Ej, David, sori, da sem te takole osebno in to.., ampak - can't you see - če nam pa pomagaš!!! Vsaj meni... da lahko pomagam..., sebi, tebi, še komu, s tem, ko začutim vzgib in sem...

mogoče še tale moj utrinek: v nedeljo sem peljala mlajša dva k mojim staršem na počitnice (imajo kmetijo). Sedaj smo s starši na takem nivoju, da celo v miru spijemo kavo (nisem imela lahkega otroštva, k čemur je pripomogla tudi moja mnogo preveč občutljiva narava), in da starša vsaj tiste pol ure, ko sem na obisku jaz, ne izvajata besednih dvobojev. Zaradi svojega mišljenja sem bila vedno na tapeti kot črna ovca, in ko sem se pred petimi leti odločila za ločitev, ni dosti manjkalo, da me mama ni prebutala, kar je tako z užitkom počela do mojega devetnajstega leta, do poroke. Po mnogih letih je nekoč priznala sama od sebe, da ni prenašala moje drugačnosti (kar sem jaz sprejela kot opravičilo in ji v trenutku odpustila). Zadnji dve, tri leta z mamo rečeva tudi kaj o duhovnosti, upošteva to, da kvalitetno in z vso odgovornostjo skrbim za svoj naraščaj, in celo kako knjigo na temo duhovnosti, kot je npr. V objemu svetlobe, ji lahko podtaknem. Pač na nivoju, ki ga ona lahko zdaj sprejme.
No, in v nedeljo spet sedimo pri kofetu in začne ata razlagati, da je bral nekaj o reinkarnaciji in teh zadevah, in da je bral na to temo nekaj o tisti klonirani ovci Dolly itd... mirno sem ga poslušala in nisem niti pikico namignila, kako se je on delal norca iz teh stvari, sprejela sem njegove  besede na tak način, kot bi se o duhovnosti midva zgovarjala vsak dan

eto, moj ata je po mnogih letih, brez krega, brez nepotrebnih besed, sprejel mene tako kot sem.
Komu to največ pomaga? Njemu, seveda. Meni tudi.

Hvala, starši. Če ne bi bilo vas z vašimi napakami, ne bi bila to, kar sem. Rada se imam, in vem, da ste za to zaslužni tudi vi.

Kva nas je velik črnih ovc tule.   Jaz sem tudi že celo življenje črna ovca.  Nasplošno, ne le v družini tako kot ti Ana.

Andres

Ma nismo mi črne ovce. Mi smo PLATINE, iz pesmi Sidarte.

Če jo ne poznate si jo zavrtite. )))

lp
MIKE

winstrol, tako kot ti razmišljaš (seveda drugi tudi),  razmišljamo danes. V okolju, kjer sem zrasla gor, je bilo sramotno pokazati naklonjenost komurkoli, kaj šele ljubezen. Vem, kako se to čudno sliši, a življenje zna biti zelo pestro. Ne bi več o tem.

Nak, s tem se ne strinjam. Njegova naloga je najprej prepoznati tiste svoje točke, ki tako zelo bolijo v odnosu z očetom in ugotoviti, zakaj tako bolijo. Najprej jih mora ugotoviti na razumski podlagi in jih sprejeti, potem mora čez tisti rano nalepiti »razumski« obliž. Aha, če poznaš razloge, zaradi katerih je tvoj oče tak, kakršen je in tebe boli ta njegov odnos, potem je bolečina manjša. In ob vsakem naslednjem stiku, ko oče ponovno pritisne na rano, se ustaviš in pomisliš – aha, to je zato in zato. In bolečina je manjša. Ni pa še izginila! In verjetno tudi nikoli ne bo! Lahko pa jo zmanjšaš na minimum tako, da razumsko razlago dopolniš s čustveno razlago. Tisti obliž, ki si ga nalepil na rano z razumom, je potrebno pritrditi še s čustvi. To pomeni, da moraš sam v sebi sprejeti odnos svojega očeta do tebe. Ta pot je veliko daljša. Začneš jo že s tem, ko razumeš, zakaj so tvoji starši tebe vzgajali tako, kot so pač te. Stvar je v tem, da se zavedaš, da so tvoji starši ravnali tako, kot so oni smatrali, da je za njihovega otroka najbolje. Tako so bili oni naučeni in vzorce, katere so jim vtisnili njihovi starši, vtiskujejo v svoje otroke. Take ali drugačne. Vzorci se vtiskujejo v podzavest otrok, zato se jih otroci ne zavedajo. Pač pa z njimi rastejo in ko odrastejo, obstajata dve možnosti. Prva je ta, da se s tem ne ukvarjajo, da ostanejo taki, kot so, s svojimi vrednotami in svojimi cilji v življenju, živijo tako, imajo svoje otroke, ki jim vtiskujejo popolnoma iste vzorce, ki so jih njihovi starši vtisnili vanje in krog se sklene in ponovno obrne. Druga možnost pa je, da iz nekega razloga stopijo na drugačno pot, začnejo prepoznavati in iskati. Odprejo vrata v popolnoma drug svet. Svet, ki jim da možnost da poiščejo sami sebe, se vzljubijo in na ta način lahko dajo nesebično ljubezen. Svojemu partnerju, svojim otrokom, svojim prijateljem, znancem, sodelavcem, ali pa beraču, ki ga srečajo na cesti. In ker so lahko dali nesebično ljubezen, so zato bogatejši. Ups, zdajle sem zašla, se vračam na tisto rano iz otroštva, ki se jo trudiš zapreti. Rana je nekako zaprta takrat, ko razumeš, verjameš in dojameš, da so ti vedenjski vzorci, ki so jih tvoji starši vtiskovali vate vso tvoje otroštvo, vso tvojo mladost pač vzorci, kakršnih so bili naučeni. Žal se nikoli niso vprašali, ali je to za mojega otroka dobro, ali ne. Te vedenjske vzorce so vanje vtisnili njihovi starši, njihovim staršem njihovi starši itd., itd. Tako so torej tvoji starši delali tako, kot so najbolje znali. In zato niso nič krivi in zato jim moraš oprostiti! Ni tvoj oče kriv za hladen odnos do tebe, kriv je njegov oče, ker je bil hladen do njega in spet naprej ali nazaj po družinskem drevesu. Tvoj oče torej ni kriv, zato mu moraš oprostiti. Ampak globoko sam v sebi moraš biti tega sposoben. In če dosežeš to stopnjo, jim lahko oprostiš in nekje iz globine morja potegneš biser odpuščanja. Takrat je tvoja rana zaprta in šele takrat pojdi v miru k svojemu očetu. Šele takrat boš lahko mirno govoril z njim in šele takrat lahko pomiriš svoj odnos do njega. Ti. On bo pač ostal tak, kakršen je bil celo življenje in ne pričakuj, da se bo spremenil! Ni bil sposoben prepoznati darila, ki si mu ga želel dati, ni bil sposoben soočiti se z njegovo bolečino! In ne zahtevaj tega od njega! Če boš razčistil s svojo bolečino, oprostil in odpustil svojemu očetu, potem bo tvoja duša mirna in tvoja pot domov lahka. Ti si odgovoren za svoje življenje! Ti se odločaš, ali boš na križišču zavil desno ali levo! In dokler ni mirnosti v tvoji odločitvi, da se soočiš z očetom, potem bi ti jaz rekla – ne soočaj se z njim! Ne meči svojih biserov očetu, ker jih ne prepozna in ker se ne zaveda njihove vrednosti!