http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=izventelesneizkusnje;action=displ...

Morda je res, da si nisem priznala, da v resnici ne želim imeti z njim nič, pa vendar moja duša hrepeni po odrešitvi. Če smo ENO, kako oz. komu ali čemu rečem NE? Ali s tem tudi sebe ne omejim?

Hej, Litty - meni še vedno majka nekaj puzzlov - tisto iz threada o ČM. Me lahko vsaj usmeriš, kje naj iščem? Kje konkretno se je thread dotaknil tebe?

M.

Miska wrote on 28.06.2002 at 13:12:22:


Dotaknilo se me je že zdavnaj nekaj, kar je kot svojo izkušnjo z ibogain tripa opisal nekdo, in sicer: na koncu te obišče črni (v kakršni koli obliki to zate je) in ga je treba poslati nekam, reči ne, in se odločiti za svobodo. To je v nasprotju z mojim življenjem. Res je, da sem si vzela čas, kjer sem si lahko, kjer je bil moj strah (črna magija) neozaveščen. Ampak po svojih močeh sem življenju (podzavesti) zmeraj rekla da, ali vsaj z kompromisi. Naučiti se ljubiti svojo senco. Vendar moj strah je postal prevelik in neznosen, ker sem vse pomešala in se ne znam odločit, zmanjkuje mi časa, in res ne bi rada storila napake. Spet bom bleknila morda eno neumnost: namreč, če storiš usodno napako, moraš ponovno v enem izmed naslednjih življenj skozi to izkušnjo. To je moj največji strah. Je to iluzija? Vi ste vendar tisti, ki se pogovarjate o inkarnacijah kot za šalo.

Uf, zgleda, da sem res bolj pri ta butastih. Mi je jasno in se čisto strinjam s temle, kar si napisala:

Quote:


In o tem si na oni temi Vampirji – energije, kjer sem te jaz našla, napisala tole:

Quote:


In meni tukalje manjkajo puzzli, veš, zato sem želela, če me lahko usmeriš na tisti thread, da jih sama poiščem, ali pa se potrudiš in še enkrat napišeš. Verjetno nisem samo jaz tista, ki se čez tisto dolžino in globino tistega threada še ni uspela prebiti, ali pač?

Ti težim? Ni to moj namen, iskreno bi želela deliti svoje mnenje s teboj. Pa ga ne morem, če razpolagam samo z delčki…

M.

Hej, hvala, zdaj grem pa nad črno magijo, hehe. Grem brat, pa se ti javim takoj, ko kaj "spesnim". Prav?

M.

LittleStar!
Hja, situacija mi je zelo znana, sem šla skozi podobno. Samo dogajanje je bilo drugačno, ni bilo povezano z nekimi razsvetljenji, transformacijami, prejšnjimi življenji ipd. Je bil samo konkreten svet in konkretno neujemanje. Ko se vrtiš in vrtiš v začaranem krogu, ko uspeš slišati sebe, pa se takrat umakneš, pa te spet nekaj prepriča v to, da se vrneš v začarani krog, kjer se spet začne peklenski ples, same bolečine in trpljenje, pa spet nekje najdeš neko moč, spet poskusiš poslušati sebe, se spet umakneš, pa spet vrneš,… in krog se nadaljuje in nadaljuje, konca pa ni…

Glej, ne znam teoretizirati, niti ne znam tega povedati abstraktno. Bom povedala iz konkretnega sveta, kako je meni uspeli prebiti in uiti iz tega začaranega kroga. Enostavno se bo slišalo, pa vendar verjemi, da je bilo za to potrebno ogromno neke volje, energije, bilo je ogromno neke bolečine, ogromno je bilo potrebnega nekega časa, da sem to zmogla. Velikokrat, prevečkrat sem se vrnila v ta prekleti začaran krog, velikokrat uspela uiti iz njega, dokler se mi ni nekoč dokončno posrečilo – zaključila sem peklenski začarani krog, dokončno zbežala iz njega in uspela najti svoj notranji mir.

Edino, česar se moraš držati je to, kar so ti rekli že vsi drugi (pa šele zdaj, ko sem sestavila vse puzzle, vem zakaj). Poslušaj samo sebe in poslušaj to, kar ti govori srce. Če si sama tolikokrat in tolikokrat izkusila, da to ni to, kar v bistvu želiš in da si sama želiš nekaj drugega, potem se sliši. Sliši samo sebe in to, kar ti govori srce. Ker to je edino pravo in to je edino tisto, ko boš morda nekoč in nekje, ob drugi priložnosti in z nekom drugim, lahko našla tisto, kar si želiš in kar ti bo prineslo notranji mir.

Oseba y bo verjetno še poskušala. Na vse možne načine. In če te dobro pozna, potem pozna tudi tvoje rane, na katere mora pritisniti, da se boš vrnila. Ampak to ni ljubezen. To je egoizem, če izkoriščaš rane sočloveka, da dosežeš tisto, kar hočeš ti. Prava ljubezen bi bila pustiti te v miru toliko časa, da najdeš samo sebe. Prava ljubezen vključuje tudi tveganje, da v tem času, ki ga daš nekomu, da išče samega sebe, potem ne najdeš več sebe. Da torej osebe y v tistem, za kar bi se odločila ti, ne bo. To bi bila, po mojem mnenju vsaj, edina prava in globoka ljubezen. Ki pa jo je zmožen le malokdo in v tem, kar si napisala ti o osebi y, jaz tega ne najdem. Pa če se še tako trudim. Žal.

Tako, da bi ti jaz rekla: ne vračaj se! Ne meči svojih biserov osebi y, ker jih ne prepozna in se ne zaveda njihove vrednosti…

Hej, kadar je meni težko, se usmerim v dobro… In dobro prihaja na pot…
M.

P.S. Še glede tegale:
Quote:

Ne vem. Sem nekje prebrala, da v vsakem novem življenju rešujemo nekaj, kar nam je ostalo nerešenega v prejšnjem življenju. Zato usodne napake ne moreš storiti. V tem življenju si z namenom, da rešuješ nekaj, kar ti je ostalo nerešenega iz prejšnjega življenja, ni pa nujno da je to tudi tisto, za kar se ti bojiš, da bi bila »usodna« napaka. Morda te to čaka za naslednje življenje, ne vem. Zato po mojem mnenju usodne napake ni. V tem življenju moraš rešiti nekaj, za naslednjega te čakajo druge stvari.

Amstel, problem je, da vem le, da ne bi rada opustila tud način življenja, da sem v samoti, berem knjige, poslušam glasbo, tako kot sem v bistvu navajena vso življenje, ampak nekaj bom mogla spremenit, pa ne vem kje začet. Občutek krivde je pa verjetno od tam daleč še, ko me je mama pri 1 letu starosti pustila, pa še ata potem....

mogoče boš morala mal več ljubit in manj meditirat ...