Kaj zdaj jamraš, angel, v kašnem kontekstu? A bi se nam zdaj morala smilit, mi bi ti pa zato moral pomagat, da bi se šla potepat po svetu?

Glej, kaj sem ti hotu v prejšnjem postu sporočit: če je to res v teb, boš šla. Kakorkoli, če ne drgač, bo svet prišel k teb. Na en način ga boš  že zaobjela. Saj ne moreš  v naprej vedet, skoz kakšno formo bo prišlo vate tisto, kar ti manjka za tvoje ravnovesje. Na men je sam to, da to spoštujem, da se zavedam, da je to edino in  s tem najboljš, kar je zate možno.  Saj sem tud jest del tega sveta, a ne?  

Quote:


Samo tolk sposobnosti lahko porabm, kolilor jo mam. Zmeraj jih mam na voljo  točno 100%. Kako bom porabu tisto, kar nimam? Zato je zmeraj je treba stremet za tem, da boš 100% v izrabi  svojih spsobnosti, čeprav je to morda le 10% tvojega človeškega potenciala. Si po moje lahko maitreja tud z unimi 10% al pa 1%. Iz tvojega osebenga stališča je kvaliteta ista, si enako izpolnjen. Šele z gledišča celotnega človeštva  una izkoriščenost 100% potenciala pomen tud kvalitativno več, ampak iz tega se po moje ne bi smel take fame delat pa  'navadnega' folka kompleksat.        

Ajsi Titud! Nisem mislila v tem smislu, da mi kdor koli pomaga ali pa, da se sama komur koli smilim. Usmiljenje je zame najbolj bedno čustvo, ki ga je človek lahko deležen od drugih. Bi niti ne želela, da se komur koli smilim, pa ne enačim tega s sočutjem, to je zame nekaj drugega. Empatija ali vživljanje v čustva drugih je čisto druga zgodba.
Naj se povrnem k našim potecialom. Vsi imamo v življenju možnost izbire in samo od nas samih je odvisno, kaj izberemo in na kakšen način. Nihče mi ne more usiljevati ne mojih želja ne hotenj. Polnost življenja in to kako si ga sami omišljamo in najdemo v njem nek smisel, pa je odvisena tudi od nas samih. Polnost življenja je tisto, kar sem imela namen sploh opisati. Kakor koli bi si želela zaobjeti vse kar me zanima, pa naj vključim tudi kraje, ki bi jih rada videla, je dejstvo, da jih ne morem. Lahko si samo domišljam, da jih lahko, kar pa ni isto, da to tudi storim. Tudi ne morem imeti kar vseh ljudi po vrsti rada, ker bi me to izčrpalo. Lahko si samo mislim, da jih imam. Poznam ljudi, ki ravno v neki življenski krizi, ki so jo doživeli ali preboleli ugotavljajo, kako se jim popolnost ali pa polnost življenja izmika...v svojih napakah so tako slepi, da pozabaljajo že na unih 10% ali pa kolikor hočeš že. Omejitve Gape, si ne postavljam sama, mi jih žal kar drugi, ali pa okoliščine ali pa nesposobnost v doseganju polnosti. Tudi še nisem na tisti stopnji svojega misljenja, ko bi lahko zaobjela kar cel svet in vse kar želim. Je bolje potem včasih biti zadovoljen vsaj s tistim, kar imam in ne jokati za nečem, kar nikoli ne bom imela ali doživela. Pred kratkim sem imela priliko vzeti v roke knjige od Trstenjaka: Če bi še enkrat živel. Ne glede na to, da je knjiga polna statistike in enih podatkov, so zgodbe ljudi  na moč žalostne. Večina anketiranih bi bila ravno nasprotje kar so, če začnemo od spremembe spola, opravljali bi čisto drug poklic, neporočenim je žal da niso poročeni in obratno, izobraženim je žal zapravljenih let za študij, navadnim kmetom pa ravno to manjka. Ljudje, ki imajo otroke, si želijo, da bi jih nikoli ne imeli in obratno, večini, ki jih nimajo, pa je žal, da jih niso imeli. Knjiga je strarejše izdaje, pa nima to niti nobene veze. Zanimivo je ravno ta prispodoba polnosti življenja, ki jo večina navadnih smrtnikov nikoli ne doseže in tista tipična človeška slabost, da žal ljudje nismo nikoli zadovoljni s tistim, kar imamo. Ne samo, da ne izkoristimo vseh zmožnosti, še tiste ki jih izkoristimo so žal napačne. Delati si sanjsko utvaro, da lahko izkoristimo vse, je pa samo laganje samemu sebi. Ne moremo, ne fizično, pa ne psihično. Sem zašla iz teme, vem.  
Lep dan želim!
Angel

no ja no seveda, to je največ kar lahko narediš za so-.....

Jaz pa mislim obratno.
Če drugemu polepšaš dan, si ga tudi sebi.

Sam s seboj itak nimaš kaj počet. Sam zase si nič. Sam kot sam v tem primeru si laho samozadosten. O takih primerih pa vse preveč berem... Če sebi delaš korist, si mogoče zadovoljen, vendar tega ne moreš delit z nekom drugim. In lep dan je zame takrat, ko vidim da smo lahko veseli in zadovoljni mi vsi, eden z drugim, v prepletu. Je pa res da tak sem in to tako vidim.

Sej, da ne bom spotakljiv. Sem samo malo besede obrnu TEJKA, verjamem pa, da globoko v sebi isto čutiva. Le izražava se na drugačen način. In v obeh primerih imava oba prav.

Če je v človeku mir, ne-delovanje, samo on, brez pričakovanj, želja, upanj, sodb, ocenjevanj, takrat si v enem z vesoljem, takrat si in takrat tudi drugi so.

He, he,,,,  in v zadnjem času sem prevečkrat na lastni in sosedovi koži ugotovu, da pisna komunikacija velikokrat ne pokaže smisla, pomena, ki ga je pisec hotu predstavt.

In evo sam sem se ujel v zanko. Čutim, pa je težko opisat. Če bi lahko govoru, mahal z rokami, kak dovtip vmes vrgu, bi tole čist drugače zvenelo.


En objemček

Edi

Gru Gru wrote on 05.09.2002 at 11:18:33:

Ja, Edi... To je to... Ampak, a se ti ne zdi, da svoje veselje, svoje zadovoljstvo in svojo srečo najlažje preneseš na druge tako, da najprej sam v sebi čutiš srečo? Da si najprej zadovoljen sam v sebi, da v sebi nosiš veselje, da v sebi čutiš zadovoljstvo? Ker potem se sploh ni treba kaj posebej trudit... Tista sreča kar nekako sije iz tebe in se dotakne tudi tistega, ki ti tisti dan prekriža pot...

Uf, ja... Včasih je res težko povedati, kaj šele napisati, kaj nosiš v srčku... Najlepše je, če to lahko začutiš...

m.

Edi, a je tole pisal Andrej Grabar?