|
pozitivka
Ex Member
|
Za nekaj knjig spominov na prejšnje življenje imam v spominu, a to je samo moje, zato o vsem ne bom govorila. Nekaj drobnih spominov pa bom odprla samo za to debato. Da boste lažje verjeli v nesmrtnost duše.
Stara sem bila manj kot dve leti, ko sem pričenjala razumeti, da imam nov dom. Vse mi je bilo tuje, tako stanovanje kot predmeti in ljudje, vključno s starši in nič mi ni bilo všeč. Zelo sem si prizadevala ugotoviti, kje so ljudje in predmeti, ki sem jih imela rada, ki so mi bili v veselje. Moja igra je bila iskanje izgubljenega in res sem našla dva predmeta, ki sta izvirala iz obdobja mojega spomina, eden je bil prodajni katalog neke veleblagovnice. V njem je bilo veliko "mojih" stvari, o čemer sem kar naprej prepričevala starše in nič mi ni bilo jasno, zakaj mi jih ne prinesejo. Takrat sem tudi slišala babico, ko je večkrat omenila neko moško ime. To ime me je tako prevzelo, da sem njo in druge kar naprej nadlegovala, naj mi govorijo o njem. Niso mi kaj dosti vedeli povedati, ko pa sem hotela o njem govoriti jaz, me niso nič razumeli. To je bil namreč moj mož iz prejšnjega življenja.
V tistem času sem se velikokrat vračala tja, od koder sem bila poslana na ta svet. Natančno se še danes spominjam vsega, čeprav je medtem minilo že pol stoletja. Bila sem stara tri leta, način prenosa tja je bil enostaven: "z obema očesoma pogledam istočasno v konico nosu", ko se odpre......Tako sem sama prakticirala in nisem razumela, kako da drugim otrokom ne uspe.
Zelo težko sem se vračala nazaj na ta svet. Jasna mi je bila moja odločitev za to življenje in tega nisem mogla spremeniti, toda izbrano življenje je bilo težje kot sem si predstavljala. Bilo je res težko, tu nisem hotela biti, vrniti se nisem mogla. To me je tako potrlo, da so mi popolnoma odpovedale noge. Moje telo ni hotelo sodelovati, niti po dolgi hospitalizaciji. V bolnici in doma sem komaj čakala, da sem bila sama, ko sem lahko zaprla oči in odšla tja, v pravi dom. Nič drugega mi ni bilo pomembno, ne igrače, ne prijatelji.
Ker nisem hodila, so me do sedmega leta nosili, tudi v šolo. Takrat sem se le odločila za življenje tu, ga sprejela in se pričela navajati na ta svet. Tej odločitvi so sledile tudi noge, od takrat dalje niso bile nikoli več problem.
Eden od spominov: ko smo šli kupovat čitanko za prvi razred, me je najbolj zanimalo to, kakšne črke bodo v njej. Bala sem se, da bodo tiste težke, zavite in številne in res mi je odleglo, ko sem zagledala te naše, enostavne.
Če preskočim 25 let, je zanimiv dogodek, ko mi je hčerka za prvo pripravniško plačo kupila knjigo. Ravno tisti dan ji jo je ponudila akviziterka v službi in hčerka jo je kar kupila, čeprav smo se doma zaradi preobilice knjig dogovorili, da jih ne bomo kupovali več. Vseeno sem jo hvaležna sprejela, po nekaj urah branja pa ugotovila, da berem biografijo zakonskega para, katerega ženski del je predstavljala oseba - jaz v prejšnjem življenju. Zbrala sem zapiske o svojih spominih, zbudila domače in do jutra smo primerjali vsebine. Bile so identične.
To življenje ni bilo moje zadnje pred zdajšnjim, je tisto, ki ima na moje sedanje največji vpliv (še za nekaj knjig povezav).
Za vsakega bo prišel čas, ko bo našel svojo povezavo...
|
Home
Pages: 
