Nina
1
Offline

I love YaBB 1G - SP1!
Posts: 4
|
Joj, veste kaj? I'm back! Sm si premisnla. No, v tem smislu, da sprejmem, da v obliki osnovne ideje o izmenjavi informacij o delavnicah in treningih capoeire tale forum le ni zazivel. Da pa sm prpravlena z vami pametovat in delit to, kar lahko (ker vidm, da vas zanima).
Se preden nadaljujem (in predvsem zato, da se osnovni namen le ne pozabi dokoncno) vas pa vabim, da pridete ta vikend na delavnico capoeire, k jo vodi Ubaldo dos Santos (Brazilec - trenutno zivec v Trstu) v Plesni center Ljubljana, Stihova 20 (sob. 18-21; ned. 11-14).
Ozadje /Ta del bi sicer drugace spustila, se mi pa zdi, da je za to sredino relevanten/ Nimam pojma o borilnih vescinah. Sicer sm se nazadnje tepla pred parimi meseci (pred tem pa mogoce v ranem otrostvu z bratom), ko sem bila napadena na pesceni plazi, obsijani z mesecino, nekje v Tuniziji. Zmagala. Po inerciji. Zaradi odzivnosti. In se kasneje odlocla, da se ne bom vec branla, ce bom se kdaj napadena. S sportom se nisem prav res ukvarjala ze par let (joj, pa menda ne bo to ze vec kot 10?!). V mojo polpreteklo zgodovino spadajo take in drugacne plesne delavnice.
Prvo srecanje s capoeiro Shuto Orizi - po makedonsko Sutka (s stresico na s-ju), znana kot eno najvecjih romskih 'mest' na Balkanu. V tistem casu pribezalisce 'neavtohtonih' Romov pred nasiljem na Kosovu. In kup prostovoljcev, ki jim ni vseeno, kako bodo pribezniki preziveli zimo. Med njimi Brazilec. In obvezno capoeira. Predvsem romski mladci jo zagrabijo - speven ritem, petje - nima veze, ce v portugalscini in se to, kar jih po moje najbolj zanimira - vsak bi bil rad Brus-li (sori Brus-li - totalno nepoznavanje borilnih vescin mi ne daje moznosti za druge asociacije). Pa so okuzli tudi mene. In kasneje zavoljo lepih spominov nekako z nostalgijo podozivljam capoeiro.
Zgodila se mi je capoeira Pred kakim mescem dobim vabilo na plesne delavnice. Evforija na visku, prvic tudi delavnica capoeire. Jupi, jupi! Skacem od veselja. Jana in Natasa si ze nekaj casa zelita, da jima ne bilo treba hodit na treninge v Trst... In ukrepata. Stiri dni in Ubaldu (ze prej omenjenemu) uspe, da zjutraj ne morem ustat iz postle. Stopnice so najvecji problem. To je tko, ce ze od osnovne sole naprej ne delas vec koles, premetov in prevalov (na razne spage take in drugacne sploh rajsi ne bi pomisnla). Ampak nima veze, men se ponoc sanja. Kako igram capoeiro. Kako igram na birimbao. In v rodi speljem v soglasju s soigralcem vse eskive, negative, roleje, entrade (ja, vem, portugalscina sepa). In menda nisem edina, ki se mi sanja o capoeiri. Se veselim, da se z ostalimi dobimo v Tivoliju. Drugic me ne moti vec, da mamice z malimi otroci postanejo in se nam prizanesljivo nasmihajo.
Beograd-Novi Sad Nakljucje? Teden mladih v Kranju in organizatorji povabijo dva mlada srbska capoeirista (oba imata v osnovi crni pas iz karateja + 5 let capoeire za sabo), mislec, kot zapisano na vabilu - delavnica prvic v Sloveniji (prejsnji vikend)! Aleks in Dule uspeta zmotivirat vse po vrsti. Zulji na nogah (ne, parket ni bil pravi!), znoj v potokih + musklfibr cist povsod in ful fajn filing.
Naprej? Za enkrat smo zal vezani samo na tuje vodje delavnic. Nima veze od kod so. Capoeira je capoeira.
Outside it rains, inside we play capoeira.
Aja, capoeira res ni za vse. Je pa kej druzga, ane?
|