Eh tale je boljš napisu:

Predvsem se ne sprašuj o svojem smislu, ampak o smislu svojega bližnjega, pa boš imel svoj smisel. Sprašuj se ti o mojem smislu, da se bom jaz ta večer lepo počutil. Potem boš na nek način osmislil sebe. Iskati v lastnem okviru nek smisel, je kot z radirko radirati lastno črto. Iskati smisel in Boga v sebi je enako. Tudi nesmisel. Nesmisel v okviru smisla, ki ga ljudje pripisujejo temu. Nesmisel v okviru njihovega lastnega smisla, ker se ukvarjajo s seboj. Če pa ti nekoga drugega pomiriš z nečem, z dobrim namenom, je pa vsekakor smiselna meditacija.

Otroci, ki pridejo na igrišče takoj spoznavajo vso radost življenja. Ne razumem, zakaj je potrebna neka posebna filozofija ali meditacija za to. Torej skrbi, misli za druge, pa boš osmišljen. Osmišljanje samega sebe pa je katastrofa, ker z vso mero hočeš biti, pa sam sebe brišeš. Je popolni absurd. Saj ni nihče rojen zato, da bi sebi ne vem kaj predstavljal. Kaj bi ti sploh pomenilo, če bi sam sebi Boga predstavljal ali pa predsednika države. Ne vem v čem je smisel, da bi za vsako ceno hotel sebi predstavljati smiselni lik. Lahko si svetnik ali kakršen koli lik - pa vendar te nobeden od teh ne bo zadovoljil. Tudi Jezus je rekel, ko ga je prišel nekdo prosit za kruh okoli polnoči: "Na tukaj ga imaš, samo pojdi da mi boš dal mir, da bom jaz lahko spal." In vendar je naredil dobro, ker je en ziv dialog spustil v zivljenju.

Podvomiš lahko v to le sama.

Meni je vseeno zakaj narediš kar narediš. To je tvoja odločitev, tvoje življenje...

Jest sem samo pokazal na smer ... ven not, al not ven...