Zanimivo, zelo rada se zgovarjam o smrti, čeprav je res, da mi je v tem trenutku lažje o tem govoriti kot mi bo to takrat, ko bom jaz na vrsti, da zapustim to fizično telo.

Ena od oblik prikritih samomorov je beg v bolezen. Mogoče se smešno sliši, ker se ni uresničilo. Bi lahko tudi rekli, da si samo domišljam. Pred nekaj leti (šestimi) sem bila postavljena pred izbiro: spremeniti življenje (s tem predvsem mislim na moj miselni odnos do sveta in do dogodkov, ki se nam pojavljajo ob vsakodnevnem doživljanju trenutne resničnosti) ali se počasi spokati s sveta. Ne, odkritega, zavestnega samomora ne bi delala, a bolezen je od ljudi neobsojana oblika samomora. Ljudje celo sočustvujejo s tabo. Kot mladenka sem se pa poskušala ubiti, ja, pa se danes ne bi več.

Smrt me je od nekdaj privlačevala. Pred skoraj dvajsetimi leti (ko smo hodili v službo še z delavskimi avtobusi ob petih zjutraj) je na avtobusu starejšega moškega možganska kap. Bila sem edina, ki je pristopila k njemu (brez razmišljanja) in mu pomagala. Reakcije ljudi? Nerazumljive. Govorilo se je po vasi, da sem čudna, ker šlatam trde in mrzle mrliče, čeprav mi je človek umrl v rokah.

Ja, Zvezdica, zelo zanimiva tema, meni zelo všečna. Imam sosedo, ki se peto leto bori z rakom in (verjetno) bitko izgublja. Po operaciji pred petimi leti, ko so jo poslali domov bolj umret kot pa z mislijo, naj ozdravi, sem bila mnogo ob večerih pri njej. Mnogo kasneje mi je rekla, da sem bila edina, ki je sploh govorila z njo o stvareh, ki so jo vznemirjale oz. edina, ki sem jo sploh hotela poslušati, da si je lajšala dušo. Vsi ostali so jo napadli takoj, češ, bodi tiho, vse bo v redu itd. Kdor je bral knjige dr. Kubler-Ross, bo opazil, da ta zdravnica govori o istem problemu odnosa okolice do umirajočega. Nihče si ne upa odkrito govoriti o smrti.

Seveda, moja soseda si je tudi izbrala bolezen kot sredstvo za beg od težav resničnega življenja. A če vemo vzrok (skupaj z njo) za njeno bolezen, to še ne pomeni, da ga lahko odpravimo. Kje je ključ, ki bo odklenil njeno notranjost in dopustil, da se energijsko spremeni in postavi na druge temelje?

Quote:

Samomor je beg pred samim sabo.Zato samomor ne more biti zavestno dejanje.Saj se ne zavedamo kaj počnemo.

Zakaj žival ne more narediti samomora ?

Verjetno si nekdo, ki resnično najde Boga -  ljubezen, ne bo jemal življenja. Ampak npr. Casteneda piše o t.i. vedcih in njihovi svobodni odločitvi, ali bodo ostali na Zemlji, eni pa enostavno 'oddidejo'. Torej zavestno.

Kaj pa recimo nam bolj nesorodne kulture, recimo na vzhodu, kjer je samomor borilcev (npr. harikiri ) stvar časti? A se oni ne zavedajo? Kdo jim drug sodi kot le sami sebi, če je to njihova vera, življenjsko prepričanje ???

Ana, ti si res eno pogumna ženska .

Ja, Comp, ja, Vida, ljubezen je v nas
eto, moja soseda to ve (teorijo obvlada do popolnosti, praktično obvlada su jok, pa reiki pa...). Eto, in kako sedaj energijsko spremeniti svoje bitje, s čimer mislim, da vedenje (poudarek na prvem e) iz glave, pa tudi iz srca, spraviš v svoje (notranje) življenje. Sprašujem čisto tako, ker tukaj ste tudi zdravilci, kako pomagati v takem primeru,  da ženska prepozna, ozavesti, se notranje spremeni? Da se v njej prebudi NJEN zdravilec, ker edino on ji lahko pomaga? Pravi, da vidi razloge, da bi še živela (včeraj je imela 45. rojstni dan). Čeprav je razumsko sprijaznjena s tistim, kamor nezadržno odhaja, bi še živela. Zraven še poudarjam, da so na njej delali številni zdravilci iz Slovenije, Hrvaške, pa tudi en travar Jovo iz Črne gore je zanjo pripravil zeliščne napitke. Ampak ona vztraja v svoji bolezni in preseneča uradno medicino.  Jim podira vso statistiko, po vseh izračunih bi morala biti že davno mrtva. In v stanju, kakršnem je (ne mislim zdravstvenem, nego notranjem) si želi biti bolna, ne želi si pa umreti.
Imela sem nekaj vizij v zvezi z njo, v teh petih letih. Letos, ko ji se stanje na limfnem sistemu hitro slabša, mi je bilo sporočeno: ne moreš ji pomagati, lahko samo sodeluješ z njo.
Sama to razumem tako, da so vse odločitve njene in da sem ji lahko samo v oporo, v veselje, če hočete, namesto nje pa nimam kaj za počet. Marsikaj bi rekla še, pa rajši ne bi.
Sedaj ta moja ljuba soseda in prijateljica hiti pisat knjigo (prvih deset listov sem poslala tudi A. ju, če bo lahko material porabil za objavo). Pravi, da ji je žal, ker ni pisala že prej (ni hotela kljub našim prigovarjanjem), ker se s pisanjem (in s spremljajočim jokanjem) neverjetno čisti in lajša.
Eh.... malo me je zaneslo
sicer pa Zvezdica, pri meni ni govora o pogumu - načelno sem zelo bojazljiva stvarca

Draga Ana,
povedala si vse kar je bilo potrebno.
Iz tvojega pisanja je razvidno, da so vzroki za prijateljičino bolezensko stanje stare zamere, jeza, potlačena čustva ... !
Kaj storit ?
... tudi Herby je pred par dnevi če se ne motim  tukaj na forumu isto spraševal... !!!
... včasih pomaga to - predstavljajmo si, da imamo v predelu srca majhnega otroka, sebe...ljubkujmo ga, pestujmo in ga sprejmimo, z brezpogojno ljubeznijo  ...

No, jaz sem mnenja, da so <duše> samomorilcev prav boge...tavajo med peklom in nebesi...Se hecno bere, pa ni...v nekem <umesnem prostoru so>, obupane iščejo izhod, ki ga ni...ker ga ne more biti. Svoje probleme človek, ki naredi samomor nese kar lepo s seboj...breme ni zato nič manjše...trpljenja ni konec, ker se nadaljuje...Prav zato je trapasto narediti samomor...

Poznam bioenergetika, ki <pokopava> teke <samomorilske> duše...da najdejo svoj mir...Težko je o tem pisati, ker sama žal ne vrjamem ne v prekel, pa ne v nebesa...Nisem verna, me tudi niso tako vzgajali. Nihče me vse do danes še ni prepričal, da po smrti ničesan ni...pa tudi tega me ni še nihče prepričal, da nekaj je...nabesa ali pekel si ustvarjamo sami. Tukaj in sedaj...v našem življenju...potem, ko je konec...ne vem, je žalostna misel, da ni prav NIČ...kaj pa duša...mar ni večna?
Preveč je vprašanj, da bi lahko sploh na to odgovorila. Ne vem jih. Kakorkoli že... prav nihče se še ni vrnil <od zgoraj>  ali  <spodaj>,  da bi nam lahko povedal in dokazal...Kje je potem resnica...
Samomor ali pa smouboj je žalosten konec človeškega bitja. Nobena živalska vrsta tega ni sposobna  narediti. Že res, da živali vodijo le nagoni in ne razum, pa vendar...kako lahko to potem stori človek? Za vsakim bitjem, ki to stori, je tudi človeštva manj...sram nas je lahko, da ne znamo ali pa ne želimo prisluhniti človeku, ki je tako na robu obupa, da to stori. Nobena stvar, noben dogodek, nobena tragedija ni opravičilo za tako dejanje...razumem samo na smrt bolne in v agoniji obupane ljudi, ki to store. Nikoli pa ne bom razumela mladih, ki komaj na pragu življenja ne vidijo nobena izoda in raje končajo življenje na tako krut in tragičen način.
lp
Angel
lp
Angel

Zame so to norci...ali pa psihoti. Je isto.
lp
Angel