Miska
|
»Aha« efekt. Če misliva isto, Amstel, potem si po mojem mnenju nekaj spustila. Pred in po aha efektu se mora namreč nekaj zgoditi. Zavedanje. Prepoznavanje. Le na tej osnovi ima aha efekt lahko kakšen efekt. Kaj mi pomaga, če mi samo potegne, recimo, da se pa ne bom obnašala tako, kot želijo moji starši? Ugotovitev sama po sebi ni vredna popolnoma nič. Edinole, če prepoznam, zakaj in česa recimo ne želim delati tako, kot želijo moji straši in potem, ko ugotovim, kako pa sploh hočem, šele potem lahko ta aha efekt uporabim. Ampak le na osnovi opazovanja same sebe, na osnovi prepoznavanja in zavedanja. V tistem trenutku, ko podzavestno še vedno namreč reagiram tako, kot želijo moji straši (pazi – podzavestno, ker sem tega naučena iz otroštva in je to eden mojih privzgojenih vzorcev), v tistem trenutku torej moram to prepoznati, se tega zavedeti in se ustaviti: hej, to je pa ravno to, česar ne želim. In se zavestno usmeriti v novo reakcijo. In po tisočih zavestnih poskusih bo šele možno to storiti brez tega, da pomislim.
In to je verjetno možno prenesti na vsa področja in na vse reakcije. Težje so seveda tiste, ki povzročajo močno bolečino. Včasih je te stvari tudi pri sebi težko odkriti, kajti povsem možno je, da določenih reakcij kot otrok nisi prenesla in si jih potlačila globoko nekam v podzavest. In ne pustiš do njih. Podzavestno reagiraš tako, da se braniš, da se umakneš, ali postaviš zid. Vse z namenom, da braniš sama sebe pred tisto bolečino, ki je bila v otroštvu prevelika, da bi jo kot mala punčka zmogla in prenesla. In tu je najprej po aha efektu težko sploh prepoznati in potem tudi težko nekaj na novo narediti… No, ja – vsaj pri meni je nekako tako…
M.
|