (od idealstičnega panteizma, na katerega so se naslanjali nekdanji  razsvetljeni racinalisti in ateistični romantiki  do materialističnega pozitivizma, na kakterega se naslanja današnja empirična znanost; da njunega odseva  kapitalističnni  in komunistični ideologiji niti ne omenjam posebej). Kaj sem že hotu povedat? Aja, a ti v znanosti al pa v pripadnosti ideologiji ne vidiš enega religioznega zanosa? A se jih ne oklepaš skoraj z enako gorečnostjo kot vernik svoje religije, samo da oni to priznajo, znastvenik pa svojemu laboratoriju ne reče cerkev, politik pa partijskemu sesatanku ne pravi maša? A ne vidiš globoke, tko rekoč obredene vpetosti, v svoje sicer ateistčno početje, ki je ful podobno božjemu čaščenju?

Ne bi več okrog tega tko na približno, bom zadaj rajš trstenjaka citirov tam, kjer pomen  svetovnega nazora za osebnostno rast opredeljuje:

Dokler je človek živel v enotni in vsestranski, recimo religiozni koncepciji sveta,  kakor jo je izgradil krščanski srednji vek, tako dolgo sploh ni čutil potrebe po posebnem "svetovnem nazoru". Tega je dejansako imel, dasi zanj še ni poznal posebnega izraza. Šele novodobno naravoslovje  je človeku začelo odkrivati svet v njegovi neizmerni velikosti in majhnosti, posebnosti in zanimivosti, kar je povzročalo vedno večjo specializacijo  posameznih naravoslovnih  panog znanosti. Tako se je  človek začel vedno bolj izgubljati v posameznosti. Človek je zamenjal svoje prejšnje zgolj kvalitativno poduhovljeno gledanje sveta  in življenja s kvantitativnim  ali materialnim gledanjem, pri katerem mu prvič stopi pred oči svet kot zanimivost, ki ima svoje zakonitosti ne le kot "stvar božja", t .j. v razmerju do Boga, temveč tudi kot samosvoje bistvo brez ozira na vprašanje, od kod je. Natančnejša zgodovinska študija bi nam mogla dobro pokazati, da je sodobni pojem svetovnega nazora v svoji mladi terminiološki posebnosti.prav res le nadomestek za to, kar je v srednjem veku pomenil "religiozni nazor" v svetu.

Od tod zanimiv pojav, da so v zgodovini oživljeni svetovni nazori, ki so pritegnili nase cele narode in čase, v resnici bili polni nekega religioznega čutenja, bili res "prikrite religije". To vidimo tudi na najnovejših prmerih: komunizem s svojim mesijanstvom in narodni socializem z religijo nordijske krvi. Prav v tem religioznem, najsi še tako zgrešenem, mističnem ozadju je iskati podlago za čudovito sugestivno moč, ki jo ima vsaj psihološko gledano, vsaka religija na človeško srce. Čim več je v kakšnem času ali narodu te nadsvetovne ali mistične ubranosti, tem boljša je podlaga za svetovni nazor. Nekaj iracionalne globine in transcedentne vzvišenosti je v vsakem svetovnonazornem gledanju sveta potrebno, vseeno ali je pravilen ali ne.

Svetovni nazor je spoznanje in vrednotenje sveta z vsestranskega, celostnega konkretno življenjskega, vrednostnosmornostnega  in trascednetnega stališča.

Tako je svetovni nazor izrazito kvalitetnega, strokovno znanje pa količinskega značaja. Strokovno znanje zadeva samo popvršje  naših zmožnosti, nikakor pa ne cele osebe. Človek kot oseba lahko kljub diplomami in učenosti ostane lopov, medtem ko svetovni nazor človeka notranje, do osebnih globin oblikuje.  

Upam da si prebral, oldi, ti ne more škodovat.

Titud, se popolnoma strinjam s tabo.

LP Harry

Quote:


Ja, oldi,  ampak skepsa znotraj dogme razuma. Tle se en  atesit ne razlikuje tolk od enega razsvetljenega teista, ki  skepso znotraj polja razuma tud  priznava,  za nerazložljivo pa zanjga  velja dogma. Ko se pa zateče v religijo in razum instrumenatlizira  za vzdrževanje dogem,  je to  bad, fej. Enakako slabo je tud, če  sicer skeptičen atesit iz razuma naredi dogmo, iz znanosti  religijo, iz sebe pa na tak način naredi vernika samo zato, da bi se une  taprave vere v boga ubranu.        

Religioznost samo, brez religije, pa po moje lahko prakticirata tako ateist kot tesit, saj oba  vsak svojo dogmo razbijeta in s tem, ko priznta , da je vse v vsem prizata tud, da je v bistvu vse možno. Skepso tako razširita tudi izven polja razuma, v razum pa vneseta zanesljivost dogme.

Najprej en lep pozdravček iz gorenjske. Zanimiva tema,ni kaj. Verouk v šole,da ali ne? Odgovor na to vprašanje ni preprost. Sicer nisem podkovan v strokovnih znanjih pedagogike, niti nisem študiral svetega pisma...sem le nekdo ki redno hodi v službo, plačuje davke in nima nobene posebne izobrazbe. Bom pa podal tukaj svoje mnenje. Zakaj? Zate, ker sem v življenju prebral kako knjigo ali dve, doživel kaj lepega in tudi kaj grdega in mi ni vseeno za naše otroke, saj na njih svet stoji. OK;gremo naprej. Kaj imajo naši otroci od življenja? Imajo mobitel, imajo računalnik, imajo novo kolo in imajo svoje obveznosti in dolžnosti v šolskem sistemu. Ritem življenja je vse hitrejši in vedno manj časa imamo drug za drugega, tudi za svoje otroke.  Kolko otrok ve, da mleko prihaja iz krave? Kolko otrok ve da je na svetu še kaj drugega, kot nov avto (seveda lepši in večji od sosedovega) ? Koliko otrok ve, da je topla beseda in stisk roke veliko bolj potreben človeku v stiski, kot pa da se obrnemo stran od trpečega? Osebno sem mnenja da se človekova srčnost oz srčnost naših otrok v tem hitrem tempu življenja počasi a vztrajno umika ''materialnim'' vrednotam in s tem žal izgubljamo najlepši del samega sebe. Kje jih zopet najti,kako jih predstaviti otroku? Menim da pravilen pristop, lepo prikazan in sprejemljiv otrokovemu nivoju dojemanja in sprejemanja življena v šoli na takem ''duhovnem, nematerialnim nivoju'' ne bi škodoval, lahko mi le koristi v njegovem razvoju in mu pomaga na svoji poti da postane človek, kateri bo znal ceniti še kaj drugega, kot pa samo nov gsm aparat, ali pa zmago svoje najljubše nogometne ekipe. Pa tu ne mislim prisotnost nekega zadrtega starega duhovnika,nasprotno. Obstajajo tudi laični bogoslovci ki niso bili posvečeni, torej niso duhovniki ampak so samo ''navadni ljudje'' kot ti in jaz, ljudje ki so se odločili da svojo pot poskušajo usmeriti v širjenje zavesti, da življenje ni samo ''rojstvo in smrt'', ampak je tudi dar in lepo doživetje...saj je čudovito biti mlad in je čudovito biti človek. Mislim da njihova prisotnost med našimi ''mladiči'' ne bi imela slabega vpljiva, temveč bi jim vrnila umirajoče vrednote in smisel življenja, katerega se sami vse manj zavedamo...ljubiti in biti ljubljen, v najglobjem pomenu besede. Kaj mislite o tem?

                     LP iz gorensjke, Grega

Sicer je pa po moje verouk povsem irelevantna stvar, saj bo na malčke deloval prej destruktivno kot konstruktivno. Že sedaj je teorija socialnega ponašanja zelo mimo prakse i to lahko le prispeva k stališču "ma kva me briga".

Saj res, kako so po vašem mnenju po pomembnosti razporejeni dejavniki vzgoje naših malčkov. Glasujmo ob predpostavko verouka v celi osemletki.

Po moje bi šlo nenako takole.

1.) Sošolci skupaj s trendi, modo ipd
2.) Starši
3.) Dolgo nič
4.) Šola
5.) Dolgo nič
6.) Verouk

ana
Točno tako in slo budistka bo na Budizem gledala s slo očesi, zato jaz ne bi nobenemu našemu guruju nič verjel.

Menda je pa itak tako, da ko se seznaniš z vsemi temi azijskimi religijami od blizu, te pri vsaki od njih vsaj nekaj stvari tako moti, da so le redki tisti, ki so sposobni stvar akceptirati. Za vse ostale je bilo potrebno friziranje, se pravi presečna množica naše in njihove kulture, to pa nikakor ni to, za kar se evro guruji izdajajo - originalnih pa itak ne moremo štekati.

Torej smo izgubljeni v vesolju duhovnosti in če bi bil Kristus rešitev, bi jih bilo vsaj pol že pri njem, tako jih je pa z dneva v dan manj in mi naj bi to pase ideologijo uvedli v šole  ??? ??? ??? ???

Cerkev v javni šoli nima kaj iskati. Če želi cerkev poučevati verouk, naj to počne v svojih prostorih in na svoje stroške.

Res pa bi mogoče lahko uvedli predmet, ki se navezuje na verstva, ali še bolje, na duhovnost nasploh. Ampak tak predmet bi morali poučevati povsem nepristransko in po ideološko neodvisno izdelanih učnih načrtih.

Res pa je problem, kdo bi to lahko učil. Če bi spustili noter katoliške teologe, bi le-ti hitro spreobrnili vse skupaj v katoliški verouk. Če bi spustili noter pripadnike harekrišna, bi kmalu cela šola pela hare hare. Itd.

Skratka, učitelj bi moral znati v razredu pozabiti na svoje ideološko in versko prepričanje in znati predstaviti snov s pozicije zunanjega neopredeljenega opazovalca. Se pravi, moral bi imeti vrhunske duhovne kvalitete.

Takih pa pri nas skoraj ni.