Samson wrote on 18.07.2002 at 21:50:49:Bi pa želel videti v ozadju argumente. Kar vse vprek kričati, kako sem jaz kriv, da je Cerkev takšna in takšan, - pa še za to gre, da niti takšna ni -, je dovolj ostra polarizacija na nasprotni strani, ki nujno na moji strani izzove nasprotovanje.
Samson – sem prebrala vse, tukaj in na drugih topicih, kar ste ti in ostali, ki se s tabo v mnogočem ne strinjajo, napisali o cerkvi, veri in teh stvareh. Vtikala se nisem. Ni to moje področje, niti ni to področje, ki bi me zanimalo. Ne verjamem v Boga, vsaj ne v tem smislu. In ne verjamem v nič zunaj mene (razen v svojo dušo, če je le-ta izven mojega telesa). Bila sem krščena, nisem bila obhajana, nisem bila birmana. Rasla sem v klasični komunistični družini, kjer sta oba, tako oče kot mama zaradi družbe, v kateri smo živeli in zaradi položaja, ki sta ga zasedala, pač morala postati komunista. Ne bi se spuščala v debato, ali sta s tem poslušala sama sebe ali ne – to je bila njuna izbira in njuna odločitev. In to je tudi druga zgodba. Sta pa bila oba vzgajana v katoliški veri in nekaj malega sem o tem zvedela kot otrok. Bolj kot pravljice in pripovedke sicer, pa vseeno. Toliko sem želela povedati, da boš poznal ozadje.
V tem trenutku se vtikam v tole debato. Zakaj? Ker me je zbodlo tisto, kar si napisal in kar sem citirala zgoraj. In ti lahko povem svojo izkušnjo, ki sem jo doživela prav pred kratkim in ki me je ponovno utrdila v prepričanju, da v cerkev kot ustanovo/organizacijo ne gre verjeti… Vsaj zame to prav gotovo velja…
Izkušnja, ki ti jo želim opisati, se je zgodila pred kratkim, ni še mesec dni od tega: Pogreb... Ravno zato, ker je bil pokojnik vzgajan v katoliški veri in ker bi bila to verjetno tudi njegova želja, smo se odločili, naj bo tak tudi pogreb… Cerkev... In maša... Na sredi stoji žara s pokojnikovo sliko. Takoj za žaro stoji duhovnik z ministranti. Sama vsega dogajanja okoli sebe sicer nisem opazila, sem bila preveč zaposlena s svojo bolečino, je pa to opazil marsikdo drug. Malega ministranta namreč, ki je stal poleg žare in si je med tem, ko je duhovnik govoril o pokojniku, o vstajenju in kaj jaz vem, o čem še, mirno vrtal po malem nosku… Uf, spoštovanje do umrlega? Pa prosim, pustimo otroka… Otrok je otrok in ni ničesar kriv… Sem se pa po tistem vprašala – kje so nauki, ki naj bi jih učila katoliška cerkev? Jih duhovnikom ni treba spoštovati oz. jih prenašati naprej na mlajšo generacijo? Ali pa vrtanje po nosu pred pokojnikom med samo mašo ne spada v to kategorijo? Morda pa nima spoštovanje do umrlega nič skupnega z vrtanjem po nosku? Ne vem, morda mi lahko odgovoriš ti? Morda sem bila jaz zato, ker sem bila osebno prizadeta, tudi preostra v svojem razmišljanju?
Da ne omenjam tiste naslednje maše... Spet - se ne spoznam dobro, ampak maša je sedmi dan po dnevu pogreba, pa potem še trideseti dan potem. Zadušnica, ali kako se ji reče? In sem se odločila, da grem sedmi dan spet k maši. Zaradi pokojnika in ker sem si želela spet začutiti njegovo bližino. Maša naj bi bila namenjena pokojniku, vsaj tako sem jaz razumela. Seveda dopuščam možnost, da sem spet razumela povsem napačno, kajti tisto, kar sem doživela, je bilo tako zelo daleč stran od tega namena… Nobene misli pokojniku, nobenega dela maše, namenjene v pokojnikov spomin... Ali vsaj kakšna beseda, ki bi bila namenjena samo njemu in samo zanj… Povsem običajna, vsakdanja maša, namenjena vsem, ki so tisti trenutek sedeli v cerkvi in so se tam znašli s popolnoma drugim namenom... Tja sem šla z namenom, da najdem nek notranji mir… Ven sem odšla – popolnoma prazna… Tisti notranji mir, ki ga iščem v tem primeru, tako najlažje najdem doma, v svoji sobi, ob svečki, ki gori v njegov spomin… In ne v cerkvi… Ponavljam – spet dopuščam možnost mojega napačnega razumevanja, oz. prevelikih pričakovanj… Čisto možno, da sem pričakovala preveč in da sem pričakovala, da bom na nek način, sama v svoji duši, tako spet lahko stopila v stik s pokojnikom…
In tako sem se odločila, da na 30.dan ne grem v cerkev. Pa čeprav bo spet maša, spet namenjena pokojniku. Morda bom šla. Zaradi njega. Zaradi očeta. In ker bi si to morda on želel. Ampak če bom šla, bom šla pred mašo. Prav gotovo ne k sami maši. Šla bom prej, tako, da bom lahko sedla, svoje misli namenila samo njemu, zaradi katerega bom tam in bom za trenutek lahko spet z njim… Z očetom, ki sem ga imela tako zelo rada…
In tole, Samson, niso argumenti, s katerimi bi tebe želela prepričevati v karkoli… In daleč je tole razmišljanje od tega, da bi sploh pomislila, da si ti kriv za tako situacijo cerkve… So pa to vsekakor argumenti, ki so mene ponovno prepričali v to, da v cerkev kot ustanovo ne verjamem…
Tebi pa – če veš, da je to tvoja pot in če na tej poti najdeš svoj notranji mir... Jaz ti lahko rečem le – srečno!
M.
Home
Pages: 
