titud, se popolnoma strinjam s tvojim razmišljanjem, tako kot velikokrat, mogoče celo vedno
ampak ne morem vedno pisat , kako se strinjam s tem pa z onim, ker to kar malo čudno zgleda, da bi pisala samo jest tud, jest tud tako mislim (pa ne znam povedat). Ampak vseeno bi kar tukaj povedala, da 'gnezdenje' (z drugega topika) uporabljam tudi sama. Paše mi. Pa otrokom tudi.
sem tudi jaz pred dolgim časom pisala, da vse ni za vse,
pa je bil gape proti in sem seveda utihnila. A sama smatram, da smo ljudje na zelo različnih (energijskih) nivojih, in da ljudem lahko ponudiš (recimo, da si na višjem nivoju od drugih) samo tisto, kar je blizu NJIHOVIM nivojem , in ne TVOJIM. Ker tudi najboljše zdravilo je najboljše samo v primeru, ko je odmerek v skladu s tvojimi potrebami. In mašina, ki dela na 220V, se na drugi napetosti ne obnese. Jo pa sevede na drugo napetost lahko priključiš

Ljudje sprejemajo pozitivno samo tisto, kar je blizu njihovi notranji resnici, njihovemu notranjemu prepričanju. Sicer zadevo (pa je lahko dobra) zavrnejo. Zakaj, ni važno (strah, predsodki...)
Kot tista stara stara zgodbica, ko je bila ena čudna dežela, en čuden svet, kjer je na polju rasla samo pšenica, drugega niso poznali. In potem je zrasla sredi pšenice lubenica in nobeden ni upal več na polje, ker so se bali strašne živali sredi pšenice, ki verjetno žre otroke pa take stvari... pa je prišel tujec iz tujega sveta pa je poznal lubenico pa je rekel, da bo on rešil problem in je šel na polje in raztolkel lubenico in jedel nje meso in to ponudil še drugim. In ko so ljudje to videli, so zavreščali in vzeli kole v roke in človek je komaj ušel živ izpred ljudi v tem čudnem svetu. In ljudje so bili veseli, da so se rešili tistega, ki je ubil pošast sredi polja in jedel njeno meso, ker verjetno bi potem ubijal tudi vaščane in jedel njih meso.
Pa je minil čas in ljudje so pozabili na čudni dogodek in spet je zrasla lubenica sredi pšenice in spet ni upal nobeden na polje. In spet se je pojavil tujec (drug) iz tujega sveta, ki je poznal lubenico. In zbežal je skupaj z vaščani s polja in jim PRITRDIL, da je to strašna pošast, ki lahko verjetno dela strašne stvari, a mogoče bi se jo dalo na nek način ukrotiti. In počasi je navajal vaščane na prisotnost lubenice in po dolgem času so ljudje poleg pšenice gojili tudi lubenice in imeli so jo radi in radi so imeli njen okus. Nihče več se ni spomnil, kakšna strašna pošast je bila to in tujec jih ni spominjal na to.