Nazorno je to povedal že Peck v totali, kar sem imela v svoji glavi v obliki embrija.
Namreč, o RAZDVOJENOSTI, LOČENOSTI v sebi, v kateri živimo.

Scott Peck:
"Razmejiti pomeni predeliti reči, ki so medsebojno povezane in jih polagati v ločene, nepropustne predalčke v umu, kjer se gnetejo in zato ne povzročajo stresa, bolečine ali napetosti. Zgled, ki sem ga navedel ..., pripoveduje o moškem, ki ob nedeljskih dopoldnevih zahaja v cerkev in pobožnjaško veruje, da ljubi Boga in Božje stvarstvo, v ponedeljek pa lagodno deluje v skladu s politiko podjetja, ki odlaga strupene odpadke v bližnjo reko. To zmore zato, ker je spravil svojo vero v en predal, posel v drugega. Pravimo mu nedeljski kristjan. Njegov življenjski slog je zelo udoben, a daleč od integritete."

TO NI RAZPRAVA O VERI.

Ampak o naši razklanosti. O naši dvojnosti. O tem, kako smo sposobni, brez večjih naporov, v sebi združiti in s tem živeti, v dvojnosti. Kako lahko razločujemo recimo spoštovanje do človeka, pa maltretiranje otrok...
ITd.

Hm, iz tega kar si napisala, razberem, da obstaja vseskozi en boj v tebi. Ali pa vsaj napetost, dinamika. Gre za "popravek" pogleda na svet. Dve različni izkušnji, dva plati iste medalje, ki jo lahko poimenujemo "moj pogled na ljudi in svet". Obe realni, zato večni.
Prav zanimivo si razpletla. Mi je dalo misliti.

Dvojnost poznam tudi, ko nekoga imam rada, pa hkrati mi gre na živce. Plus pa minus. Recimo. Ampak to je v istem predalčku. Gre za "en odnos".
Morda bi lahko ponazorila z dvemi nasprotujočimi predalčki, ko gre za naše vedenje, ki je v nasprotju z našim prepričanjem, ki je morda bolj področje vrednot.
Recimo, da nekdo verjame v svetost odnosa in hkrati vara svojo ženo ali moža. Vrednota in vedenje.
Mislim, da gre pri vsem tem še za eno plast "skrivnostnosti" ali vsaj kamuflaže. Kot v primeru nedeljskega kristijana. Verjetno zamolči, da podpira onesnaževanje okolja, ko se pogovarjajo o božjem kraljestvu...
Tko nekako.

Samoumevnost je pa itak to, o čemer zares ne razmislimo. Če bi vsak močno razmislil, recimo, o tem, da je' piščančje bedro... ki je nekoč bezljalo po dvorišču, bi verjetno marsikdo nehal jesti meso. Ali, če bi močno razmislili, kaj pomeni, da gredo odplake iz prašičje farme direkt v podtalnico...
Ampak, enostavno ne razmišljamo. (Vedno bolj to razmišljam).
In, kako malo uporabljamo naše racio celice!

Tisti "aha" efekt. Ga vsi poznate, verejtno. Ko, ne da bi se zavedali, podzavest melje neke informacije, občutke... Tak aha efekt poznamo v primerih, ko nekomu "potegne", da pa v takem zakonu ne želi več živeti... Ali pa... " ne bom dovolil-a več, da bi mnenje ali reakcije staršev, ljudi okrog mene, vplivali name tako, da neham početi stvari, ki so mi pri srcu....."

In, kako preprečimo tak ustvarjalen "aha" efekt? Z avtomatizmi! Z avtomatskim odzivanjem.

Devi wrote on 17.06.2002 at 09:47:09:


Mislim, da lahko. S tem, ko se z nečim intenzivno ubadamo, dobimo prej ali slej odgovor, inspiracijo... al kar že. Sam, mislim, da to se hitreje in intenzivneje zd+godi takrat, ko za nas nekaj predstavlja problem.

»Aha« efekt. Če misliva isto, Amstel, potem si po mojem mnenju nekaj spustila. Pred in po aha efektu se mora namreč nekaj zgoditi. Zavedanje. Prepoznavanje. Le na tej osnovi ima aha efekt lahko kakšen efekt. Kaj mi pomaga, če mi samo potegne, recimo, da se pa ne bom obnašala tako, kot želijo moji starši? Ugotovitev sama po sebi ni vredna popolnoma nič. Edinole, če prepoznam, zakaj in česa recimo ne želim delati tako, kot želijo moji straši in potem, ko ugotovim, kako pa sploh hočem, šele potem lahko ta aha efekt uporabim. Ampak le na osnovi opazovanja same sebe, na osnovi prepoznavanja in zavedanja. V tistem trenutku, ko podzavestno še vedno namreč reagiram tako, kot želijo moji straši (pazi – podzavestno, ker sem tega naučena iz otroštva in je to eden mojih privzgojenih vzorcev), v tistem trenutku torej moram to prepoznati, se tega zavedeti in se ustaviti: hej, to je pa ravno to, česar ne želim. In se zavestno usmeriti v novo reakcijo. In po tisočih zavestnih poskusih bo šele možno to storiti brez tega, da pomislim.

In to je verjetno možno prenesti na vsa področja in na vse reakcije. Težje so seveda tiste, ki povzročajo močno bolečino. Včasih je te stvari tudi pri sebi težko odkriti, kajti povsem možno je, da določenih reakcij kot otrok nisi prenesla in si jih potlačila globoko nekam v podzavest. In ne pustiš do njih. Podzavestno reagiraš tako, da se braniš, da se umakneš, ali postaviš zid. Vse z namenom, da braniš sama sebe pred tisto bolečino, ki je bila v otroštvu prevelika, da bi jo kot mala punčka zmogla in prenesla. In tu je najprej po aha efektu težko sploh prepoznati in potem tudi težko nekaj na novo narediti… No, ja – vsaj pri meni je nekako tako…

M.

Kaj to pomeni, da te mora zivljenje na nek nacin samo postavljati pred dolocene potencialne aha efekte?
Ne mores izbirati, reci, prepricana sem, da je v meni neka dvojnost in rada bi jo nasla in se je zacela zavedati? Sele ko pride cas za njeno razresevanje pride na plano?
Je to mogoce opravicilo za nedeljeske kristjane? Da ne vemo, ker se ni cas, da bi izvedeli?

Še moje skromno mnenje... glede dvojnosti pri veri se čisto strinjam in temu močno nasprotujem... najbolj zanimiv primer je, ko vidiš mafijskega šefa it v cerkev, se pokesati svojih grehov v vezi z ožjo družino - ženo in otroci, drug dan pa bo spet naročil uboj drugih ljudi, katere ima za sovražnike. Očitno mu tisti trenutek ne stopi v glavo pravilo katoliške vere "ljubi sovražnika" in glavno "ne ubijaj", pravzaprav on jemlje vero čisto po svoje in ne tako kot bi jo bilo potrebno.

Ljudje počnejo(mo) podobne stvari v vsakdanjem življenju in to čisto nevede. Zdaj sam se ne sekiram, če pojem kurje bedro, ker to je zame hrana in mesarji bodo še naprej klali živali, pa če jaz jem meso ali ne, edino sebi lahko škodim s tem, če ne. Nositi neke dragocene obleke iz kož živali je že druga zgodba, ker to ni več nujno za preživetje kot je hrana, meso pa je nujni del človeške prehrane, brez katere človek ne bi normalno preživel. Tudi z onesnaževanjem narave se ne obremenjujem, niti s poboji v nekem daljnem Afganistanu, ker pri teh stvareh jaz sam ne morem nič postoriti. Meni so bolj pomembni ljudje tu in zdaj, pri teh je važno tvoje razmišljanje, dejanja in čustva do njih. To je po moje glavni problem, ki ga vsi bolj ali manj (podzavestno?) ignoriramo - belimo si glavo s stvarmi pri katerih ne moremo nič postoriti, medtem ko stvari, pri katerih lahko ukrepamo vsak dan, preprosto prezremo ali namerno ignoriramo. Zakaj je temu tako?

Someone wrote on 18.06.2002 at 10:12:50:

Tole, someone, je meni hudo všeč…

Zakaj je temu tako? Po mojem mnenju zato, ker je taka pot težja. Ker pomeni spoznavanje samega sebe in je povezana z močnimi in globokimi spoznanji, predvsem o samem sebi… Ker je treba prevzeti odgovornost za svoja dejanja...

Baje je samo 10% ljudi sposobnih resnično se soočiti sami s sabo. Ne govorim o tem, da jih veliko sicer odpre ta vrata. Vendar jih samo 10% na tej poti tudi ostane..

M.