Someone.. a bova rekla, da sva fer in vsak en pri placa, ker si si drgac spet enega od mene zasluzu in ce bo slo tko naprej, bom bankrotiral...

Ja, tko kot si reku... dusa zgublja na fronti in mozgan prevladuje. THX.

Amstel wrote on 21.06.2002 at 14:15:35:


Iiiiiiiiiii........  

Amstel wrote on 21.06.2002 at 14:26:53:

Meni se sicer ne zdi vsiljivo, ker vem, da želijo vsi, od prvega do zadnjega samo ponuditi svojo roko prijateljstva, pomoči ali pa sočutja, če tako hočeš. Se pa strinjam, da so pridni in vztrajni, tako ena kot druga stran… In vem iz lastnih izkušenj, da je to žal bob ob steno… Tudi jaz sem tako stala, prikovana na tla in za sveto prepričana v svoj prav… Te že mora življenjska situacija pripeljati do tega, ali če hočeš z drugimi besedami - že mora biti bolečina tako neznosna, da to ugotoviš… Da se s tem pravzaprav spopadeš na tak način…

In kako zelo močno lahko pritrdim tvojim besedam, Someone:

Someone wrote on 21.06.2002 at 11:01:23:


M.

Someone wrote on 21.06.2002 at 17:54:59:

Zakaj? Ne, po mojem mnenju ni to povezano s pravo osebo. Pravih oseb je bilo mogoče že veliko v tvojem življenju, le ti jih nisi prepoznal… Ker jih nisi hotel prepoznati… Oziroma nisi zmogel… Po mojem mnenju se mora to najprej zgoditi v tebi… Nihče ti pri tem ne more pomagati. Ti sam si tisti, ki se moraš odločiti, da boš tvegal… Še enkrat… Poskusiti… Zaupati… Izbrati… Se odločiti… V tebi samem se mora to zgoditi… Poglej samo tule okoli sebe – vsi s(m)o na isti poti, vsi iščemo nekaj podobnega, čeprav eni rečejo temu tako, drugi malo drugače… Vsi iščemo nek notranji mir… In vsaj meni se zdi, da je marsikdo samo tukaj vreden zaupanja…

Pa če želiš prav konkretno: bila je v mojem življenju sodelavka. Samo to in nič več. Bila sem ravno to, kar si ti napisal zgoraj. Dolgo časa. Potem se je meni sesulo. In ona je bila tam. Takrat sem tvegala še enkrat… Čeprav se mi še danes zdi to neverjetno… Da sem si sploh dovolila… Danes je to ženska, za katero lahko rečem, da v tako močno in iskreno prijateljstvo sploh nisem verjela… Točno to, kar sem rekla – bila je oseba, vendar je nisem prepoznala… Danes sem vesela, da sem tvegala…

Vendar ne gre samo za osebo. Res je, da je to veliko lažje. Imeti takega prijatelja, za katerega veš, da je. Ne znam povedati drugače – enostavno vem, da je. Vem, da je tam takrat, če boli. Vem, da je, če želim jokati. Vem, da lahko naslonim glavo na njeno ramo. Vem, da sem lahko odkrita in odprta do nje. Vem, da lahko povem prav vsako svoje mnenje in vem, da lahko z njo delim prav vse. In v obratni smeri, seveda. Ampak kljub vsemu se vse dogaja samo v meni. Samo jaz sem tista, ki lahko nekaj naredim zase…

Imaš pa prav – vse je relativno… In tole je samo moje mnenje…

V bistvu pa sem ti želela sporočiti tisto, kar ste vi želeli sporočiti Johnnyju: saj veš – mi smo tu…

M.

Someone wrote on 21.06.2002 at 19:48:35:

Ja, seveda – kakor želiš. Odločitev je tvoja… In jaz vsekakor nisem tiste sorte, ki bi težila in težila še naprej… Niti nisem rekla, da sem morda jaz tista oseba, če je bilo morda tako razumeti... Sem pa rekla, da jih je samo tu po mojem mnenju kar nekaj… S tem sem želela poudariti, da niso samo tukaj, prav gotovo so tudi v tvojem real life-u… Karkoli že tebi pomeni ta oseba… Vsekakor pa z moje strani - spoštujem tvojo željo po umiku…

Aja, še to: do not hate yourself in the mornig! It was not the moment of weakness – it was a moment of sincerity… And that's real Someone…

M.

Someone wrote on 21.06.2002 at 20:15:01:

He, he - imaš dve možnosti: da ga zbrcaš nazaj, pa da se tvoj obrambni sistem umakne, ali pa, da greš hitro spat, preden te stolče do konca... Je jutri nov dan...

M.

Someone wrote on 21.06.2002 at 20:29:11:

He, he – jaz lahko spet rečem le – tvoja odločitev… Ampak sanje znajo biti lepe in včasih se uresničijo…

Have a nice dreams, Someone!

M.

Someone wrote on 21.06.2002 at 19:48:35:


Kaksne trenutke?
Mislis trenutke slabosti?
Seveda, sem jih imel... sej sem krvav pod kozo.
Te trenutki slabosti so pac lahko razlicnih oblik. Kor se vzame. Na koncu koncev je trenutek slabosti tudi, ko narocim tisto zadnje pivo, ki je blo glih krivo za moje alkoholno prestraseno stanje... recimo, ane?

No, lepo je slisat, da ste ponudili svojo ramo za plakanje. Ne bom trdil, da kdaj ne bom posegel po njej in vam razodel kako svojo tegobo. Pa saj to vec ali manj pocnem ze sedaj.

Someone. Pravis, da ti ostanejo samo se sanje?
Sam sem nehal sanjat o tistih stvareh za katere vem, da so neuresnicljive oz. za katere vem, da se jih ne da spremeniti. Ostale? Prej bi rekel, da razmisljam o njih, kako bi jih realiziral in ce se mi v sanjah razodene kaka resitev, toliko bolje.

Ce pa potrebujes kak nasvet, le na dan z vprasanjem. Lahko se pa kaka brihtna buca cesa pametnega domisli.