John_Doe wrote on 03.09.2002 at 12:43:16:

To je delo za robote. Japonci ponekod ze prakticirajo, rabis samo par inzenirjev, ki nadzirajo delo robotov. Pa tudi strajk jim ne hodi po glavi  

John_Doe wrote on 03.09.2002 at 13:16:14:


Naslov teme je "čez deset let"  Bo pa treba kar prej, ker sicer nas bodo požrle velike ribe (beri taki, kot so Japonci, mogoče za odtenek manj hudi). Nekaj v tej smeri se je že začelo na hitro dogajati (Union, Lek, to je šele začetek) in kaj bo potem še ostalo nam majhnim ?

Miska wrote on 03.09.2002 at 13:52:16:


To so naslednje žrtve v tekmi z ostalimi velikani, ki jih obkrožajo.

Prosto po Murphyu:
Če ima velika riba v isti mlaki priložnost požreti malo ribo, jo bo tudi požrla (še posebej hitro pa tisto, ki ji  nesramno odžira njen delež)

John_Doe wrote on 03.09.2002 at 14:02:44:


Kar sem pravzaprav hotel povedati, se je nanašalo na robote in na to, da nas "veliki", ki bodo pokupili vso pomembno proizvodnjo in logoistiko, ne bodo potem kaj veliko spraševali ali bi blagovolili posodobiti proizvodnjo zdaj  ali pa mogoče šele čez 50 let  ) Oni se bodo takoj odločili namontirati vse, kar bo za njih najboljše ter najcenejše (tudi robote).

Miska wrote on 03.09.2002 at 14:22:14:


Saj ni toliko važno katere konkretne firme ali države so vpletene (kmalu bo tako ali tako vse to v EU). Širše gledano so trendi taki, da veliki žrejo male. Kdaj je kdo požrt, je pa odvisno od okoliščin. Timing je važen.
Se pa to žrtje  dogaja globalno in če bo EU hotela  hoditi uspešno vštric z unimi preko oceanov, bo to zmogla samo s podobnimi prijemi.

Miska wrote on 03.09.2002 at 14:47:28:


Interes (po žrtju) je vedno prisoten, od okoliščin je pa odvisno, kdaj, in ali sploh kdaj, bo realiziran. Trenutno so okoliščine take, da se po pobočju s pospešeno hitrostjo vali  plaz imenovan globalizacija.

Miška,

A ti bi kakšno veliko ribo kar na tvojem pobočju našla? Zgleda, da imam jaz precej drugačne predstave o ribolovu. Tako o realnem, kot o tistem metaforičnem.  

lp bp

John_Doe wrote on 03.09.2002 at 11:28:44:

a veš, JD, malo si mi dal razmišljanja s tem, kako si želiš čez kakih 15-20 let iti magari v invalidsko penzijo, samo da boš mirno užival v vikendu in gobicah.
Sama sem pred 15 leti enako razmišljala kot sedaj ti. Vedela sem, da me čaka še trdo delo (hišo smo delali še ročno, v glavnem sami, kaj to pomeni, pa veš, saj se ukvarjaš z vikendom). Kot ženska nisem imela nič popusta oz. poleg polne udeležbe na novogradnji je bilo komplet vse ostalo na meni, gospod mož pa na kavču. Ampak imela sem upanje, češ, zdele garam, potem se bom pa lahko lagodno starala. Poročena, kakopak. Pravijo, človek obrača, bog obrne. Danes mi je edina želja, da bi živela in se lagodno starala v miru. Pa da se ne bi predolgo starala. Ampak, kar se bom starala, se želim starati kvalitetno, zdrava, zadovoljna. Zdrava! Meni bi tudi pasal it čimprej v invalidsko penzijo (kot garant za en redni mesečni priliv denarja), a če imam na izbiro bolezen in penzijo, na drugi strani pa službo in zdravje, ne bom pomišljala niti za hip.
Sicer pa, saj veš, vedno razmišljamo na podlagi preteklih izkušenj in znanj. Pred 15 leti si nismo mogli predstavljati, da bomo imeli doma PCje pa da bodo že desetletniki hodili v šolo z mobiji. Da bo imel vsak v familiji svoj telefon. Da se bomo v službo vozili vsak s svojim avtom in ne več z avtobusi (sem še iz tiste generacije, ki je vstajala ob štirih zjutraj, da smo ujeli delavski avtobus) itd. Tudi o prihodnosti lahko razmišljamo samo zelo omejeno: kdo ima toliko domišljije ali vpogleda v prihodnost, da bi si lahko zamislil, kako bo čez deset let z njim? V bistvu govorimo tisto, kar bi radi živeli sedajle, pa vemo, da se ne more uresničiti v tem trenutku in za kamuflažo prestavljamo nekam v prihodnost...